GIbonni: Koncert je zame psihoterapija

GIbonni: Koncert je zame psihoterapija (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Jana
30. 4. 2017

Vrhunski glasbenik in mojster zlivanja čutnih verzov v čarobne melodije – Gibonni bo z Oliverjem Dragojevićem 9. junija nastopil v Dvorani Stožice.

Na skupnem koncertu bosta predstavila album Familija, ki je očaral poslušalce in navdušil kritike. Njegovi glasbi je treba prisluhniti z dušo, saj je ni mogoče zaobjeti z razumom. Njena iskrenost je namreč presunljiva. In podobno velja zanj. Očaral me je namreč s tem, da je bil natančno takšen, kot sem upala, da bo: človeški.

Pesmi za album Familija, ki ste ga posneli z Oliverjem Dragojevićem, so menda nastale na Korčuli. Kako je nastala zamisel za skupni album?

Ni šlo za načrtno, ampak za spontano odločitev. Z Oliverjem sva v Splitu oddaljena 150 metrov, vendar se zelo redko vidiva. Na Korčuli pa se vidiva bolj pogosto, čeprav živiva devet kilometrov narazen. V mestu ima namreč vsak svoje obveznosti, na otoku pa imava več časa za ustvarjanje glasbe.

Album sva posnela januarja, ko večina ljudi smuča. Oliver se namreč ni nikdar naučil smučati, jaz pa sem poskusil enkrat v Mariboru, vendar sem obupal nad tem. Ugotovila sva, da sodiva med redke Dalmatince, ki pozimi ne smučajo. Ko sva se nekega zimskega dne srečala v Splitu, me je Oliver vprašal, kaj počnem, in tako je nastala ideja, da bi ustvarjala pesmi v domači atmosferi na Korčuli in posnela album.

Kako ste se odločili, katere pesmi bo prepeval on, katere pa vi?

Tega nisem vedel na začetku ustvarjalnega procesa, ker vse pesmi pišem iz sebe. Ne načrtujem, da bom napisal pesem za Oliverja, temveč napišem dobro pesem, ki jo nato Oliver vzame. (smeh)

Oliver ima rad pesmi, ki imajo lepo melodijo, ker je interpret in pevec. Všeč so mu melodije, ki jih lahko interpretira na najboljši način. Zame kot kantavtorja pa je pomembno, da je besedilo intimno. Njemu so torej namenjene pesmi, ki se lepše prepevajo, meni pa tiste, ki so nekoliko težje in imajo bolj zahtevno besedilo.

V nekaterih pesmih popisujete zgodbe drugih ljudi, nekatere pa so avtobiografske. Je pomembno, da pišete in prepevate tisto, kar ste doživeli?

Pomembno je, da kot umetnik začutiš življenje drugih ljudi. Najti moraš nekaj iz svojega življenja, kar je skupnega z življenjem nekoga drugega, da bi lahko o tem pripovedoval skozi glasbo. Če samo poslušaš druge in ničesar ne doživiš, pesem ne more zveneti iskreno.

Koliko vas navdihujejo ljudje?

Samo ljudje me navdihujejo, ker so največji misterij. Zanimajo me njihove odločitve in ravnanja v odnosih. Dokler bo obstajal svet, bodo ljudje govorili o ljudeh, zato je to večna tema.

Po vaših izjemnih besedilih sodeč, najbrž veliko berete in menda je eden od vaših najljubših pisateljev Gabriel García Márquez. Ali knjige zelo vplivajo na vaša besedila?

Izjemno. Obožujem Márqueza in name je zelo vplivala južnoameriška književnost, saj sem v njej prepoznal mentaliteto svoje Dalmacije. Ko sem v Márquezovi literaturi naletel na kakšen ženski lik, ki hodi po hiši in se pogovarja s svojim pokojnim možem, je bilo zame to povsem normalno, saj pri nas številne ženske govorijo s svojimi pokojnimi možmi. (smeh) Magični realizem mi je zelo blizu, ker je južnoameriška kultura zelo podobna naši.

V besedilih ste ohranili dalmatinsko narečje, ki daje vašim skladbam dodano vrednost. Zakaj ne uporabljate knjižnega jezika?

Včasih ga uporabljam, vendar ne pogosto. V literaturi velja, da je nekatere pisce bolje brati v prevodu, vendar pri tem ni pomembna razlika v besedah. Nekdo namreč bolj posega v besedilo, nekdo pa manj. Pri prozi je pomembno prevesti vsebino. Pri pesmi pa ni pomembna vsebina, ampak vzdušje. In lažje je prevesti vsebino kot vzdušje. Pesem je vzdušje.

Posebno vzdušje pričarate na koncertih. Kakšni koncerti so vam bližje? Veliki ali manjši?

Na manjših koncertih več govorim o svojih skladbah, ker je vzdušje bolj intimno. Toda veliki koncerti so prav tako posebno doživetje. To, da pride v Stožice 12 tisoč zaljubljenih, dobro razpoloženih ljudi, ki želijo drug v drugem videti nekaj dobrega, proslaviti ljubezen in dobroto, je pomembna stvar.

Dandanes vse manj pesmi opeva dobroto in osrečujočo ljubezen. Kako gledate na današnjo glasbo?

Nekaj časa sem jo zelo kritiziral. Potem pa sem dojel, da fanta pri 19 letih, ki je hormonsko vznemirjen, niti slučajno ne bo očarala pevka, ki prepeva zahtevne pesmi, ampak pevka v mini krilu z dolgimi nogami. Najbrž je podobno pri ženskah, ko so v najstniških letih. Verjamem, da jim je bolj všeč Justin Bieber kot Leonard Cohen.

Vaši glasbeni začetki so povezani s heavy metalom. Leta 1988 ste bili v Berlinu član skupine V2. Zakaj ste v tistem obdobju odšli v Nemčijo?

Ker nisem želel v vojsko, ki je bila takrat obvezna za moške. Vojaški rok bi moral služiti v Kranju v pehotni enoti JLA, kar pomeni, da bi avgusta v največji vročini vlekel topove na hrib. Ob tej misli sem se zgrozil, zato sem naredil vse, da bi se izognil služenju vojaškega roka. In razglasili so me za norega.

Potem pa sem šel v Berlinu, kjer je bilo dvakrat težje kot v vojski. V vojski vsaj veš, kje boš spal in kaj boš jedel. V Berlinu pa tega nisem vedel. Ko sem postal član nemškega benda, sem spoznal, kaj je prava vojska. Pri Nemcih ni bilo nobene spontanost v rokenrolu, vedno imajo cilje, načrte in vse morajo vedeti vnaprej. Toda tistega obdobja in izkušenj nikakor ne obžalujem, ker sem usvojil nekaj nemških lastnosti, ki mi še vedno koristijo. Smiselno je namreč imeti cilje.

Glasba je zelo zgodaj vstopila v vaše življenje, saj je bil vaš oče dirigent in etnomuzikolog, mama pa je pela v zboru. Ste sploh razmišljali, da bi se ukvarjali s čim drugim kot z glasbo?

V naši družini je bila vedno prisotna glasba. Od nekdaj sem vedel, da bom glasbenik, čeprav so me zanimale tudi druge stvari, vendar me nič ni prevzelo tako kot glasba. Obožujem morje in najbrž bi bil odličen ladjedelec. Toda če bi moral izbirati, bi bil pevec.

Še dobro, da niste postali ladjedelec, saj s svojo glasbo osrečujete obiskovalce svojih koncertov. Kaj počnete po koncertu, ko ste polni vtisov?

Pomembno je, da po koncertu nimam intervjujev, ker sem takrat v svojem svetu in nisem sposoben pametno govoriti. Po koncertu sem zelo evforičen in se želim umiriti. Moji koncerti so namreč zelo iskreni. Vsak trenutek na odru se zavedam, da je to praznik. Na koncertu delim z drugimi svojo intimo. Ljudem predstavim svoje najslabše in najboljše lastnosti. Zame je koncert psihoterapija.

Izjemen uspeh ste dosegli z albumom Mirakul. Vam je album zaradi pričakovanj, ki so sledila, bil tudi v breme?

Preden sem posnel album Mirakul, sem začel izgubljati vid na levem očesu in nisem vedel, kako bo, ker mi zdravniki niso znali postaviti diagnoze. Mirakul je nastal z mislijo, da je to morda moj poslovilni album. Izza njega ni bilo nič, le tema, zato zveni mračno. Nikakor ni bil narejen z mislijo, kaj bo sledilo po njem, ker takrat nisem vedel, kako bo z mojim vidom, zato se nisem obremenjeval s pričakovanji.

Vaši albumi so izjemno kakovostni tudi zaradi sodelovanj z vrhunskimi glasbeniki. Kako pomembno je, da imate z glasbeniki prijateljske odnose?

Glasba ne more dobro zveneti, če se ustvarja zgolj profesionalno. To je podobno kot profesionalna ljubezen, ki se ji reče prostitucija. Med ljudmi morajo biti kemija, dobra energija, ujemanje. Skupek velikih talentov ne zagotavlja nujno uspeha, temveč je pomembna prava kombinacija. Ljudje se začutimo. Zavohamo se, podobno kot psi. Z nekaterimi imaš dobro kemijo, z drugimi pa ne.

Ni nujno, da je glasbenik, s katerim sodelujem, moj najboljši prijatelj, temveč je pomembno, da se med ustvarjalnim procesom odlično razumeva. Ni se treba srečevati vsak dan v kavarni, temveč je treba imeti dobre odnose med ustvarjanjem. Donald Sutherland je nekoč rekel, da je Clint Eastwood njegov najboljši prijatelj, s katerim se slišita enkrat na leto. Toda ko snemata skupaj, sta najboljša na svetu.

Velja to tudi za vaju z Oliverjem?

Ne, midva se druživa bolj pogosto.

Kako se je spremenil vajin odnos skozi leta?

Razlikujeva se glede zvoka, vendar sva si podobna glede občutljivosti in ljudje to začutijo. Pomembna je kemija. Ni pomembno, če se glasbeno razvijava vsak v svojo smer, ampak da imava podobno občutljivost. To namreč ne izgine.

Kako se pripravljata na koncerte?

Zavedava se, katere pesmi so boljše, če jih prepevava skupaj, in katere ločeno. Vsak od naju je svoj ego pustil pred dvorano. V dvorano vstopiva kot glasbenika, ki želita izpeljati najboljši koncert. Ne razmišljava, koliko pesmi bo kdo odpel. Na koncertu sva spontana, prepustiva se občutkom sreče, ki naju preplavijo, ko začutiva energijo ljudi in na podlagi tega izvajava pesmi. Včasih iz repertoarja odstranim žalostne balade, če nisem razpoložen zanje, in če začutim, da bi občinstvo rado slišalo bolj pozitivne pesmi. Koncert je magično doživetje, zato se je takrat treba prepustiti.

V dolgoletni glasbeni karieri ste nanizali veliko uspešnic. Vam je določene pesmi danes težje izvajati, ker se ne poistovetite več z njimi?

Pri nekaterih pesmih na koncertih spremenim besedilo, ker sedaj razmišljam drugače kot takrat, ko sem jih napisal. V pesmi Hodi (Hodaj) sem pred 15 leti zapisal: Naučila si se živeti, ptica lepa, in od nikogar ne sprejmeš roke sprave. Takrat sem mislil, da moraš v življenju reči ne, če hočeš preživeti, zdaj pa vem, da moraš reči da in sprejeti roko sprave od vsakogar, ki ti jo ponudi.

Na koncertih rad izvajam pesem Ne verjamem v ljubezen (U ljubav vjere nemam), ampak zdaj bi raje prepeval, da verjamem v ljubezen. Pri 22 letih, ko sem pesem napisal, sem namreč mislil, da bo zaradi nesrečne ljubezni konec sveta. Zdaj vem, da ni tako.

Številni vas poznajo kot avtorja pesmi Cesarica, ki jo prepeva Oliver. Vam je žal, da pesmi niste obdržali zase?

Niti za trenutek. Vesel sem, da sem avtor te pesmi. Več mi pomeni, da sva z Oliverjem zmagala skupaj, kot da bi zmagal sam.

Z Oliverjem sta bila pred kratkim velika zmagovalca podelitve hrvaških glasbenih nagrad. Kaj vam pomenijo nagrade?

Na začetku kariere so nagrade dokaz, da so te prepoznali. Na koncu kariere, da te niso pozabili. V vmesnem obdobju pa pomenijo, da ne greš ljudem na živce. Ko si dolgo na sceni, namreč v nekem trenutku pomisliš, da bi se bilo bolje umakniti. Če se tvoje pes-mi ohranijo, te ljudje namreč ne pozabijo. Glasbeniki nismo proizvodi, ampak ljudje. Marketing je morda dober za produkte, kot je coca-cola, ki jo lahko oglašuješ 150 let, pa se je ljudje ne naveličajo. Pri glasbenikih pa je drugače, ljudje se jih prej naveličajo. Sem človek iz krvi in mesa z vsemi svojimi slabostmi, ne pa produkt. Ne želim biti preveč prisoten. Pomembno je, da so moje pesmi prisotne in da se ohranijo.

V pesmi Sreća prepevate, da je sreča povezana z osvoboditvijo od želja. To je v današnjem svetu velik izziv. Kako vam je uspelo, da ste se osvobodili svojih želj?

Pogosto se izobražujem skozi svoje pesmi. Na primer, pesem Oprosti govori o tem, da je lažje umreti kot se opravičiti ljudem. To velja zame, saj se mi včasih zdi, da je lažje umreti, kot pa se opravičiti. Ne prepevam pesmi, da bi učil druge, ampak da bi učil sebe. Nisem se osvobodil svojih želj, ampak si prizadevam osebnostno rasti. Vem, kaj bi rad dosegel kot človek, in poskušam to uresničiti. 

Besedilo: Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri