Charlotte Riley: “Mnogo najstniških noči sem preživela na plesišču bednih nočnih klubov”

Charlotte Riley: “Mnogo najstniških noči sem preživela na plesišču bednih nočnih klubov” (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Story
25. 2. 2019

V njeni rojstni deželi, Veliki Britaniji, ji pravijo kar kraljica televizijskih programov. 

Charlotte Riley slovi kot čudovito dekle, ki je že med študijem brez sramu razodela svojo zabavljaško plat, in vesela je, da lahko to počne še danes. Rjavolaska z izrazitim severnoangleškim naglasom, ki izhaja iz njenega odraščanja v Middlesbroughu, v igralskih krogih slovi po hudomušnem in nič kaj tipičnem angleškem humorju. Zanimivo je, da je morala v igralski karieri svoj pristni naglas uporabiti le dvakrat. Navadno jo namreč snubijo za vloge premožnih likov, ki so visoko na družbeni lestvici.

“Bistvo igranja je transformiranje v ljudi, ki živijo povsem nasprotno različico tvojega življenja.” Charlotte je privekala na svet leta 1981 kot tretji otrok Michaela in Margaret, inženirja in medicinske sestre. Je kar desetletje mlajša od sestre Joanne in brata Simona, s katerima je delila sobo med odraščanjem v hišici v Stocktonu. “Zavedam se, da sem staršem bila nekakšen pripetljaj. Vendar se je izkazalo, da sem imela dva različna para staršev. Brat in sestra sta bila zelo vključena in neprestano prisotna pri mojem odraščanju. Dobivala sem skoncentrirano ljubezen štirih različnih ljudi,” iskreno pove. Odraščala je v duhu značilnosti delavskega razreda - družina si sicer ni trgala od ust, vendar so morali pazljivo ravnati z denarjem.

“Bila so leta, ko smo imeli srečo in odšli na počitnice. Podali smo se na kampiranje v Francijo, na primer.” Ko se je zdelo, da Charlotte zaostaja v osnovni šoli, so zbrali denar in jo vpisali v zasebno, plačljivo šolo. Matematika ji ni bila pisana na kožo - med vrstniki je bilo očitno, da ne spada mednje, kot pravi. Pri rosnih 10 letih je doživela družbene premike. A nasmehnila se ji je sreča: “Pod okriljem šolskega dramskega krožka sem igrala kapitana Kljuko in Petra Pana, kar me je osvobodilo, lahko sem začela dosegati uspehe na določenih področjih. V igri sem našla svobodo po raziskovanju. Počutila sem se samozavestno, na plan je začela prihajati moja domišljija.”

Otroški zgodbi ji v spominu odzvanjata kot začetek uresničevanja sanj, čeprav ni bila povsem prepričana, kako jih doseči. Igra je bila zanjo stvar instinkta, navdušuje jo namreč telesnost igranja - opravila je celo tečaj za klovneso. Je pa starši nikoli niso vzgajali v duhu umetnosti in gledališča: “Cenim njihovo trdo delo, ki sta ga opravljala le zato, da bi imela večjo možnost izbire, kaj želim doseči.” Še danes ima v mislih izraz staršev, ko so jo imeli priložnost prvič opazovati med početjem nečesa, kar je bilo po njihovem mnenju povsem iz hčerkinih okvirjev. In bili so presrečni. Igranje je Charlotte nenadoma vlilo motivacijo za akademsko delo in kmalu je zakorakala ob boku študentskih vrstnikov.

Sprejeta je bila med klopi univerze Durham, smer jezikoslovje. Pridružila se je komedijantski skupini in s prijateljico Tiffany pripomogla k pisanju humorističnih skečev - poleg nje je veljala za edino dekle v ekipi. Nato se je po diplomi vrnila v objem domačega doma, v želji, da premisli o načrtih za prihodnost. Želela je vpisati dramsko šolo, a na poti ji je stal močan dvom o sebi: “Vedela sem, da bom morala nastopati s Shakespearovimi deli, a do tistega trenutka nikoli nisem imela stika z njegovo literaturo. Nikoli je nisem brala, nisem je mogla razumeti, kaj šele upodabljati. Samozavest je bila na ničli,” se spominja.

Sadove je odobrila njena samoiniciativnost, pripeljala jo je namreč do inovativne ideje: lastne igre. Prijateljica Tiffany se je preselila k njej (brat in sestra sta že davno tega zapustila gnezdece in zaživela na svojem) - skupaj sta nekaj dni v tednu preživeli z otroki s posebnimi učnimi težavami na tamkajšnjem kolidžu in jim pomagali pri učenju, preostanek časa pa posvetili pisanju komedije o agorafobičnem fantu, ki se je z majhnim avtomobilom podal na dolgo pot. Nadeli sta ji ime Shaking Cecilia. “Starši so bili od nekdaj veliki podporniki mojih kreativnih prizadevanj, ker sami nikoli niso imeli možnosti, da bi počeli kaj takšnega,” se spominja.

Leta 2004 je Shaking Cecilia prejela nagrado za najboljšo študentsko igro leta. Rileyjeva je nato odšla v London na akademijo in diplomirala leta 2008. Diploma je bila še vroča, niti leto dni ni minilo do njene prve vloge, Viharni vrh. Uspeh filma je vodil v zaporedje zadovoljivih televizijskih vlog. Med drugim je kot futuristična bojevnica nastopila s Tomom Cruisom v fikcijskem trilerju Na robu jutrišnjega dne, kar ji je bilo, po besedah nje same, pisano na kožo. Zasedba se je bila takrat primorana posvetiti šesttedenskemu intenzivnemu fizičnemu treningu, da je prišla v formo za akcijske scene.

Spomni se prvega srečanja s Tomom, v studiih Warner Bros: “Pozdravil je ekipo in povedal, da bo lepo skrbel za nas. Vse, kar bo na pripravah počel on, bomo tudi mi. Pošalila sem se, če dobimo tudi njegova sončna očala, in Tom mi jih je podaril. Nisem mogla verjeti - dejala sem, da sem se le pošalila, pa mi je odvrnil: kar je moje, je tudi vaše.” Ta očala hrani še danes, vendar jih ne nosi, saj so ji prevelika. Znano je, da Cruisu niso vsi naklonjeni, vendar Rileyjeve ne boste našli med njimi.

“Tom si kosilo privošči s preostalo igralsko ekipo, vsem pošlje božične voščilnice. Bila sem že na snemanjih z igralci, ki se popolnoma poglobijo v svoj svet in vlogo, Tom pa je ekipni igralec. Zaveda se, da boljši ko je odnos med glavnimi in stranskimi igralci, boljši je film.” Čeprav s takšno lahkoto govori o imenu, ki je zagotovo eno izmed najmogočnejših filmske industrije, pa ostaja previdna glede zvezdniškega življenja. Še danes enkrat mesečno obišče svojo družino, včasih celo svojo staro šolo. In ne govori rada o partnerstvu s Tomom Hardyjem, niti z najradovednejšimi novinarji. Podrobnosti razmerja nikoli niso pricurljale na dan, dejstvo pa je, da sta se spoznala na snemanju filma Viharni vrh, postala par kmalu za tem in se čez čas odločila za zakon, in sicer s slovesnim obredom na jugu Francije.

Šlo naj bi za tako zasebno varovan dogodek, da še do danes ni nihče z gotovostjo potrdil, da se je sploh zgodil. Rileyjeva se niti ni pridružila toku socialnih omrežij: “Niti svojim najožjim prijateljem ne povem, kdaj bom na televiziji, zato si težko predstavljam biti ena izmed tistih, ki tvita, kdaj bo na sporedu. Ne čutim potrebe po obveščanju ljudi, kje sem in kaj počnem.” Ne želi se izpostavljati in ničesar ne prepušča naključju. Želi izbirati pozitivne odločitve, da lahko resnično uživa v tem, kar počne. In če na voljo ni dovolj vlog - kar je, glede na to, da njen sloves potuje le še po hribu navzgor, dvomeče reči - še vedno lahko piše in ustvarja.

“Vem, da je slišati čudno, vendar početi stvari narobe je pomembno tako zelo kot početi prave. Koliko dobrih stvari se je izcimilo iz napačnih potez? To je stvar perspektive. Poraz je lahko boleč, vendar se iz njega premo sorazmerno naučimo ogromno. Na poraz ne gledam kot na neuspeh, le kot priložnost, da stvari postavim na svoje mesto,” sklene. No, življenje s soprogom je na svojem mestu - umirjeno in tiho, kot pravi. Popoln sobotni večer zanju predstavlja ogled zanimivega dokumentarca ob njunem najljubšem obroku indijske hitre prehrane. Pomembna ji je stabilnost.

Njena najbolj dragocena lastnina pa so njuni albumi fotografij: “Imam še albume s fotografijami iz materinega in očetovega otroštva. Spodbudijo toliko spominov!” In kako jima uspeva združevati kariero in starševstvo? Nekako tako kot drugim staršem, je iskrena. Z veliko pomoči in razumevanja. To, da je postala mama, pa ji je razodelo zavedanje, kako drugačno je življenje staršev v tej industriji. Starejšega sina velikokrat pripelje na snemanje in tako je bilo tudi še pred kratkim, ko je snemala televizijsko adaptacijo King Charlesa III., v kateri odigra priljubljeno britansko princeso Kate Middleton.

“Bilo je nadvse čudno, saj sem bila ravno na počitnicah v Franciji, ko sem v roke prejela scenarij. Bila sem zagorela, zato je bilo neizogibno, da se naličim v popolnoma bledo dekle. Morala sem namreč poslati posnetek Katinega monologa. Nekako mi je uspelo prikriti počitniško vzdušje. Kamero sem pristavila ob okno in odigrala.”

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story3/2019

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 3/2019

Story 3/2019, od 31. 01. 2019

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri