Massimo Savić je eden izmed najpomembnejših pop glasbenikov na Balkanu, zato je zanimanje za njegov koncert, ki bo 27. septembra v ljubljanskih Križankah, seveda že precejšnje. Z glasbenikom smo se pogovarjali o tem, da je tišina zelo pomemben del glasbe, pa tudi o tem, da je z leti vse bolj konservativen pri vzgoji svoje hčere.
Story: Vam gre na živce, če se vas kdo slučajno dotakne na javnem mestu?
Kot javna oseba nikoli nisem imel težav z ljudmi, ki me obkrožajo. Jasno, da je tako, je treba delati tudi glasbo, ki ljudi spodbuja k lepemu vedenju. Seveda je pri rokerjih malo drugače. Kakorkoli, do mene poslušalci vedno prihajajo vljudno in v tem hipu se ne morem spomniti niti enega nasprotnega primer.
Story: Seveda sprašujem zato, ker je naslov vašega albuma Dodirni me slučajno. Ste ta naslov izbrali, ker se vam je zdela pesem najbolj zanimiva ali se vam je zdel naslov preprosto zanimiv?
Naslov je bil atraktiven. Menim, da morajo biti naslovi albuma vedno zanimivi, da privlačijo občinstvo. To mi profesionalci imenujemo vaba. Torej, v naslovu albuma mora biti tudi vaba. Vendar pa se Dodirni me slučajno ne nanaša na dotik mene niti ne gre zato, da se jaz koga dotikam. Naslov oziroma naslovna skladba opisuje izmišljen primer velike zaljubljenosti, ko je že to, da se te ljubljena oseba po naključju dotakne, velika stvar.
Story: Ena od skladb ima naslov Tišina. Imate raje tišino ali glasbo?
Tišina je del glasbe. Če v glasbi ne uporabljaš tišine, je to tako, kot da bi v pogovoru z nekom nenehno blebetal in ne bi pustil nasprotni strani do besede. Verjemite mi, več tišine vsebuje glasba, boljše zveni v produkcijskem smislu.
Story: Bi dlje zdržali v tišini ali v zelo glasnem lokalu?
Ne maram hrupnih lokalov. Vendar pa je zame tišina včasih kot najhujši hrup.
Story: Na albumu je tudi pesem Gdje smo sad. Se velikokrat sprašujete takšne eksistencialne stvari?
Ja, pogosto se sprašujem in sebi postavljam takšna vprašanja. To besedilo je napisala moja soproga Eni, vendar se ta pesem ne nanaša na naju. Opisuje namreč izmišljeno situacijo med dvema človekoma. Moram malo demisitificirati stvari in poudariti, da ni nujno, da živim tako, kot govorijo moji teksti. Sem ne nazadnje igralec, ki interpretira glasbo na najboljši mogoči način, tako, da mi občinstvo verjame. Torej, če ste gledali film Don Juan del Marco, v katerem igrata Johnny Depp in Marlon Brando, bi to pomenilo, kot da Johnny povsod hodi oblečen kot Don Juan - z mečem, plaščem in škornji.
Story: Za album ste dobili skupaj štiri porine, če se ne motim. Vam te nagrade še kaj pomenijo?
Vedno sem vesel nagrad, ki jih podeljujejo kolegi. Torej, porin je ena od redkih nagrad, ki ima svojo karizmo in strogo določena pravila.
Story: Ali pridno brišete prah z nagrad?
Ne. Niti ne vem, kje imam polovico nagrad, ki sem jih dobil. Niti ne zbiram izsekov iz časopisov. Šele zdaj bom dobil album Sjaj u tami za darilo od svojega tonskega mojstra, saj ga sploh še nimam! Moje stanovanje ni oblepljeno z mojimi fotografijami in posterji ter napolnjeno z nagradami. Če bi prišel neznanec, ne bi mogel uganiti, s čim se ukvarjam.
Story: Se spomnite, katera je bila prva nagrada, ki ste jo dobili?
Ne. Pojma nimam.
Story: Ste res staromodni?
Kdo je rekel, da sem staromoden? Z leti in ko moja hči raste, sem morda res vse bolj konservativen oče, ampak konservativnost ne pomeni tudi staromodnosti.
Story: Menda vam računalniki niso prav pri srcu. Se je to v zadnjem času kaj spremenilo? Vas je morda zasvojil Facebook ali kaka igrica?
Ne. Nič se ni spremenilo in še vedno računalnik preziram iz dna duše. Mislim, da je uničil glasbeno industrijo, to pomeni, da jo je spravil na kolena. Nekoč si kupil izdelek, če si hotel slišati pesmi od nekoga. Danes priključiš računalnik na svoj hi-fi in z YouTuba brezplačno poslušaš vse mogoče.
Story: Večina javnih osebnosti pravi, da se forumom izogiba, saj anonimneži pogosto pišejo zelo žaljive stvari. Vi pa ste rekli, da prav z veseljem preberete vse komentarje na YouTubu. Kako to?
Preseneča me, da vas sploh zanima, kako to. Vedno sem si želel, da bi bil muha na zidu, ko poslušalci poslušajo moje pesmi. Zdaj imam končno to priložnost in na YouTubu z veseljem čitam vse komentarje in se iz njih tudi veliko naučim.
Story: V enem od intervjujev ste rekli, da ste zelo redko povsem srečni. Se vam ne zdi, da bi z leti lahko postali malce bolj popustljivi do sebe ...
Samo zelo redko sem povsem srečen v glasbi, in to zaradi svojega perfekcionizma. Ampak zasebno - kot mož in oče - sem presrečen.
Story: Se spomnite kakšnega trenutka, ko pa ste bili resnično povsem srečni?
Ne vem. Ko se mi je rodila hči. Mislim, da je to najlepši trenutek v življenju. Potrdilo mogočnosti reprodukcije.
Story: Kakšne vrline najbolj cenite pri sočloveku?
Inteligenco in dobroto.
Story: Kako prenašate slabe strani slave?
Včasih po koncertu nimam moči, da bi se slikal z dva tisoč ljudmi in da bi podpisal tisoč CD-jev. Torej, samo utrujenost je slaba stran posla, s katerim se ukvarjam. Sicer pa v vsem neizmerno uživam. Nisem rutiner. Če bi nekoč začutil, da rutina zavzema mesto v moji duši, bi se v istem trenutku nehal ukvarjati z glasbo.
Story: Kaj vam pomeni glasba?
Vse.
Story: Kako usklajujete zasebno življenje in posel? Se prepletata ali ju strogo ločujete?
Absolutno se prepletata. To dvoje bi bilo nemogoče ločiti.
Story: Kaj se vam zdi najboljše pri staranju?
Samo izkušnje in pamet. Vse drugo je sranje. (smeh)
Napisala: Sonja Javornik
Fotografije Story Press
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
