Obisk lihtenštajnskega princa Nikolausa je minil brez velikega pompa, brez spremstva in velikih protokolarnih ceremonij. In v takšnem znamenju je potekal tudi najin intervju. Princ Nikolaus von Liechtenstein je človek številnih zgodb, premišljenih odgovorov in širokega nasmeha.
Story: Vsak otrok ima sanje o tem, kaj bi rad postal, ko odraste. O čem ste sanjali, ko ste bili otrok?
Nikolaus: Prva stvar, ki se je spominjam, je, da sem se pri šestih letih želel pridružiti gasilski brigadi. (smeh) Ampak to je stvar, ki si jo želi veliko dečkov.
Story: Kaj pa pozneje?
Nikolaus: Že zelo zgodaj sem ugotovil, da je pravo nekaj, kar me zanima. Že v gimnaziji sem na primer vedel, da želim delati na tem področju, kar sem tudi uresničil. Pozneje sem postal diplomat in sprva sem se želel vrniti k pravu, na koncu pa sem v diplomaciji ostal več kot 30 let.
Story: Zdaj pa živite svoje sanje ...
Nikolaus: Zdaj se počasi odpravljam v pokoj. Pred dvema tednoma sem imel svojo zadnjo diplomatsko vlogo, ko sem nastopil kot nerezidenčni veleposlanik v Vatikanu. Še vedno pa predsedujem številnim organizacijam, ki zastopajo javni interes. To je zdaj moje glavno poslanstvo.
Story: Vaš pokoj verjetno ne bo takšen, kot si ga predstavljamo. Torej ob igri kart, filmih, dolgih počitnicah?
Nikolaus: Ne. (smeh) Razmišljal sem sicer o tem, kako lepo bi bilo, da bi lahko veliko več časa igral bridž in na koncu ugotovil, da to preprosto ni mogoče. Veliko je aktivnosti, ki me zanimajo. Rad imam digitalno tehnologijo, je pa tudi res, da ko si v pokoju, vsi pridejo k tebi z novimi nalogami, češ da imaš veliko časa.
Story: S kakšnimi hobiji pa vseeno popestrite svoje dni?
Nikolaus: Ne počnem nič ekstremnega. Zdaj imam več časa in lažje se organiziram. Zdaj sem kralj svojega urnika. Rad imam šport, rad kolesarim, plavam vsak dan, pozimi imam rad smučanje ... Nisem noben profesionalec, mi je pa všeč, da s športom vzdržujem kondicijo. Rad tudi berem. Rad imam knjige, strokovne in politične članke. Politika me še vedno zanima, zato obiskujem tudi veliko seminarjev, sem tudi član kluba, v katerem se zbiramo gospodarstveniki in politiki in v katerem si izmenjujemo mnenja. Čas seveda preživljam tudi z družino.
Story: Imate tri otroke. Vaš najmlajši sin ima 28 let ...
Nikolaus: Šolo je obiskoval v Veliki Britaniji, kot veliko mladih ljudi pa si je tudi on vzel leto dni premora. Med tem časom je delal v banki, potem pa se je vpisal na oficirsko šolo v Veliki Britaniji, ki jo obiskujejo tudi člani britanske kraljeve družine. Postal je oficir britanske vojske in leto dni tam tudi služil kruh. Po tem se je vrnil v šolske klopi in se pred nekaj meseci vrnil iz Hongkonga, kjer je opravljal prakso v marketinškem sektorju. Zdaj si sicer išče zaposlitev, ampak še ni našel tistega, kar išče.
Story: Bi lahko rekli, da vaše otroke zanima zgodovina vaše družine? Vas o tem sprašujejo?
Nikolaus: Ne prav veliko, pa vendar se včasih zgodi. Vendar sprašujejo o obeh vejah družine, saj moja žena prihaja iz kraljeve družine v Luksemburgu. Starejša hčerka pa je med vsemi najbolj zagreta za našo zgodovino, saj je študirala umetnostno zgodovino. Veliko vprašanj je imela o družinskih zbirkah, sicer pa se veliko bolj zanima za moderno umetnost. Dela namreč za podjetje, ki organizira razstave. Trenutno se pripravlja na Picassovo razstavo v Rimu.
Story: Vas ob takšnih pomembnih dogodkih v karieri kdaj vprašajo za kakšen nasvet?
Nikolaus: Včasih, še zlasti če gre za vprašanje, ki se nanaša na njihovo delo ali na kakšno pravno plat stvari. Sicer pa se z vprašanji zasebne narave navadno prej obrnejo na mojo ženo. Ona o njihovem življenju, prijateljih, druženju ve veliko več kot jaz. Tu so potem še njihovi prijatelji in številni sorodniki, še zlasti v družini moje žene, kjer imajo veliko bratrancev in sestričen podobne starosti.
Story: V katerem od svojih otrok vidite tudi kaj sebe?
Nikolaus: Ja, seveda. Še sploh v njihovih reakcijah, odnosu do ljudi. Mislim, da je to genetsko pogojeno. Je pa njihovo življenje drugačno od našega. Svet se je spremenil. Pa tudi z ženo sva bila od nekdaj zelo vpeta v najine vloge kot otroka 'glav' države. Tega pri najinih otrocih ni. Seveda so prisotni na nekaterih velikih in pomembnih proslavah v Lihtenštajnu ali Luksemburgu. Nimajo pa dolžnosti, da bi se morali udeleževati proslav. So veliko bolj svobodni.
Story: Se pri vas pogosto zbere vsa družina?
Nikolaus: Družinska druženja so kar pogosta, tako na eni kot tudi na drugi strani, najpogosteje pa se to zgodi ob kakšnih posebnih priložnostih, kot so rojstni dnevi, poroke ali kaj podobnega. Gre za velike dogodke, ker imamo zelo velike družine; moj starejši brat ima zdaj na primer več kot 15 vnukov. Ko se vsi zberemo, nas je torej veliko. Imamo pa tudi nekatera institucionalizirana družinska slavja, ki se zgodijo vsake dve leti.
Story: Vi pa še niste dedek?
Nikolaus: Ne še. Nihče se še ni poročil, se pa bo morda zgodilo kmalu, ampak o tem še ne vem ničesar. (smeh)
Story: Kako pa potekajo vaša praznovanja?
Nikolaus: Seveda je odvisno od tega, kakšne narave so. Mlajša generacija, moji otroci se na slavjih radi zabavajo, igrajo biljard, nogomet ali kaj podobnega. Starejši pa se še vedno raje usedemo na teraso in ob pogovoru spijemo kakšen viski.
Story: Katera zgodba vaše družine je vas najbolj očarala?
Nikolaus: Od nekdaj me je zanimala zgodovina in o tem sem veliko prebral. Zelo me je zanimal čas napolitanskih vojn, pa tudi modernejši časi. Moj oče je postal predsedujoči princ v letu 1938. V težkih časih. Bil je prvi, ki je živel samo v Lihtenštajnu, saj so naši predniki navadno živeli v veliko večjih dvorih na Dunaju ali na Češkem. Tu ne gre samo za linijo po lihtenštajnski strani, ampak tudi za družino po moji mami. Moja babica je na primer povezana tudi s Slovenijo, saj je bila sestra Franca Ferdinanda. Vse to je zelo zanimivo.
Story: Ko ste bili deček ... je bila prav zaradi te bogate zgodovine vaša vzgoja tako stroga, kot lahko vidimo v filmih o kraljevih družinah?
Nikolaus: Moja vzgoja je bila veliko strožja od te, ki so jo bili deležni moji otroci. V tistem času naši starši niso imeli toliko časa za nas. Vzgajali so nas učitelji, ki so živeli z nami. Dneve smo preživljali z njimi, in ne s starši. Starše smo videli za kratek čas zvečer, ko so nas obiskali. Mislim, da so bila pravila prav zaradi tega za nas bolj stroga. Učitelje je bilo strah, da ne bi izpolnili merila stroge vzgoje ... vzgoja je bila zelo stroga. Ampak dobra.
Story: V Sloveniji niste prvič, pa vendar. Kakšen vtis ste dobili o naši deželi?
Nikolaus: V Sloveniji sem bil enkrat ali dvakrat, vendar si je nisem utegnil prav veliko pogledati. Zanimivo pa mi je bilo spremljati reakcijo moje žene, ki je Slovenijo obiskala prvič. Bila je očarana, kako prijazni so ljudje. Sem sva namreč prispela s svojim avtomobilom in kjerkoli sva se ustavila, kjerkoli sva vprašala za pot, so bili vsi zelo prijazni. Pa tudi vaša izredno bogata kulturna dediščina. Priznati moram, da nisem vedel, da je Celje tako bogato v tem smislu. Danes pa me je to popolnoma očaralo. Pa tudi napredek, ki ga je Slovenija doživela v zadnjem času. To me je zelo pozitivno presenetilo.
Story: Vas žena pogosto spremlja na takšnih obiskih?
Nikolaus: To je odvisno od tega, za kakšen obisk gre. V Slovenijo sva prišla na povabilo veleposlanika iz Švice, s katerim se dobro poznava. Pogovarjala sva se o možnostih obiska in moji ženi je predlagal, da bi se obiska udeležila z mano. Z veseljem se je odzvala povabilu, saj rada spoznava nove ljudi, kulture ... Sicer pa je veliko mojih obiskov takšnih, da obiščem državo, se odpravim na konferenco in spet odidem.
Kaja Milanič
