Knjiga o Trumpu: Resnica o poti na vrh

Knjiga o Trumpu: Resnica o poti na vrh (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
1. 7. 2017

Tako je mimoidoče tolažil napis v izložbi newyorškega frizerskega salona dan po izvolitvi robatega, prostaškega, vase zaverovanega Donalda J. Trumpa, podjetnika sumljivega slovesa, za 45. predsednika ZDA.

Šok je bil velik. Začelo se je kot slaba šala in nadaljevalo kot cirkuška predstava, nevredna res­nega politika in bodočega vodje naroda. Populistično kričanje, pomanjkljivo znanje, izrazito narcisoidno obnašanje, šovinistične in rasistične izjave – elementi, ki jih vsi priročniki in svetovalci tipa Kako postati predsednik strogo prepovedujejo. Zgodilo se je nemogoče.

David Cay Johnston, dolgoletni raziskovalni novinar, se ni zanašal na splošno veljavno prepričanje večine medijev, da Trump pa res nima nobenih realnih možnosti zmagati na predsedniških volitvah. Raje je v 27 dneh spisal knjigo Donald Trump: resnica o poti na vrh (ki jo imamo v prevodu na voljo že tudi v slovenščini), za katero je z veliko težavo našel založnika, saj je večina menila, da bo Trump hitro izginil s političnega prizorišča.

Donald Trump

Johnston je Trumpa spremljal že 30 let, o njem in z njim povezanimi osebami je imel zbrane toliko dokumentacije, da jo je hranil v dveh skladiščih. Poudaril je, da v knjigi ne opisuje Trumpovega značaja, saj tega ni mogoče spoznati, opisuje njegova dejanja, ki pa so skrb zbujajoča.

Po njegovem mnenju kaže Trump vse značilnosti diktatorja in prevaranta, zato predstavlja za Belo hišo in ves svet pravo katastrofo.Kot novinar se je Johnston specializiral za ekonomska vprašanja, še zlasti za davčno politiko. Za razkritje davčnih lukenj in nedoslednosti je prejel Pulitzerjevo nagrado in ob tem je, kot sam zapiše, ugledni profesor davčne zakonodaje izjavil, da je Johnston »dejanski glavni davčni inšpektor v ZDA«. Zato v knjigi pogosto kritizira delo kolegov, ki teh vsebin ne poznajo dovolj dobro, da bi znali izpostaviti poanto ali ob pravem trenutku vrtati s poglobljenimi vprašanji. Knjiga se je takoj po izidu zavihtela na lestvico najbolje prodajanih, a kot vemo, ni prepričala dovolj volivcev.

Podjetni predniki

Donaldov dedek Friedrich je iz domačega nemškega Kallstadta emigriral v Ameriko pri 16 letih, da bi se izognil služenju vojaškega roka. Leta 1892 je postal državljan ZDA na podlagi dveh lažnih izjav: zlagal se je glede svoje starosti in izjavil, da je v New York prispel dve leti prej.

Ob prihodu je v Seattlu odprl mlečno restavracijo z ločenim prostorom, kjer je deloval cenen bordel. Ko je izvedel, da se severno od mesta odpirajo novi rudniki, je tam pri železniški postaji, na zemljišču, ki ni bilo njegovo, odprl hotel, namenjen »kratkočasnim dejavnostim«. Nato je sledil zlati mrzlici v Kanadi. Ledenih potokov, kjer so iskalci izpirali zlato, ni videl niti od blizu, poskrbel je raje za servisne dejavnosti: ponujal je hrano, pijačo in dekleta.

Pri 32 letih je bil Frederick že premožen, manjkala mu je le žena. Našel jo je v domačem Kallstadtu in jo pripeljal v Ameriko. Mlada nevesta pa se novemu življenju ni mogla privaditi, zato se je družina leta 1904 vrnila v Nemčijo, od koder pa je oblast Fredericka zaradi izogibanja vojaščini izgnala.

Frederick je umrl, ko je bil njegov sin Fred, Donaldov oče, star komaj 12 let. Mladi Fred je z materjo ustanovil gradbeno podjetje in do njegove polnoletnosti se je na vse pogodbe podpisovala mama. Konec dvajsetih let 20. stoletja je v Queensu postavljal enodružinske stanovanjske hiše, med drugo svetovno vojno je za državo gradil stanovanja in vojaške objekte.

Slovel ni niti po kakovostni gradnji niti po dobrem upravljanju stanovanj. Kupoval je najcenejši material, za številna socialna stanovanja pa družina Trump še vedno pobira najemnino. Fred Trump je bil znan po svoji skoposti, bil je nastopač, ki je znal z zanimivimi zgodbami pozornost novinarjev speljati stran od neprijetnih vprašanj. Podobno je storil na sodišču z zveznimi preiskovalci, ki so ga sumili dobičkarstva z državnimi sredstvi, ko jih je obtožil, da škodijo njegovemu ugledu. Komaj polnoleten se je pridružil kukluksklanovcem, kriminalistom je bilo znano njegovo sodelovanje s kriminalnim podzemljem.

Jabolko ne pade daleč od drevesa

Donald je bil v otroških letih 'neprilagojen': v drugem razredu je udaril učiteljico, v otroke na igrišču je metal kamenje. V najstniških letih ga je oče poslal na vojaško akademijo, da bi dobil občutek za disciplino. Ob Donaldovi polnoletnosti je vojna v Vietnamu zahtevala vedno nove rekrute, a se je Donald vpoklicu večkrat izognil s študentskimi opravičili in enkrat z zdravniškim potrdilom, češ da ima na stopalu kostni izrastek, vendar se pozneje ni mogel spomniti, na kateri nogi naj bi bil.

Skupaj s starejšim bratom Fredom ml. in mlajšim bratom Robertom je v otroštvu spremljal očeta na gradbišča, da bi se čim prej uvedel v družinski posel in se priučil očetovih poslovnih prijemov. Že med študijem se je lotil svojih prvih resnih nepremičninskih poslov in že takrat je bilo vprašanje njegovega premoženja zelo občutljiva tema.

Redno je tožaril novinarje, če so poročali, da je njegovo premoženje v resnici manjše od tega, kar trdi sam, na samih obravnavah pa se je pogosto izkazalo, da ne pozna najbolj osnovnih ekonomskih pojmov. Z diplomo iz ekonomije se je sicer rad hvalil in znameniti novinarki Barbari Walters v njeni oddaji razlagal, da je bil dober študent. »Kar precej pameten sem,« ji je dejal. Na eni od obravnav pa je denimo izjavil: »Moje čisto premoženje niha, giblje se gor ali dol glede na trge in odnose in čustva, celo moja lastna čustva.« Nadaljeval je, da so njegova čustva odvisna od tega, kakšno je stanja sveta in kam gre, sem je vpletel še dogodke 11. septembra, energijo New Yorka ... Sodišča ni prepričal.

Izjemno lakomnost po denarju je pokazal ob očetovi oporoki, ki je večino premoženja zapustil svojim otrokom, Donaldu, Robertu, Maryanne in Elizabeth. Najstarejši brat Fred je bil takrat že pokojen in njegov delež so si razdelili preostali štirje. Fredovi otroci so protestirali, želeli so očetov delež, vendar je bil Donald neomajen. Prepričalo ga ni niti to, da so denar nujno potrebovali za bolnega novorojenčka, Fredovega vnuka. Brezobzirno je prekinil otrokovo zdravstveno zavarovanje. Zaradi tega ni nikoli pokazal niti malo obžalovanja ali slabe vesti. Nečak Fred III. je takrat dejal: »To niso topli in prijetni ljudje.« Sestra Mary ga je dopolnila: »Pri tej družini bi bilo povsem naivno, če bi rekli, da ne gre za denar.«

Navodila za uspeh po metodi Trump

Na predavanjih, kjer je Trump delil nasvete, kako uspeti v poslu, je običajno poudaril dvoje. Prvič, ne zaupajte nikomur, še zlasti ne dobrim zaposlenim. »Poskušali vas bodo oskubiti.« Drugič, uporabite maščevanje kot poslovni prijem: »Vsakomur vrnite milo za drago! Pa še več!«

Leta 2004 ga je Michael Sexton, svetovalec za upravljanje podjetij in podjetnik na področju izobraževanja, prosil za dovoljenje, da za svoje spletne seminarje uporabi Trumpovo ime. Narcisoidnemu Trumpu je ideja godila in v promocijskem videu je vabil k vpisu na Trumpovo univerzo, kjer bodo imeli »fenomenalne profesorje s fenomenalnimi možgani«.

Izkazalo se je, da so bili »profesorji« na primer upravitelj lokala s hitro hrano in dva predavatelja v osebnem stečaju. Trumpu so v nekaj dneh prepovedali uporabljati besedo univerza, kar je pet let gladko ignoriral. Študenti so vsebino seminarja opisali kot »navodila za nasilne prodajne prijeme z majhno poučno vrednostjo ali brez nje«. Sledilo je več tožb. Na pričanju v Kaliforniji se Trump, ki se je vedno rad skliceval na svoj »najboljši spomin na svetu,« nenadoma ni mogel spomniti ničesar več. Praksa, ki jo dobro obvladajo nekateri slovenski bančniki in podjetniki, ko pred DZ komisijo pričajo o bančni luknji. Da se ne bi preveč ponavljal, je ubral še druge taktike, ki so vključevale grož­nje in podkupovanje tožilcev.

Pri kopičenju denarja ni bil Trump nikoli malenkosten. Razne podrobnosti, na primer povezave z mafijskimi družinami, s preprodajalci mamil in kriminalci, ga nikoli niso zanimale. Glavno, da je denar pritekal. Johnston v knjigi podrobno opisuje Trumpovo sodelovanje s preprodajalcem mamil, zaradi česar je na kocko postavil celo svojo donosno igralniško licenco, navaja sodelovanje z obsojenim tatom umetniških del, z nasilnim sinom ruskega mafijskega šefa ...

V knjigi je podrobno opisana tudi gradnja Trump Towerja na Peti aveniji, kjer je prej stala veleblagovnica, ki jo je krasil relief, ki je veljal za neprecenljiv primerek iz obdobja art deco. Kljub obljubi, da ga bo podaril Metropolitanskemu muzeju, ga je Trump uničil. Azbestno stavbo so rušili ilegalni poljski delavci z macolami, brez čelad in zaščitnih mask, bili so neprijavljeni in brez zavarovanja, sredi ledene zime so spali na delovišču na betonskih tleh, plačevali so jim s čeki brez kritja. Kljub očitnim kršitvam inšpektorjev ni bilo blizu. Ko je bila zgradba porušena, so se opeharjeni delavci odločili za tožbo. S Trumpom so se pogodili po 18 letih.

Mediji kot poligon (samo)promocije

Johnston Trumpu priznava, da je dobro proučil novinarska pravila in navade ter da ne pozna nikogar, ki bi znal medije tako dobro izkoriščati. Spretno preusmerja pozornost in ustavlja novinarsko radovednost z grožnjami tožb. Svoje neznanje bolj ali manj spretno skriva tako, da se oklene tega, kar reče novinar. Če ne gre drugače, ogorčeno kriči: »Lažna novica!«

Svojo javno promocijo je začel graditi na začetku svoje poslovne poti. Klical je novinarje, se jim predstavljal kot John Baron, podpredsednik Trump Organisation, in širil vesti o tem, kako je ta ali ona ženska očarana nad Trumpom ali kako je sredi sklepanja izvrstnega posla. Ko so ga razkrinkali, je začel uporabljati psevdonim John Miller, ime, ki ga je uporabil celo med predvolilno kampanjo.

Ko je leta 2015 v dvorani Trump Tower napovedal svojo predsedniško kandidaturo, je poskrbel, da je bilo vzdušje ustrezno, zato je najel številne mlade igralce in jim plačal 50 dolarjev, da so ustrezno odigrali svoje navdušenje. Začela se je predstava za ves svet.

»Lahko nas je strah. Res strah.«

Tako je Johnston komentiral Trumpovo zmago na predsedniških volitvah. »Če se s Trumpom ne strinjaš, po njegovem nimaš prav. Če ga prikažeš v luči, ki se ne sklada z njegovo predstavo o samem sebi, si zguba. Takšen pristop morda deluje v poslovnem svetu, toda državniški voditelji si tega ne morejo privoščiti.« Žal je imel Johnston prav. Trump svojega delovanja ni niti malo spremenil. Zato nas je strah. Res strah.<

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri