Parni Valjak bo 4. novembra prašil po odru ljubljanskih Stožic s svojim koncertom, imenovanim 2 v 1, kar pomeni, da gre za mešanico akustičnih in električnih izvedb pesmi.
Kdor si želi doživeti nekaj posebnega, bi moral to doživeti v živo, pravita Husein Hasanefendić Hus in Aki Rahimovski, srce in glas skupine, ki sta z nami delila tudi nekaj svojih misli in občutkov pred tem velikim dogodkom.
Kot skupina ste na sceni že 42 let?
Aki: Ali smo starejši od vas ali nismo?
Jaz imam 43 let.
Aki: To je super, leto dni več!
Hotela sem reči, da ste kot nekakšni balkanski Rolling Stonesi, polni energije ...
Aki: Po energiji smo močnejši od njih ... (smeh)
Hus: Ko delate to, kar imate radi, niti ne razmišljate o tem. Slišimo, kaj proizvajamo, vemo, kaj delamo, in vemo, da smo dobri. Igrali bomo, dokler ne bomo videli, da nam primanjkuje energije in motivacije, potem bomo povlekli ročno in zaključili. Zdaj pa verjamemo, da smo lahko z vsakim koncertom še boljši.
Aki: Kemija skupine je pomembna, drugo je, če delaš sam. Mi imamo to kemijo, ko igramo, občutimo isto, hvala bogu. Tudi občinstvo to občuti, taki so tudi Rolling Stonesi. Ko jih razdelite, ne gre, ko pa so skupaj, tako dobro delajo in so še vedno najboljši rokenrol bend.
Je razlika med tem, kako ste ustvarjali danes ali nekoč?
Hus: Mi smo se mogoče celo malo razvadili, ker smo začeli delati izključno zase. Ne sprejemamo kompromisov, ne razmišljamo o tem, kaj bi naredili za ljudi, ampak kako narediti pesem ali koncert, ki bo všeč nam. To je poanta posla, da delaš zase, da uživaš in da to preneseš na druge. Potem je pa še vprašanje sreče, ali to, kar delaš, prepozna veliko ljudi, to je idealno. Če si uspešen, si lahko privoščiš večjo produkcijo, boljše pogoje za delo in tudi bolje zveniš.
Vam je uspelo zelo hitro.
Hus: Imeli smo energijo, neskončno energijo. Vedno smo pazili na kakovost in dvigali produkcijske standarde. Kjer so drugi varčevali, mi nismo, in to se je poznalo. Spomnim se, ko smo se začeli prebijati v Sloveniji, da smo prihajali z resno opremo, z dobro razsvetljavo, hudim zvokom. Dobro smo zveneli, glasni smo bili. Primorali smo druge skupine, da se začnejo še bolj truditi.
Kakšen bo torej standard na novembrskem koncertu v Stožicah?
Hus: Najvišji! (smeh) Pridejo tudi Niesha, godalni kvartet Cordas Quartet, perkusionist Mladen Ilič, godalni kvartet Cordas Quartet, saksofonist Igor Geržina, pevki Tina Kersnik in Ana Kabalin. Recimo, da bo to najboljša akustična in električna mešanica glasbe na enem koncertu.
Kako zahteven je takšen projekt?
Hus: To je zelo zahtevno, je vrhunec v smislu produkcije, ki traja skoraj tri ure. Ne vem, ali lahko to dvignemo višje. Zdaj je tako, naslednje leto bo nova zgodba, zato je zdaj res zadnja priložnost, da ljudje doživijo ta velik koncert. Mislim, da se ga ne bi sramovalo nobeno svetovno ime, pa vem, da se sliši neskromno, ampak stvar je res velika in lepa.
Imate raje velike koncertne dvorane ali vzdušje v majhnih klubih?
Aki: Vsak prostor ima svoj čar. Ko igrate v klubu, je to popolna intima, na velikih koncertih gre za velik žur.
Hus: Naj poenostavim, v Cvetličarni (klub, op. a.) je super, igramo redno in rokenrol se napaja iz teh koncertov. Na drugi strani so Stožice, arena v Pulju, zagrebška Arena, tam imate pred seboj pet, devet ali več tisoč ljudi, zato gre za dve čisto drugi kategoriji koncerta. Druga energija je, težko je to primerjati, jaz se ne morem odločiti.
Aki: Ko že govorimo o tej intimi, še posebej v Cvetličarni – še na oder ne stopimo, ko občinstvo že poje. To je naše občinstvo, med katerim je že naš podmladek, enkratno. V veliki dvorani morate imeti večjo prezenco, odgovornost je večja. Moram priznati, da imam osebno zelo rad Križanke, ki so nekje vmes.
Ste tudi eden izmed bendov, ki je vedno brez težav nastopal po bivši Jugoslaviji, politika vas nekako ni dosegla.
Hus: Vem, kaj mislite, ampak je treba malce ločiti stvari. Eno je, kar kuha politika, v katero se niti nočem vtikati, druga stvar pa je to, kar se dogaja na čustvenem nivoju pri ljudeh. Jaz se kot avtor trudim, da bi svoja čustva prelil v pesmi, in ko jih skupina izvaja, Aki pa da zraven svojo energijo, takrat smo somišljeniki in pošiljamo sporočila, ki se lahko razberejo. Mislim si, da tisti, ki pridejo na naš koncert, občutijo naša sporočila, naša čustva, naše nazore. Tu ni nič slabega, nasprotno, mi smo na sončni strani in takšni ljudje nas poslušajo. Mi njim dajemo ljubezen in nam jo vrnejo, tudi v življenju je tako, vsaj jaz tako verjamem. Temne sile nas ne zanimajo.
Aki, je za vas kot pevca enako?
Aki: Tisto, kar pošiljate, to dobite nazaj.
Lani je smrt kosila po najvišjih vrhovih svetovne estrade, odšle so legende kot David Bowie, Leonard Cohen, Prince ... Vas je odhod katerega od glasbenikov posebno prizadel?
Hus: Ja, če že moram reči, za kom najbolj žalujem, je to Leonard Cohen. Na splošno pa mislim, da ko talentirani umetniki odidejo, svet izgubi. Ne glede na to, ali so glasbeniki, književniki, igralci ... Mislim, da umetniki olajšajo težek vsakdan, je pa izguba kateregakoli umetnika preprosto boleča. A to je realnost, minljivi smo, škoda je le, ko ljudje umirajo mladi.
Aki: Mene je prizadela smrt Chrisa Cornella, depresija, pravijo, vse drugo vemo. Škoda je to, to so veliki talenti.
Poznate besedo ikigaj? Japonci to razumejo kot umetnost življenja, kot nekaj, kar daje človeku smisel. Kaj vam daje smisel, kaj vas žene naprej?
Hus: Ne vem, kakšen je moj namen, ampak ga občutim skozi to, kar delam. Če mi uspe kot avtorju reči nekaj lepega, mogoče odpreti neka vrata, nekomu polepšati dan s pesmijo, je to namen. Ne razmišljam veliko o tem, jaz sem jaz v svojih očeh, z vsemi svojimi neumnostmi. Med sabo v bendu se predobro poznamo, da bi mi bil Aki strašna faca, ampak je moj prijatelj, moj sopotnik, ne sprašujem se, zakaj delam z njim ali kakšen je naš namen. Jaz rad živim, moram delati, kar delam, tudi to je moj namen.
Aki: Družina je osnova sreče vsakega človeka, če je vse v redu znotraj tvojega kroga življenja, potem nimaš razloga za depresijo, počutiš se zdrav in lahko deliš svojo srečo. Pa še ena stvar je – moraš se počutiti uresničenega, svoj namen, ikigaj, če hočete, morate uresničiti. Ljudje pogosto ne najdejo svojega razloga za življenje, nekateri celo nikoli, pa si mislim, da imajo vsi neke želje, neko veselje in neka pričakovanja. Ampak nekateri imajo srečo, da to uresničijo, drugi ne. Jaz sem realiziran. Odrasel sem, spoznal sem Husa, naredili smo uspešen bend, se poročili, imamo otroke, imam vnuke. In ko vsi ti življenjski cilji doseženi, ko imaš to osnovo, da greš lahko naprej, potem imaš razlog, da živiš. To je bogastvo.
Besedilo: Katja Golob // Foto: arhiv Parnega Valjka
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
