Margot Robbie zbrala pogum in napisala pismo za Quentina Tarantina

V letu 2017 so jo v uredništvu magazina Time umestili med stoterico najvplivnejših ljudi na svetu. (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Story
5. 10. 2019

Avstralska igralka Margot Robbie je utelešena definicija usodnih preobratov. Na čelo trojice v filmu Bilo je nekoč … v Hollywoodu se je povzpela preprosto – s čitljivo pisavo in dišečim papirjem.

Utrinki s filmske premiere. Od Quentina Tarantina se je nalezla vzhičenosti in entuziazma.
Na rdeči preprogi leta 2016.
V Tarentionovem filmu Bilo je nekoč ... v Hollywoodu.
Ob soigralcu iz filma Suicide Squad Jaredu Letu. Igralka je vlogo bajeslovne Harley Quinn dobila brez avdicije.
Na tednu mode z Anno Wintour, urednico Voguea.

“Želim, da bom nekoč, ko bo moja kariera zaključena, dobila občutek, da sem živela življenje v polni meri,” brez ovinkarjenj in dlake na jeziku pove Robbiejeva. Vsaj dokler bo živela z zavedanjem, da je v delo vložila sleherno kapljico potu in se navduševala nad ljudmi, ob katerih bo sijala, se ne meni, če njeni filmi ne bodo dosegali megalomanskega uspeha. Ni treba posebej poudariti, da so vsaj do tega trenutka vsa njena dela na velikih platnih požela prav to – vključno z Volkom iz Wallstreeta, Jaz, Tonya (ta je nastal v njeni produkciji in ji prislužil nominacijo za najboljšo glavno igralko po izboru Akademije) in še svežim iz hollywoodske pečice Bilo je nekoč ... v Hollywoodu. Margot, ki je leta 2014 lansirala lastno produkcijsko hišo Lucky Cheap Entertainment, je pri svojih 29 letih na temeljih izkušenj iz domovine zgradila enega največjih kariernih imperijev na velikih platnih.

Vendar se ji z novo vlogo igralke Sharon Tate (spomnimo se je kot ene izmed žrtev pobojev serijskega morilca Charlesa Mansona leta 1969), zmesjo verodostojnih dejstev in kančkom Quentinove domišljije obeta uspehe novih dimenzij. V devetem, in bojda predzadnjem opusu režiserja Quentina Tarantina je Margot prav očarljivo energično nasprotje soigralcema Leonardu DiCapriu in Bradu Pittu, ki se ameriške filmske industrije oklepata že od pamtiveka. Zanimivo pri Avstralki je ravno to, da je karierni načrt izpilila že v rodni deželi. Na vprašanje, čemu enosmerna letalska vozovnica za preskus talenta onkraj luže, nima jasnega odgovora. Ker je hollywoodski sen deloval popolnoma nadrealistično, ga niti ni imela namena okusiti. Z nastopom v avstralski žajfnici Neighbours je celo predvidevala, da si večjega uspeha nima smisla niti želeti: “Opazovala sem soigralce in zanje pripravila tisoč in eno vprašanje. Imajo poleg vloge še druge službe? Vsak si je lahko zgolj iz dobičkov s snemanj privoščil vse, kar si je želel.” Spodbudil jo je šele odhod dveh soigralcev – takrat je sklenila zbrati prihranke od dela v skladiščih, pomivanja posode v restavracijah in sestavljanju sendvičev v verigi Subway, se priučiti ameriškega narečja in pridobiti dobro zaledje, agenta Arana Michaela. “Neprestano sem mu pridigala, da z vsakim letom postajam prestara za Hollywood in izgubljam priložnosti,” se spominja. Takrat je bila komajda polnoletna in se v mislih poigravala z imitacijo uspeha svojega idola Dakote Fanning – standardom, ki ga je želela doseči. Nemalo zatem je v New Yorku posnela pilot za serijo Pan Am in postala del zasedbe. “Odraščala sem v ruralnem predelu in že s selitvijo v Melbourne za snemanje serije sem prejela mnogo šal na svoj račun, češ da sem mestno dekle,” o kulturnem preskoku spregovori igralka.

Odraščala je na kmetiji v Queenslandu kot ena izmed štirih otrok psihoterapevtke Sarie Kessler in Douga Robbieja, lastnika kmetijskega zemljišča. Starša sta se ločila že zelo zgodaj in z očetom praktično ni imela stikov. S prestopom praga Velikega jabolka je podpisala pogodbo z uspehom. Naposled je Tarantino ni izbral zgolj zaradi podobnosti s Tateovo v številnih pogledih, po njegovih besedah je bila v njegovih očeh edina, ki lahko prenese težo trikotnika zgodb, ki ga je želel predati svetovni javnosti. Ne nazadnje pa velja za eno izmed najbolj vročih igralskih imen v mestu angelov ta hip. Združila ju je usoda, pove Robbiejeva. Tarantinu je v tednu, ko je dokončeval scenarij, poslala pismo: »Z družino smo veliki občudovalci vašega dela.« Jasno mu je dala vedeti, naj jo opozori, če jo vidi v kateremkoli svojih filmov: »Enostavno se nisem želela sprijazniti z mislijo, da bom zamudila to ladjo, ne nastopila v enem izmed njegovih desetih prvencev, in videla, kakšna so njegova prizorišča snemanja.« Dolgo let je kolebala o pošiljanju pisma, zlasti zaradi dvoma o svoji igralski vrednosti. S filmom Jaz, Tonya je začutila, da je prispela do točke, ko jo ljudje spoštujejo in prepoznavajo njen trud: »Premišljevala sem o vsem. O papirju, ki ga bom uporabila, nalivnem peresu, s katerim bom pisala, in slogu pisanja. Razumljivo me je spreletel srh, da pismo nikoli ne bo našlo svojega naslovnika.« Naposled je besede prelila na papir in že nekaj tednov pozneje se je zazrla v oči mojstra satire in estetike nasilja, čigar prvo vprašanje je bilo, ali je že slišala za Sharon Tate. Margot se je, kot bi naključje hotelo, v prvem letu življenja v Los Angelesu s prijateljem pogosto vozila po cesti Cielo Drive, prizorišču zloglasnih umorov, in prebirala Helter Skelter, Mansonovo knjigo o njih: »To je bil najin ritual – sredi noči oditi v naravo in na glas recitirat knjigo. Samo zato, da prestrašiva drug drugega.« Tragično preminula soproga režiserja Romana Polanskega je tako znova zaživela v Tarantinovi domišljiji in interpretaciji Margot Robbie. Bilo je nekoč ... v Hollywoodu je zagotovo kinematografska uspešnica, ki si zasluži vaš ogled.

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri