Goran Bregović: "Meni se resnično dogajajo čudeži!"

Njegova bogata solokariera je le nadaljevanje uspešne, plodovite poti, ki jo je ustvaril z večnimi, skorajda ponarodelimi pesmimi skupine Bijelo dugme.

Story: Za vami je več kot 50-letna glasbena pot, izjemna kariera, polna albumov, koncertov, filmske glasbe. Ste kot otrok kdaj pomislili, da boste nekega dne tu, kjer ste danes?

Ah, kje. Moj oče je bil polkovnik, mama knjigovodja. Študiral sem filozofijo in mislil, da bom v šolah predaval marksizem. Še dandanes se na koncertu spomnim, da sem nekoč igral v hotelskem baru. Zdaj občasno bivam v tem hotelu, česa takšnega si nikoli niti predstavljati ne bi mogel. Da bom iz bara prešel v najlepše dvorane, kar jih svet ponuja. Meni se takšni čudeži dogajajo. Pogosto.

Story: Kot da so se uresničile neke divje sanje?

Ne, ampak če ne verjamete, da se bo prav ta dan zgodil čudež, ni razloga, da bi vstali iz postelje. Meni se resnično dogajajo čudeži. Tako sem pred leti padel s češnje in si zlomil vretenci. Le za las sem zgrešil hrbtenico, zaradi česar bi obsedel na invalidskem vozičku. Za vse življenje. Meni se to dogaja.

Story: Morda zaradi energije, ki jo oddajate?

Ne, pri nas v Sarajevu pravijo: Spasila te sadaka. To pomeni, da si pred tem napravil neko dobro delo, za katero se ti morda niti ne svita, kar te je tudi rešilo. Sem skladatelj, ki izvira iz tako majhne kulture, vendar ima občinstvo po vsem svetu. Moj novi album je na prvem mestu na iTunes in Amazonu, pred kratkim pa sem se znašel tudi v knjigi stotih avtorjev, ki jih morate slišati pred smrtjo. Ob boku Beethovna in Mozarta. Ne vem, zakaj se mi dogajajo taki čudeži. To resnično so čudeži, tudi sam jih ne jemljem kot nekaj samoumevnega.

Story: Sploh pomislite, kakšno bi bilo vaše življenje, če ne bi zapluli v glasbene vode?

Resnično ne bi vedel. Ko sem začel predavati marksizem v šoli, sem bil prepričan, da bom to počel vse življenje. Najstnike učiti marksizma, je lahko še kaj hujšega?! Ušel sem tej usodi in spisal drugačno zgodbo.

Story: Kaj je prva misel, ki se vam porodi v glavi ob misli na Bijelo dugme?

Polno jih je, takšnih in drugačnih. Spominjam se turneje v devetdesetih, ki smo jo začeli v Sremski Mitrovici, nadaljevali pa v Osijeku. Na oder smo prišli v mraku ob glasnih vzklikanjih: "Srbija, Srbija, Srbija ..." Vsepovsod so vihrale srbske zastave. Naslednji dan se je zgodba ponovila, le da so vihrale hrvaške zastave, med občinstvom pa je glasno odmevalo: "Hrvaška, Hrvaška ..." Turnejo smo po petih, šestih koncertih prekinili. Nisem užival.

Story: Pretirano čustveni naboj?

Kaj takega je bilo prvič mogoče opaziti na naših koncertih. Potem je postalo normalno. Morda čustva, ne bi vedel.

Story: Kako ste se sami skozi kariero spremenili? Kaj vas je najmočneje zaznamovalo?

Že pri petnajstih sem igral narodnjake v kavarni, pri sedemnajstih sem igral v striptiz baru. Z osemnajstimi sem odšel v Italijo, se začel drogirati, pri devetnajstih se je to že končalo. V mojem primeru je vse potekalo hitro, zgodaj ... Ne vem, kako sem se v tem času spremenil. Težko bi rekel. Verjetno sem se pošteno spremenil tudi v štirih letih, po Italiji, ko sem se odločil, da le študiram. Brez stika z glasbo. To je pošteno spremenilo moj značaj. V glasbi je namreč tako, glasbeniki smrdijo drug drugemu, nikomur pa ne smrdi lasten 'prdec'. Moja glasba je vse od prvega albuma pa do danes navdahnjena s folkloro.

Story: Kaj pa vaš pogled na življenje? Se je skozi leta kako spremenil?

Spominjam se, ne vem, koliko sem bil takrat star, da sem slišal o olimpijskih igrah v Sarajevu. Izračunal sem, da bom torej v času OI star 32 let. Kaj me brigajo te igre? Takrat bom že star. (smeh) Stvari se hitro spreminjajo. Danes razmišljaš o smrti. Pa si mislim, če sem vedel, da živim, mi je bilo jasno tudi, da bom umrl.

Story: Kaj pa vas je najmočneje spremenilo? Ste v kaj, koga skozi čas izgubili vero? Upanje?

Človek se najbolj spremeni, ko enkrat dobi otroke. Nekateri seveda tega ne izkusijo in se pustijo zavesti le ženskam. Ko postaneš oče, uvidiš, kako je, ko te nekdo resnično zavede. Le majhne otroke se da resnično zavesti, ko odrastejo, pozabijo na ta občutek presenečenja. Ženske, stare dvajset, trideset let, ne moreš zavesti kot malčke, stare leto dni. Ne le to, manj si egoističen. Sprva si osredotočen zgolj nase, ko dobiš otroke, skrbiš za nekoga drugega, odrasteš ob tem. Ne vem, kaj me je še tako drastično spremenilo, kot so me otroci. Ne bi mogel omeniti fakultete, sem glasbenik, ki bolj prisluhne melodiji kot besedilu. Zdaj bolj uživam v glasbi kot takrat, ko sem bil mlad. Sčasoma se sprijazniš, da je življenje kratko. Če si je nekdo utrgal dve uri tega kratkega življenja zate, koncert ... Potem moraš biti dober! Bodi dober, jebote, Bregović!

Story: No, na odru brez dvoma vedno daste vse od sebe. Lahko bi rekli, da se predstavite v najboljši možni luči.

Dober sem, saj rad počnem to, kar počnem. Med koncertom se preobrazim v drugega človeka. To nista dve običajni uri, temveč ju ohraniš v spominu kot dve lepi uri svojega življenja. Zanimivo mi je, da na naših koncertih prevladujejo mladi. Nismo mi zvezde, temveč glasba, ki jo ljudje želijo poslušati.

Story: Dejali ste, da se človek ob otrocih najvidneje spremeni. Ste ponosni na svoje tri hčerke?

Seveda, starši bi svoje otroke lahko hvalili cele dneve. Vsi otroci so lepi in pametni.

Story: Vaša najstarejša hči Ema je našla ljubezen v kiparstvu. Imate pri tem tudi vi prste vmes?

Morda. Želel sem se vpisati na umetniško šolo, na slikarstvo. Vendar pa je moja tetka, ki je delala kot zdravnica, mojo mamo prepričala, da na te šole hodijo sami 'pedri'. (smeh) Tako me niso pustili na umetniško šolo, temveč so me vpisali na tehnično. (Vstane in se sprehodi do spominkov, ki visijo razstavljeni na opečnati steni, op. a.) Poglej. To so tri zibelke, narejene iz žice. To je Emino delo. Na moji novi plošči lahko opaziš podobo treh violinistov, katerih žica je bodičasta. Eden je katolik, drugi pravoslaven, tretji musliman. Zagotovo me je navdihnila tudi ona.

Story: Ali se z njo pogosto pogovarjate o svojem delu? Izmenjujeta ideje?

Ne, ampak moja žena mi pravi, da me je lahko sram.

Story: Zakaj?

Otrokom kradem dobre ideje. (smeh)

Story: Kaj pa občutite, kadar vidite svojo hčer veselo, srečno?

Rada uporablja kovino, ta jo navdušuje. Vesel sem, da je našla nekaj, kar jo veseli. Tudi jaz sem vse življenje počel tisto, kar imam najraje. Sam sem se že kot mlad naučil izdelovati nakit z zlatom, dragimi kamni ... Še danes nekatere ženske nosijo moj nakit.

Story: Mislite, da bo katera izmed vaših hčera zašla tudi na glasbeno pot?

Mislim, da nobeni to ne bo prišlo na misel. Naj počno, kar si želijo, nisem tu, da bi jim ukazoval, kaj morajo početi. Moja najstarejša hči je končala srednjo glasbeno šolo, igrala je klavir. V nekem obdobju so bili vsi presenečeni, ko je začela igrati Rahmaninova. V resnici pa je bila zaljubljena v fanta, ki je bil najboljši v razredu. To je trajalo nekaj mesecev, potem pa je bilo konec.

Story: Velik del življenja preživite na letalu. Danes ste tu, jutri že na drugem koncu sveta. Kje je vaš dom?

Pravijo, da je dom tam, kjer imaš v avgustu zimsko kapo in v decembru kopalke. (smeh) Je tako?! Sam bi težko rekel kaj takšnega. Na tem svetu je veliko mest, kjer bi lahko živel, pa vendar. Če sem iskren, država, v kateri sem se rodil, je razpadla, zato nimam občutka, da kam pripadam.

Story: Ste si kdaj zaželeli, da bi nekje vrgli sidro, se ustalili?

Sarajlije so močno navezane na Sarajevo. Jaz sem Sarajlija, Sarajevčan. Če obstaja sidro, potem sem to jaz, Sarajevo je globoko zakoreninjeno v mojem srcu.

Story: Kateri del Sarajeva pa je v vašem srcu pustil najmočnejši pečat?

Rojen sem v starem delu mesta, malce nad mestom. Mislim, da sem bil v osnovni šoli edini otrok v razredu, ki ni bil musliman. V času ramadana sem nosil sendviče v šolo. Sošolci so čakali na znak, luč na džamiji, jesti so namreč lahko začeli šele, ko se prižgala lučka. Takrat so pograbili sendviče in začeli jesti. Tudi jaz sem jedel šele, ko so smeli tudi oni. (smeh)

Story: Že v mladih letih ste se naučili sobivanja z drugimi kulturami.

V tistem času to ni bilo nekaj resnega. Radi smo se šalili na račun tega. Moja žena prihaja iz velike družine, v kateri so se ještevilni poročili s kristjani. Tako so imeli en hladilnik za muslimane, drugega za kristjane. V vojni so prevladali drugi pogoji, ljudje so se spremenili v stroje. Če ne bi bilo vojne, bi bili ti ljudje povsem drugačni.

Story: Pa vendar je prav glasba tista, ki povezuje, nas združuje. Je tudi to motiv za vaše ustvarjanje?

Ne le zato, nimam tako velikih ambicij. Glasba ima svojo moč. Je kot puška, ki z enim strelom zadene vse. Ko pišeš glasbo, je, kot bi nabil puško, ustreliš, kar zadene, zadene. Večkrat zgreši. Glasba ni nekaj, kar spreminja svet.

Story: Mar mislite, da je to res?

Vsi živimo v tej iluziji. Želimo pustiti sledi za seboj. Vendar ni bilo veliko glasbenikov v zgodovini, ki bi jim uspelo spremeniti svet.

Story: Pravijo, da se spreminjanje sveta začne pri vsakem izmed nas. Če torej spremenite peščico svojih poslušalcev ...

Vsak izmed nas spreminja svet po svoje. Glasba je kot sol! Jedi lahko močno solite ali pa se soli v velikem loku izogibate.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Arhiv, Sašo Radej,Matej Pušnik, Sonja Javonik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec