Zvezdana Mlakar: Ljubezen je, ko otroku dovoliš pasti

Zvezdana Mlakar: Ljubezen je, ko otroku dovoliš pasti (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
22. 6. 2016

Besede in misli iz igralke Zvezdane Mlakar vrejo kot iz vulkana. Odprta je in iskrena, ljudi ne mara obsojati, razjezijo pa jo človeška neumnost in manipulacije.

Živeli ste v strogem centru Ljubljane. Kaj se je v vas premaknilo, da ste odšli živet na vas?

Imeli smo krasno stanovanje v mestu, do Drame, kjer delam, pa pet minut. Ko so bili sinovi še manjši, sem jih vsak dan vodila na zrak, na sprehode, na Grad in v Tivoli. Po tretjem mi je že malo presedlo biti vedno urejena in jih nenehno opozarjati na nevarnosti in pasje kakce. Nekoč sem naložila otroke v avto in povsem slučajno zavila v te kraje, kjer živimo danes. Naleteli smo na krasen travnik, s staro hiško v popolni samoti. Najbrž me je pri tem vodilo srce, nisem si načrtno želela pobega iz mesta. Posest je očarala tudi moža; rekel je, da bo nekoč njegova. Smejala sem se, saj je imel v žepu kakšnih minus dva tisoč tolarjev. No, v naslednjih letih smo počasi kupovali zemljo in vse več časa preživeli tam. Počasi sem prišla do vrtička in kmalu je dozorela odločitev o selitvi.

Drugače pa sta oba mestna človeka?

Da, sama sem s Ptuja, podeželje sem spoznavala pri starih starših, mož pa je otrok asfaltne džungle. Ko sem ga prvič poslala na vrt po peteršilj, mi je prinesel korenčkove liste. (smeh) Ima pa neznansko rad naravo in tudi to naju druži kot par. Oba sva navdušena nad osamljenimi kotički in plažami, ki smo jih od nekdaj odkrivali skupaj z otroki. Tudi živali so moževa ideja. Posestvo je strmo, košnja zahtevna, ampak živali zdaj vse lepo popasejo. Bala sem se, da nas bo posest privezala nase, da nikoli več ne bomo nikamor šli, saj veste, kako se Slovenci navežemo na svoje zidove. No, v bistvu sva se oba malo prilepila na dom.

Pa se vam ne zdi škoda časa za vožnjo do mesta, ko pa bi se lahko peš sprehodili do Drame?

Nikakor! Živim v dveh svetovih, zaradi česar se počutim izjemno bogato. V Ljubljani sem obkrožena z ljudmi, hrupom, obveznosti si razporedim skozi ves dan, a ko sem doma, sem najsrečnejši človek na svetu! Pozimi je res težko, ampak sem se naučila dajati verige na avtomobilske gume, strmino, ki vodi do hiše, pa premagujemo z motornimi sanmi ali peš. Za takole bogastvo je malo truda zelo nizka cena.

Delujete čedalje bolj živahni in poskočni. Od kod vam energija?

Ne vem, meni se zdi to povsem normalno. V resnici nimam nobene potrebe po jamranju, tudi če imam res veliko dela. Kadar mi začne groziti stres, se ustavim, si sestavim prioritetno listo in na koncu se vse lepo zloži. Zaupam življenju. Pri teh letih se znam motivirati tudi za neljuba opravila. Sem pa zmanjšala vrt. Dokler so bili vsi sinovi še doma, nisem mogla sproti pridelati, kolikor so bili sposobni pojesti.
Ne sprašujem se, kaj mi je težko in kaj ni. Prav tako nimam nekih velikih želja, v osnovi sem zadovoljen človek. Nisem tip, ki bi ga vleklo na rit in sedeti z vsemi štirimi od sebe. Saj rada sedim in berem, zaradi oddaje precej več kot prej. Ampak ali ni najlepše, da nenehno nekaj počneš in ustvarjaš?

Pa v Drami znajo ceniti vso to vašo energijo?

Haha, saj to lahko sami vidite, se vam zdi, da znajo? Zdaj še toliko manj, saj sem v letih, ko začne primanjkovati vlog. Po svoje razumem vodstvo, se mi zdi pa škoda, tako zase kot za gledalce, ki ne dobijo vsega tega, kar znam. Včasih slišim, da mi režiserji ne dajo vlog, ker sem preveč znana izven gledališča, zaradi televizije. Ampak v tujini igralci, ki so tako znani, še več igrajo. V Sloveniji je tako, da jih za en uspeh nekje dobiš po prstih drugje. Vse skupaj je bolj izgovor, če bi se potrudili, bi se tudi za zrele igralce našle vloge.
Sama si potešitev ustvarjalnosti poiščem zunaj matičnega gledališča. Z nekaj igralkami smo same napisale tekst za predstavo Priznam, ki je uspešna in zabavna, gre pa za ženski sprehod skozi našo bližnjo zgodovino. Poleg tega pa sva z igralko Ivo Krajnc letos naštudirali sladko komedijo o močnih ženskah Sladoled. Da se! Res rada igram, igra je moja velika ljubezen! 

V Sloveniji je igralec lahko prepoznaven, 'hollywoodskih' zvezdnic pa nimamo. Ko pa vas lahko srečamo med kupovanjem kruha in toaletnega papirja ... Vas to moti?

Zvezdništvo v Sloveniji je z moje perspektive kar v redu. Včasih sama sebe uščipnem v lica, ko se me ljudje spomnijo po kakšni vlogi, nadaljevanki ali filmu ter se spoštljivo in lepo obračajo k meni. To mi daje tisto pravo zadovoljstvo, da sem v življenju nekaj naredila. Mi je pa žal, da pri nas ne znajo dobrih igralcev vključiti v različne družabne prireditve, predvsem tistih, ki se ne pojavljajo veliko zunaj gledališča, bi si pa zaslužili več poklona in pozornosti.

Igralstvo je izjemno naporen poklic, si je z leti kaj težje zapomniti vse tisto besedilo?

Sama še nimam tega problema. Pri tem gre za igralsko kondicijo in veščino, ki jo dobro obvladamo. Pravzaprav bi takšna možganska telovadba vsem ljudem prišla prav. Vem pa, da se težave s spominom pri igralcih pojavijo nekje po 70. letu in je treba vložiti nekoliko več dela, ampak gre.

Pred več kot 30 leti ste posneli reklamo za barve in s tem pomagali pri brisanju meja med ženskimi in moškimi vlogami. Mojemu tradicionalističnemu tastu ste se zdeli strašno seksi – taka neodvisna, pa malo 'freh'...

Prav vesela sem tega mnenja! (smeh) Ravno zadnjič so me znova spraševali o tej reklami in nikoli nisem vedela, zakaj je ljudem tako ostala v spominu. Tudi v Srbiji ali Bosni me ljudje na ulici še vedno prepoznavajo zaradi te reklame. Šele zdaj z vašim vprašanjem, razumem, da sem kot ženska rušila predsodke! Torej tudi ni naključje, da pri ustvarjanju oddaje čutim takšno potrebo, da bi moški in ženski svet povezala v nekem novem sodelovanju. Reklama je pomenila prelomnico tudi zato, ker prej igralci nismo snemali reklam, če nismo želeli dobiti tretjerazrednega statusa. No, takrat sem ravno končala akademijo in z režiserjem sva za majhen denar posnela to reklamo. Ja, v življenju sem si kar veliko upala! In počaščena sem, da lahko ta svoj pogum delim z ljudmi.

Slovenci neradi izkazujemo čustva, zlasti v javnosti. Zakaj smo tako zavrti?

Ne upamo si, spet je tu ta stoletni prah. Moja babica je bila recimo neverjetna, ko sem se kot otrok kot mačka stiskala k njej, so se vsi smejali, saj se ni znala 'crkljati'. Kako se tudi bi, če pa so jo že pri štirih letih poslali v rejo delat. Ali če nekdo o tebi grdo govori. Takrat za trenutek postoj in poskušaj razumeti, kaj se skriva za temi stavki. Takrat začutiš veliko žalosti in nakopičene jeze. Če imamo zaradi dejanj drugih ljudi občutek, da nas ti ne spoštujejo, to navadno izhaja iz našega občutka manjvrednosti.

Negativna čustva lažje izražamo kot pozitivna ...

Drži. Na babičinem vikendu sem doživela, da so nas sosedje napadli zaradi neke meje in nam nagajali. Zakaj pa ne bi enkrat vrnila s podobnim, sem si rekla. Ko so prišli, sem vzela vile, tekla za njimi in se z vso igralsko močjo zdrla nanje. Nikoli več jih ni bilo na spregled. (smeh) Ampak to je bil eksperiment, takšnih stvari ne počnem.

Duhovnost je postala resen biznis, joga mojstri, ekstremni napori ... so zelo iskani. Zakaj raje ne odidemo na sprehod v gozd ali stari sosedi pomagat na vrtu?

Ker zaradi tempa nimamo časa, sploh če živimo v mestu. Sama sem svojo meditacijo naprej našla v vrtu; ko se dotaknem zemlje, gre iz mene vse slabo, kar se nabira v meni. Pa tudi zvečer, ko sedem na vrt in gledam gor, vse tiste zvezde. Takrat me oblije sreča, da sem ta trenutek lahko del tega sveta. In neskončna hvaležnost, da sem se lahko vsega tega dotaknila. Prav je, da se ljudje ukvarjajo z duhovno rastjo, da iščejo, ohranjajo odprtost. Na nekaterih tovrstnih delavnicah opažam, da ljudje pričakujejo instantne rešitve za svoje probleme, a spremembe lahko dosežemo le sami.

Vrstijo se obtožbe, kako smo z napačno vzgojo 'zafurali' otroke. Kako ste vi vzgajali svoje?

Veliko sem ga lomila. Takrat je začelo veljati načelo, da moraš otroku vse dopovedati, razložiti. Bila sem preveč popustljiva, kar mi tudi oni kdaj očitajo. Zdaj, ko so odrasli, se jim pogosto za kaj opravičim, saj za nazaj dejanj ne morem popravljati. Rečem – stop, tole sem vas narobe učila! Imam popravni izpit! Vedno sem vas učila, da je treba biti do ljudi prijazen, zvest, da se moraš prilagajati in se za vsako ceno držati obljub. Zdaj pa vam polagam na srce: če kdaj ugotoviš, kljub obljubi, da zate nekaj ne bo dobro, človeku poglej v oči in mu povej, da se dogovora ne moreš več držati, ker moraš misliti nase. Pri odločitvah najprej pomislite predvsem nase! Seveda ne tako, da bi s tem nekoga prizadeli, vse se da povedati in razložiti. Sama sem vedno dajala prednost drugim in nisem bila srečna.

Kaj svetujete mladim staršem?

Nemočen človek ne zna reči 'ne', takšnih nas je veliko Slovencev. Bistveno je tudi, da otrokom ne vzamemo kreativnosti in bistva. Otroke je treba pustiti pasti, da se naučijo pobrati. To je izjemno težko, sem na lastni koži izkusila. Ampak šola za otroka je bila pa neprecenljiva. Otroku dovoliti njegove lastne izkušnje – tudi to je ljubezen.
Kot mati sem seveda zaščitniška, bolj mehka, to mi je tudi mož pogosto očital. Ampak mislim, da si ženske to lahko privoščimo. Tudi moškim ni treba vzgajati z agresijo, temveč na moški način, s spoštovanjem. So nosilci družinskih vrednot, harmonije, napredka, poštenja, spoštovanja. Tu naj mi moški oprostijo, ampak koliko žensk pa ima take moške doma?
Očitajo mi, da sem izrazito na strani žensk. Ne! Gre mi za to, da bi moški in ženske svoje najboljše lastnosti znali izraziti in preplesti. Najlepše je, ko z možem skupaj sprejmeva odločitev. Ampak ko smo se ubadali s sinovim ponavljanjem letnika, je mož odločno postavil mejo: »Mi se ne predamo, poiskali bomo drugačno rešitev,« je rekel. Fant je letnik naredil z izpiti, dokazal vsem, kaj zmore mlad motiviran človek, jaz pa sem možu še danes hvaležna za njegovo odločitev; za to, da je sprejel odgovornost.

Danes vse stremi k popolnosti, vsi bi morali biti popolni. Je v tem sploh kakšen smisel?

Popolnost. Slišite, kako je ta beseda otročja, kot bi poslušali pubertetnika. S tem smo obsedeni, ker smo nedorasli in zato nesrečni. Da nas nekdo poskuša napeljati na željo po popolnosti, kaže na to, da smo ovce, zrel človek se bo temu smejal. Edino narava je popolna; poglej naravo, kakšne napake dela in kako je hkrati urejena, potem pa se v povezanosti vsega v vsem izkaže kot popolna. Zase vem, da nisem popolna, si pa želim biti čim boljša. Tudi tista roža noče biti popolna, želi pa si živeti, tako bi morali razumeti življenje. Vidiš žensko, nepopolno po današnjih standardih, kako samozavestno hodi po cesti. Jo en drek briga za nepopolnost, ampak jaz bi se ji do tal priklonila za življenjsko moč, da se je tako v celoti sprejela!
Tudi moje gube pripovedujejo svojo zgodbo. Meni se zdi izjemen kompliment, da ste me pri mojih letih pripravljeni dati na naslovnico in upati, da se bo s tem revija prodajala. Pogumni ste! Vsi mislijo, da se prodaja samo mladost, vi pa verjamete, da nekaj veljata tudi zrelost in vsebina.

Ali v življenju kaj obžalujete? Nekatera vaša dejanja so bila precej drzna, kaj sporočate ženskam, ki še vedno ponavljajo: »Ja, kaj bodo pa ljudje rekli?«

Skoraj ničesar ne obžalujem. Morda le to, da sem kakšne odnose preveč površno jemala. Potem vidiš, da si tudi te napake storil zato, da si se iz njih nekaj naučil, da so imele svoj namen. Za nazaj se zahvaljujem vsakomur, ki mi je kaj grdega storil, saj sem danes zaradi tega močnejša. Včasih sem, tipično slovensko, rada igrala žensko žrtev. In če me danes kdaj vleče v te vzorce, v samopomilovanje, udarim po mizi in si tega ne dovolim več. Sam kreiraš svoje življenje, vse je v tvoji moči! 

Kdaj je Zvezdana najbolj ...

  • ... srečna?

V zadnjem času sem zelo pogosto srečna. Osrečujejo me drobne radosti, lepe stvari, ki se mi zgodijo, od rožice do kakšnega lepega odnosa ali iskrenega 'hvala'.

  • ... žalostna?

Veliko žalosti sem prinesla s seboj na svet in sem jo do pred kratkim čutila v sebi. Tudi iskrena žalost je lahko lepo čustvo, ki si ga moramo priznati. Žalostna sem, kadar me kdo ne spoštuje, in potem začnem sama o sebi nespoštljivo razmišljati.

  • ... besna?

Razbesnita me človeška neumnost in manipulacija. Kadar nekdo nima pojma, pa kar nekaj obsoja. Jezo in bes se učim pokazati, prej sem ju dolgo tiščala v sebi. Danes vem, da je to normalen del čustvovanja, ki mora ven. Zatem pride učna ura – kdo pa sem jaz, da bom kogarkoli obsojala.

besedilo: Stela Mihajlovič
fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri