Priznana glasbenica je prav v teh dneh ljubiteljem jazz glasbe dala nov razlog za veselje. Po sedmih letih je na odru SiTi Teatra Jadranka Juras namreč predstavila svoj novi glasbeni izdelek, ki pa se precej razlikuje od prejšnjih dveh albumov. Kako je nastajal, kaj ji pomeni in zakaj smo nanj morali čakati debelih sedem let, nam je pojasnila ob simpatičnem klepetu.
Story: S koncertom v Siti Teatru boste predstavili nov album Paris Honey. Kakšen je skupni imenovalec skladb na njem?
Gre za album jazzovskih standardov, ki so mi zelo blizu bodisi zaradi teksta ali harmonij. Tako je na albumu osem jazzovskih standardov in ena avtorska skladba, ki sem jo napisala za instrumentalni trio. Skupni imenovalec pa je zagotovo moj mož (Milan Stanisavljevič, op. p.), ki je vse te pesmi povezal s svojimi aranžmaji in dal albumu celostno glasbeno podobo. Poleg aranžmajev pa je seveda odigral tudi klavir.
Story: Od kod pa ime albuma?
V resnici gre za ime, ki je skovano iz dveh naslovov pesmi. Prva je skladba 'Paris', ki sta jo napisala moj profesor in profesorica v Gradcu, 'Honey' je pa beseda iz skladbe 'Honeysuckle Rose'.
Story: Potem sta vam ti dve pesmi verjetno še posebej ljubi?
Nič bolj kot druge. Sama sem namreč mislila, da bo naslov albuma 'You must believe in spring', potem pa je Aljoša Bagola, ki je izdelal ovitek in celoten dizajn, predlagal ta naslov, ki je na koncu obveljal.
Story: Sicer je pa to prvi jazzovski album, ki ste ga v 20-letni karieri izdali, kajne?
Res je. Na to sem čakala dolgo, ker se veliko časa nisem identificirala kot jazz pevka, in še zdaj se ne. Čeprav sem iz jazzovskega petja diplomirala, sem si vedno predstavljala, da moraš za naziv jazz pevke v to vložiti več časa in truda. Zadnjih sedem let se tako ukvarjam samo s klasično glasbo in petjem, z možem pa sva že pred kakšnimi desetimi leti načrtovala, da bova naredila jazz album, saj sva se na študiju v Gradcu tudi spoznala. Vmes je ideja zaspala, potem pa je Milan začel delati aranžmaje in me vprašal, zakaj jih ne bi posnela. Hočem reči, da je bila zdaj energija prava, obenem pa sem se začela veliko bolj posvečati tudi svoji izpovedni izraznosti. Bolj me je začel zanimati tekst v določeni skladbi, veliko bolj kot glasba oziroma melodija. V preteklosti je bilo namreč obratno, ampak glede na to, da sem pevka, sem začela na glasbo gledati bolj prek teksta.
Story: Pa je to tiste vrste album, ki bi si ga zavrtel ob prostih popoldnevih doma? Ali med vožnjo v avtomobilu?
Ja, seveda! Ta album je s svojo glasbo relativno nevsiljiv in je zvočno zelo estetski. Gre torej za nezahteven jazz, gre za jazzovske standarde, ki so bili na začetku prejšnjega stoletja del popularne glasbe ... In kot takšnega si ga človek lahko zavrti praktično kadarkoli.
Story: Komu pa ste ga najprej predvajali in kdo doma je vaš največji kritik?
V resnici nikomur. Mož je napisal aranžmaje in njemu sem zaupala. Že od samega začetka to pelje naprej, in kar se jazz petja tiče, je on zagotovo moj največji kritik. Tudi zato, ker je tudi sam izdal že dva samostojna jazz albuma in je nekako moj vzornik v jazz glasbi. Torej, moj mož je moj največji kritik, drugi pa je bil vedno moj oče, čeprav je glasbeno neizobražen v tem smislu, da bi poznal note. Daleč največji kritik pa sem bila vedno sama sebi, pogosto tudi v lastno škodo. Mislim, da je bilo to vseeno dobro, ker me je to vedno gnalo in še vedno me žene v tem, da raziskujem in se ne zadovoljim z nečim, kar že znam. Vedno si želim vedeti, česa ne znam, in to obvladati. Je pa zanimivo, da moj oče sicer še ni slišal albuma. On navadno pride samo na koncerte in pokomentira, kako se mu je zdelo. (smeh)
Story: Sedem let smo čakali nanj, glede na to, da je vaš zadnji avtorski album Sakura izšel leta 2009, saj ste se v tem času posvetili izobraževanju na področju klasičnega petja ... Kje vse ste se izobraževali?
Ko sem se po študiju v Gradcu vrnila v Ljubljano, sem se začela ukvarjati s klasičnim solopetjem iz ničle. Od prej nisem imela nobenega predznanja. Začela sem študirati pri profesorici Alenki Slokar Bajc in v teh letih imela tudi že kar nekaj koncertov z opernimi arijami, v SNG Ljubljana sem pela v koncertni izvedbi opero Dido in Enej, delali smo produkcijo opere Figarova svatba ... Potem sem na Češkem opravila avdicijo in so me povabili v operno hišo Antonina Dvoraka, kjer sem nastopila v operi G. Donizetti 'Roberto Devereux', in sicer v vlogi Sare. Zdaj sem spet v Ljubljani, čakajo pa me avdicije za opere in za tuje agencije. V klasiki je tako, da če hočeš kaj narediti v tujini, moraš imeti za seboj agencijo, ki te zastopa.
Story: Sicer je bil vaš prvi album Anima razglašen tudi za album leta. Morda podoben uspeh pričakujete tudi s tem albumom?
Ne, s tem albumom ne pričakujem ničesar, ker ne gre za 'mainstream' glasbo, pa tudi ne gre za avtorski projekt. Ta album torej ne nadaljuje tistega, kar sta postavila prvi album Anima in drugi album Sakura. Gre za album, ki je od prvega do zadnjega tona jazz.
Napisala Kaja Milanič, fotografije Aljoša Bagola, Story Press
