Špela Grošelj: "Čustvena sem po očetu"

Story: Kako preživljate poletje?

Letošnje poletje v pravem pomenu besede, to pomeni, da se je sončenje, plavanje in žuriranje zame šele dobro začelo. Drugače pa sem zadnje mesece preživela delovno, nastopi ob koncih tedna, snemanje nove pesmi med tednom, poleg tega pa se že počasi pripravljam na nadaljevanje študija, zato mi ni bilo prav nič dolgčas.

Story: Vas je že zadela kakšna poletna romanca?

Ne … Sem v obdobju, ko lahko rečem, da se to niti ne bo zgodilo. V zadnjem letu sem se precej ukvarjala sama s sabo, v smislu, da sem ugotavljala, česa si v življenju želim. Po zadnji resni zvezi in v tem letu, ko sem samska, sem ugotovila, da se je nesmiselno zapletati v kakršnekoli avanture, ker pri meni več kot očitno niso dobrodošle. Od nekdaj sem bila pristaš resnih zvez z neko težo, globino, širino. Poletne avanture pa so pri meni že vnaprej obsojene na propad, zato se jih ne poslužujem. Ne rečem, da se ne bom nikoli več zaljubila, ampak dokler se ne bom, bom samska v vseh pogledih.

Story: Vsako leto lahko občudujemo vaše počitniške fotografije, ki jih naredijo paparaci. Ste se tega že navadili?

Priznam, da sem po zadnji taki objavi (lani avgusta) postala veliko bolj pozorna na ljudi okoli sebe, prijateljice mi pravijo, da morda celo preveč. Vem, da sem izpostavljena očem javnosti, ampak vsako leto mi intimno in zasebno življenje pomenita več. Poleg tega pa sem alergična na ljudi, ki se lahko spustijo tako nizko, da z mano pijejo pivo, naslednji hip pa me na skrivaj fotografirajo, posredujejo slike naprej in menda za to dobijo celo denar. Včasih si mislim,  mar bi se fotografirala sama, retuširala tisto, kar me moti, in si z zasluženim denarjem privoščila sok in sladoled, haha. Če povzamem - na to se ne bom nikoli navadila, zato odslej tudi pazim, kam grem, letos bom na primer dopustovala v zasebni hiši z ograjenim bazenom nekje bogu za hrbtom in s tem zmanjšala možnost kakšnih fotografiranj. Vsaj upam!

Story: Boste letos bolj pazljivi?

Bom, ampak nikakor se ne mislim odpovedati sončenju zgoraj brez. Vzgojena sem bila brez tabujev, svojega telesa se ne sramujem, imam se rada in sončenje zgoraj brez bo še naprej aktualno.

Story: Informacije iz vašega zasebnega življenja ponavadi zelo hitro pridejo do medijev. Svojim prijateljem in ljudem okoli vas zelo zaupate? Po navadi veste, kdo je tisti, ki je kakšno informacijo povedal naprej?

Realno povedano, sem na tem področju nekoliko naivna. Jaz sodim druge ljudi po sebi, zato se res precej hitro odprem, sem iskrena in direktna, kar me je že velikokrat teplo. Za določene informacije natančno vem, od kod so prišle, je pa res, da so bili to po navadi  ljudje, ki niso več del mojega življenja. Torej neke stare zgodbe, največkrat plasirane zaradi užaljenosti, ljubosumja … Pa nečesa sem se še naučila. Novinar, ki dela za rumeni medij, je lahko še tako v redu človek, še tako prijazen in na splošno fajn, ampak moj prijatelj ne more biti. Ker se vedno - po dosedanjih izkušnjah - v nekem trenutku odzove popolnoma ‘službeno’ in pozabi na ‘off the record’. In tukaj sem postala še bolj previdna.

Story: Ste katerega od ‘izdajalcev’ že za vedno izbrisali iz svojega življenja?

Ja, sem. Ampak takih je malo, lahko jih preštejem na prste ene roke. In iskreno, svet je lepši zdaj, ko jih ni več v mojem življenju.

Story: Kdo pa je vaš največji zaupnik?

Definitivno moja mami Magda. Je hkrati moja prijateljica in najin  odnos je res trden, iskren in močan. Šele zdaj ugotavljam, da na splošno ni v navadi, da hčere povedo mami vse. Ampak res vse. Mnogi so presenečeni, ko vidijo, kako funkcionirava, in marsikatera kolegica me je že vprašala, kako lahko svoji mami vse povem. Ne vem, kako to … živeli sva sami, mami mi je že od majhnega govorila: ‘’Zelo te imam rada. Si moja hči in moja prijateljica.’’ Ko sem bila mlajša, tega nisem popolnoma razumela, danes pa vem, kaj je mislila s tem, ker je najin odnos res prijateljski.

Story: Očeta v nasprotju z mamo Magdo veliko manj izpostavljate. Zakaj?

Mojega očeta mediji verjetno ne poznajo zato, ker nikoli nismo živeli skupaj. Odraščala sem samo z mamo, zato se je verjetno vedno pisalo samo o njej. Naj povem, da je bil moj oče vedno prisoten v mojem življenju, pa čeprav ne fizično. Zelo se imava rada. Kot deklica sem z njim veliko potovala po državah nekdanje Jugoslavije, oče ima namreč podjetje, ki se ukvarja s transportom (avtoprevozništvo). Morda se nisva videvala vsak konec tedna, vendar sva bila vsakodnevno na telefonu. Podpira me pri vseh mojih željah, idejah, projektih, za kar sem mu zelo hvaležna. Mami mi je velikokrat povedala, da sem včasih  kot deklica kar sredi dneva rekla:”Žalostna sem.” In na vprašanje, zakaj, sem ji odgovorila: “Ker ni očija.” Že od malih nog sem bila zelo navezana nanj in tudi danes imava zelo lep odnos.

Story: Kakšni ste, ko se razjezite? Znani ste namreč po tem, da se tudi zelo hitro razjočete …

Zelo sem temperamentna. Ko ‘znorim’, je res ‘žur’, haha. No, da razložim. Povzdignem glas, hitrost govora se potroji, zraven še malo zakrilim z rokami in - menda - poudarjam nekatere črke. Na primer r. Čustvena sem po očetu, hitro se zjočem, ampak ne za vsako stvar, temveč zaradi stvari, ki so v povezane z ljudmi, ki jih imam rada - zaradi družine, fanta (ko sem ga imela), Atomikov …

Story: Ste kdaj pomislili, da nekateri vaš jok lahko na neki način razumejo tudi kot manipulacijo?

Mami pravi, da sem kot otrok veliko jokala brez solz, kar je pomenilo, da izsiljujem. Nergala sem toliko časa, dokler mami ni ubrala druge taktike (ki jo je mimogrede zasledila v neki knjigi) in mi vedno, kadar sem na tak način jokala, začela govoriti kako sem luštna, ko jokam - ‘’ti se kar jokaj, tako si luštna, prav všeč si mi’’ - in od takrat naprej tega nisem več počela. Jasno, ker ni bilo več učinka. In vedno sem na koncu dodala stavek: ‘’Saj boš videla, kako bo, ko boš ti dojenček.’’ Mislila sem namreč, da se bosta najini vlogi nekoč zamenjali in da bo ona moj otrok. Ja, imela sem kar bujno domišljijo. Drugače pa nikoli nisem jokala z namenom, da bi s kom manipulirala. Meni se solze usujejo iskreno in velikokrat si, ko začutim, da se bom zjokala, prav govorim: ‘’Nehaj, Špela, ne smeš jim dati vedeti, da te je ganilo.’’  Včasih pa mi celo uspe, da se ‘skuliram’.

Story: Kdaj pa ste nazadnje jokali od sreče?

Letos, 8 . januarja, za moj rojstni dan.

Story: Katere stvari vas raznežijo?

Jaz sem že v osnovi bolj nežna punca. Mami se je bala, da me bodo v vrtcu kot deklico tepli in da se jaz ne bom znala braniti. Razneži me pogled na otroke, ogled kakšnega romantičnega filma s srečnim koncem (takrat tudi obvezno jočem) in še veliko drugih stvari. Najbolj pa sem bila raznežena v svoji zadnji zvezi.

Story: Ste trenutno zadovoljni s svojim življenjem? Pogrešate kaj?

Trenutno sem v obdobju, ko začenjam z nekimi novimi stvarmi (fakulteta, novosti na poslovnem področju), zato se mi kar precej ‘dogaja’… Imam lepo življenje, super družino, živim v svojem stanovanju, opravljam delo, ki mi je res všeč, imam malo prijateljev, a so tisti iskreni. Je pa vedno nekaj, kar bi lahko bilo še bolje, ker sem tak človek, da si moram vedno znova postavljati nove želje in cilje, da sem zadovoljna. Pika na i bi bila še ljubezen, ki pa bo, menda, prišla sama od sebe.

Story: Pred časom se je revija Lea razpisala o vaši operaciji glasilk. Zakaj tega niste želeli komentirati?

Kot sem že omenila, mi moje osebno življenje iz leta v leto pomeni več. Poleg tega sem ‘samo’ glasbenica in moje zdravstveno stanje je moja stvar. Če bi bila predsednica države, bi razumela, da ljudi zanima, kaj se z mano dogaja. Tako pa še vedno razumem, da jih zanima, ker so pač radovedni, oni pa naj razumejo, da so določene stvari moja stvar in jih ne bom delila z mediji. Ker pač ne vplivajo na druge ljudi, ampak samo name.

Story: Ali kdaj razmišljate, kaj boste počeli, ko boste končali pevsko kariero? Je posledica tega tudi študij?

Seveda sem razmišljala, želim si ostati v medijih, na radiu ali televiziji, zato sem se tudi odločila za študij multimedijev. Za sam študij pa sem se odločila zato, ker sem si že v osnovni šoli rekla, da si želim diplomirati. Škoda bi bilo vsega truda na gimnaziji Bežigrad za to, da sem na koncu gimnazijski maturant. Oder bo vedno moja velika ljubezen, saj se tam res odlično počutim, se pa zavedam, da pri petdesetih ne bom več skakljala v krilcih in vpila v mikrofon jujujuhuhu. Pa ne zato, ker si ne bi želela, ker globoko v sebi vem, da bom vedno zabavljačica, ampak preprosto zato, ker mi pri tistih letih to ne bo več ustrezalo.

Story: Kdaj pa se učite in se pripravljate na izpite? Atomiki ste ena bolj zaposlenih skupin in verjetno časa nimate na pretek …

Na to vprašanje vam bom lahko odgovorila oktobra. Prepričana sem, da se vse da, če si tega želimo. Čas si bom bolj organizirala in ga morda imela manj za določene stvari, vendar pa menim, da je kvaliteta veliko bolj pomembna od kvantitete.

Story: Glede na vašo popularnost (in popularnost Atomikov), verjetno ne zaslužite prav malo. Dajete kaj na stran, za ‘stara leta’?

Ko sem začela služiti pri Atomikih, sem imela cilj priti do lastnega stanovanja. Tri leta sem varčevala, dajala na stran ter si ga nato s pomočjo mojega očeta, ki je najboljši oče na svetu, res kupila. Zdaj ne dajem nič na stran, ker s stanovanjem pridejo tudi stroški in tisti denar, ki sem ga prej dajala na stran, danes porabim za položnice, hrano, prispevke za podjetje …Naj pa povem, da glasbeniki še zdaleč nismo milijonarji, kot si nekateri mislijo, zaslužim toliko, da lahko lepo živim in si privoščim dva dopusta na leto. Nimam pa nobene jahte, aviona, celo svojega avta nimam, ampak vozim sponzorskega.

Story: Si radi privoščite kaj dragega?

Najdražja stvar, ki sem si jo privoščila, je bilo stanovanje, pri drugih stvareh pa sem zelo skromna. Nič ne dam na drage blagovne znamke oblačil, raje si kupim cenejšo varianto, ker itak vem, da bo čez nekaj mesecev iz mode oziroma jo bom že ponosila. Obožujem potovanja, ampak tudi pri tem toliko časa iščem  denimo letalsko vozovnico, da dobim najcenejšo. Ne razmetavam kar tako. Skromnost sem ‘podedovala’ po obeh starših, je pa res, da ne varčujem pri stvareh, ki so mi pomembne.

Story: Ste kdaj razmišljali o samostojni pevski karieri?

Razmišljala sem, ampak nikoli  intenzivno … Za zdaj na odru z Atomiki uživam, če pa kdaj ne bom več, bom pa  bolj intenzivno razmišljala o čem drugem, morda tudi o samostojni karieri …

Story: Zdaj ste še mladi in samski, ampak vendarle … Bi se odrekli karieri zaradi družine? 

Predvsem sem še relativno mlada. Stara sem 24 let in mislim, da imam še kakšnih pet let časa, preden si ustvarim družino. Do tridesetega bi sicer rada bila mamica. Mislim, da je treba železo kovati, dokler je vroče, čas za resnost in odgovornost imam  vse življenje, zato bi, tudi če bi se zdaj noro zaljubila, razmišljala racionalno in še nekaj let počakala z družino.

Nikamor brez fotografov - Zakaj ste tako zanimivi?

“Tudi jaz se velikokrat to vprašam, haha. Sploh včasih, ko berem svoj že  ‘nevemkateripovrsti’ intervju in si rečem; pa koga to zanima, a ne vedo o meni že popolnoma vsega? Na glasbeni sceni sem namreč že sedem let. Po drugi strani pa sem zelo vesela, da je tako. Kajti to pomeni, da to, kar počnem, počnem dobro. V bistvu sem prav hvaležna nekomu zgoraj, ki mi je omogočil, da lahko delam to, kar si želim, in da me moja ‘služba’ tako zelo zapolnjuje.

Andreja Freyer

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec