Žiga X. Gombač je predstavil mamo in očeta

22. 5. 2017 | Vir: Story
Deli
Žiga X. Gombač je predstavil mamo in očeta (foto: Goran Antley)
Goran Antley

Z Žigom X. Gombačem sva že stara prijatelja. Ne razočara, ko si od pogovora z njim obetaš novih širin in predvsem sposobnosti, da z energijo napolni prostor do zadnjega kotička. Priznavam, težko mi je šlo v račun, od kod jo črpa, a je bilo od trenutka, ko sem v roke segla njegovim staršem, zgodovinskima entuziastoma Metki in Borisu, jasno, da volja do življenja tli že v starejši generaciji.

Sveže spomladansko dopoldne smo izkoristili za sprehod med tivolskimi krasotami. Sprehodila sem se po 'poti' Gombačev in za nekaj ur z občutkom, da sem del njih, postala sprejeta v njihov topli družinski krog. So družina pravih vrednot, družina varnega pristana, pravi Žiga: "Pokazali so mi poti, na katere poskušam s knjigami pripeljati tudi bralce. Torej poti poguma, prijateljstva in empatije, da na pomoč priskočiš tistim, ki jo potrebujejo. Vse, česar v današnji družbi primanjkuje."

Story: Metka, tivolski okoliš je kotiček, v katerega se radi zatekate z vnuki, vendar vas nanj vežejo sentimentalni spomini na čas Žigovega odraščanja, kajne?

Metka: Med odraščanjem najinih otrok je Tivoli od doma predstavljal najbližjo destinacijo, naš stalni sprehod, ki se je običajno končal na Rožniku. Poznamo ga od začetka do kraja. Smo družina, ki je predvsem z Žigovo spodbudo rada veliko hodila.

Žiga: V naši družini se je vedno nekaj dogajalo. Nikoli ni bilo dolgčas. Obiskovali smo babico v Trstu, odhajali na tisoč in en izlet. Dnevi, predvsem zaključki tedna, so se težko primerjali s prejšnjimi, pa vendar smo znali ohranjati medsebojne stike in dinamiko. Spomini, vezani na družino, so takšni, kakršne bi moral imeti vsak otrok. Družina je varen pristan, prostor, kjer vlada zaupanje, s katerim sem obdobje otroštva in odraščanja prestal na lep način. Saj so nastopili prepiri, a ti so za odnose zgolj začimba.

Story: S čim ste jih začinili?

Žiga: Z nedovoljenimi izhodi iz hiše. Oni so že vedeli, zakaj, jaz pa še ne povsem. V širših, temeljnih odločitvah pa smo vedno našli stično točko. Pokazali so mi poti, na katere poskušam s knjigami pripeljati tudi bralce. Torej poti poguma, prijateljstva in empatije, da na pomoč priskočiš tistim, ki jo potrebujejo. Vse, česar v današnji družbi primanjkuje. Vrednote so mi položili v zibelko, če temu lahko tako rečem.

Story: Zdaj glas širite med mlade bralce, pa vendar, mladost je norost, pravijo - se je bilo med Žigovo adolescenco težko spopasti z značilnimi mladostniškimi muhami?

Metka: Dolge razgovore smo imeli v puberteti, ko je moral domov prihajati ob določeni uri. Rad je razčiščeval stvari v pogovorih, ki so trajali in trajali. Žiga ima že od malega svoj prav. Vztraja pri svojem, kar staršem predstavlja težko nalogo - postavljati meje, ne vedoč, kje so tiste prave. Pustiti vse je narobe, prepovedati vse pa tudi ni prav. Pri tako živem in radovednem otroku je težko, predvsem zato, ker je ob zanimanju stvar vedno želel raziskati do konca.

Story: Če se ne motim, je takrat še goreče navijal za Olimpijo ...

Metka: Bil je navijač Green Dragonsov, kar seveda ni bilo enostavno.

Story: Žiga, je navijaški duh še vedno prisoten? Vas njihovi nedavni porazi jezijo?

Žiga: Ne, je pa to še vedno velika ljubezen. Zdi se mi razumljivo, da sem kot urban posameznik, odraščajoč v urbanem okolju, primoran spremljati nogometni klub svojega mesta. Navijati za Olimpijo je kot obiskati koncert na Metelkovi, spiti dobro kavo v kafiču in o mestu napisati knjigo. To so pomembni momenti.

Story: Materinskemu Metkinemu čutu je ob bok stopila vaša, očetovska vloga. So bile vezi med vama dovolj utrjene za odkrite očetovsko-sinovske pogovore?

Boris: Težave smo razčiščevali med celodnevnimi izletniškimi turami. V mlajših letih s pravljicami, pozneje pa s pogovorom, občudovanjem. Je pa res, da je pozornost pri dveh sinovih treba razdeliti, da ne nastanejo zamere.

Story: Pojasnite to, občudovanje ...

Boris: Izredno povezan je bil z naravo, gojil je ljubezen do ptic. Včlanil se je v društvo in se udeleževal taborov, kjer so ptice družno opazovali v naravi in jih obročkali. Občudoval je ljudi, ki se ukvarjajo z njimi. Spomnim se, kako mu je prijateljica iz Francije kupila knjigo, slikanico s pticami in njihovimi imeni v latinščini. Vsa se je naučil na pamet, kar kaže na to, kako daleč in vztrajno je šel za stvari, ki so ga zanimale.

Žiga: In še zdaj jih obvladam. Takrat, pri dvanajstih, ko sem jih še rad opazoval skozi daljnogled, si me odpeljal v prirodoslovni muzej do znanca, prekaljenega ornitologa. On mi je prisluhnil, čeprav mu ni bilo povsem jasno, kako lahko mulec govori o tem in onem.

Metka: Začelo pa se je z ljubeznijo do beloglavih jastrebov. Na Cresu. Pisal je zagrebškemu profesorju v ornitološkem centru, ki nas je pozneje celo povabil na odprtje centra. In tako so jastrebi postali tema njegovega prvega romana. Ptice so ga vedno gnale, da se je izmazal iz težav, nekoč so ga zaradi njih celo vrgli iz razreda. Profesorica mi je na govorilnih urah dejala, da je potrebovala teden dni, da je razumela njegovo žvižganje kot sinička. Ja, govorilne so bile včasih težke.

Story: No, Žiga, za svoja otroka radi poudarjate lastnost razumevanja, kljub najstniškim letom. Menite, da vaš odnos temelji na podzavestno podedovani vzgoji vaših staršev, tudi odprtem vidiku doživljanja sveta?

Žiga: Veste, kako je. Od staršev prevzameš železen repertoar, kar se tiče bontona in postavljanja mej. To je obvezno. V določenih situacijah, ki se ti kot otroku niso zdele v redu, pa poskušaš popustiti, vendar prej ali slej ugotoviš, zakaj so ti jih odtegovali. In zakaj se moramo držati reka Vse pride ob svojem času.

Story: Vas sicer gledajo z občudovanjem v očeh ali niso nič drugačni od 'običajnih' najstnikov? Pogosto naletite na gluha ušesa?

Žiga: Za pravljice je že malo prepozno. Zdaj, pri štirinajstih in osemnajstih sta me že dodobra 'skužila.' Če jima želim nekaj prodati, naletim na oster odziv ... 'Fotr, dost' je.' Zdaj se pogovarjamo veliko bolj neposredno, in to je ključno. Sicer pa ... Ne glede na to, da je Nina že polnoletna, sva imela pred časom izčrpavajoč pogovor, po katerem obsediš in si zaželiš, da bi se odšel 'zlaufat'.

Story: Na Triglav?

Žiga: Ja, dvakrat!

Story: Pa smo zopet pri 'trnovi' očetovski vlogi ... (smeh)

Boris: V njihovem obdobju odraščanja ni bilo interneta. Bili smo opremljeni s knjigami, a se s tem, kako pravilno vzgajati otroke, nismo načrtno ukvarjali. Trudila sva se na čim bolj logičen, naraven način, nanje so se reflektirali tudi pogovori s prijatelji, s katerimi smo hodili na dolga potovanja.

Story: Ravno to me je zanimalo. Žiga, je k vaši ljubezni do literature in želji do pisanja prispevalo domače okolje? Že nekoč ste dejali, da ste bili od majhnega obkroženi z vonjem po platnicah in papirju ...

Žiga: Ja, bil sem včlanjen v knjižnico, kjer sem začutil prvo ljubezen do slikanic, hodili smo v gledališča, muzeje, si ogledovali zgodovinske freske v cerkvah. Starša imata doma še vedno police, polne knjig, kamor smo že nekoč radi zahajali. Vedno je bilo poskrbljeno za ogromen nabor kulturnih trenutkov, morda celo malo preveč za navadnega mulca. Skratka, bili smo obdani s kulturnim okoljem, kar je bilo zagotovo stimulativno. Spoznaš vrednote in z njimi živiš naprej. Zdaj sedim v šolah, pred štiristotimi otroki, z govorom, zakaj je dobro brati ... Na podlagi lastnih izkušenj iz izhajajočega okolja.

Boris: Ja, nekoč smo v muzeju pripravljali projekt Slovenci v 16. stoletju. Obiskali smo celoten venec cerkva, od Gorenjske do Štajerske, s freskami poslikane v dotičnem času. Z družbo otrok nismo obremenjevali s podrobnostmi, so si pa v družbi vrstnikov marsikaj zapomnili.

Story: Ste jima v otroštvu prebirali pravljice?

Metka: Ob večerih, preden so zaspali. Kasete se mi niso zdele dovolj osebne. Lepo se je bilo usesti poleg in prebrati krajšo zgodbico, Piko Nogavičko po poglavjih, recimo. Čez zgodbe in pravljice, ki si jih sam ustvaril, smo velikokrat obelodanili vzgojne momente. Veliko se je tudi pelo ...

Boris: Ja, družba teh 'ta starih,' ki je veliko pela. In pila. (smeh) To je družba šestih družin, 50 članov, z vnuki vred, ki se ponovno snide vsako leto 1. januarja.

Žiga: Družba je bila vedno v redu. S kanuji smo se vozili po Kolpi, prirejali piknike ... Občutek imam, da danes sploh ni več mogoče priti na travnik, zakuriti, speči nečesa dobrega in igrati nogometa. Mi smo si to pogosto privoščili. Vse to so momenti iz otroštva, ki se jih rad spominjam. Pa ravbarji in žandarji, lovljenje po koruzi ...

Story: Sicer pa se skupna točka vajine dolgoletne vezi spleta okoli ljubezni do zgodovinske stroke. Metka, ste zgodovinarka in arhivistka, vi, Boris, ste pred skoraj 30 leti postali prejemnik naziva doktorja iz študija zgodovine. Združilo vaju je skupno guljenje klopi, predvidevam?

Metka: Spoznala sva se na fakulteti in že v drugem letniku dobila prvega otroka.

Boris: In izdelovala z najvišjimi ocenami.

Metka: Vezana na štipendijo sva izpite končala v rokih in si po študiju zaželela še enega. Žiga. Nekaj let za njim pa je na svet prijokala še Špela. Kot zgodovinarja sva se zaposlila v muzeju, vendar sem v obdobju njihovega otroštva tam preživela le štiri do šest ur na dan.

Story: Sta naletela na odobravanje profesorjev, glede na to, da nekoč ni bilo tako zelo neobičajno imeti otrok že tako zgodaj? Kako težavno je bilo usklajevanje študija in skrbi za novorojenčka?

Metka: Ni lahko, dobiti pri dvajsetih dojenčka v roke in imeti čez tri mesece diplomo prve stopnje. Znajdeš se pred odgovornostjo, ki se je ne znebiš vse življenje. Celo najstrožji profesorji so se ob pogledu na to, kako si predajava Jureta, omehčali. Profesor srednjeveške slovenske zgodovine ga je celo povabil na lovljenje v knjižnico. Bilo je pozitivno, ker sva bila dobra študenta in so vedeli, da se trudiva. Ko so majhni, je še najlažje. Lahko vplivaš na njihov vsakdan, a ko začnejo odhajati, postaja vedno težje.

Story: So skrbi zdaj, ko je odrasel, drugačne? Otroka spremljati na adrenalinskih podvigih tolikšnih razsežnosti, kot jih ima Žiga, ne more biti lahko.

Metka: Skrb je vedno prisotna. Še posebej zdaj, ko teče po hribih ...

Boris: In te njegove Ultre ... Sva na meji med ponosom in strahom, med spoštovanjem do toliko pretečenih kilometrov in skrbjo, da nekoč ostane brez hrbtenice in obeh kolen. Če bi se dalo, bi mu 'prišparal' teh sto kilometrov teka. Ampak to je njegova stvar. Vse, kar počne, počne za svoj užitek, in družba, ki mu stoji ob strani, je odlična. Bo pa nekaj držalo ... Boštjan Videmšek je s seboj vzel očeta, Žiga pa mene ne.

Žiga: Tisto leto sva bila na bojni nogi. Nisi se lepo obnašal. Bomo še kakšno ponovili, pa boš šel.

Story: Vrnimo se v vajino mladost. Družbe takrat še niso zasičevala socialna omrežja, kar je bilo za medsebojne odnose z drugačnega vidika lažje. S čim ste jo očarali, Boris?

Boris: Na izpitu za sodobno zgodovino.

Metka: Tako pametno je odgovarjal. Prihaja iz Trsta, drugačnega ambienta z veliko širšimi izkušnjami, ki jih mi nismo premogli.

Boris: Otrokom je bilo to pisano na kožo. Obvladajo sosedske jezike. Če bi naredila načrt, ne bi bilo tako dobro, kot nama je uspelo improvizirati. Čeprav se Žiga rad obregne, da me nikdar ni bilo doma, ker sem ustvarjal kariero.

Story: Žiga, je to očitanja vredno?

Žiga: Ah, ne, to so bolj interne 'fore'. Nekateri se na njih težje navadijo. Najmlajši v družini, sestrin mož, je pri nas že nekaj let, a nas mora še malo kupiti. Te mu moramo še malo 'prišparati'.

Metka: To so vloge med nami, za katere bi nam marsikateri zunanji poslušalec očital, madona, kako se pa ti obdelujejo.

Story: No, vajine ljubezni do zgodovine pa jim ni uspelo podedovati.

Žiga: Nihče od nas ni naravoslovec, je bila pa zgodovina vedno naša zaveznica. V šoli, v pisanju, v ustvarjanju. Resnično jo vsrkaš. Moje knjige so nekako prepojene z zgodovino, v šolah pa pripovedujem stvari, za katere sem že davno mislil, da so pozabljene.

Metka: Nikoli nisva vplivala na njihov izbor in za vsakega otroka sem vesela, da se je našel in pokazal v nečem. Saj to si starši želimo in to ljudje potrebujemo. Pokazati, česa smo zmožni.

Story: Ste kritični do njegovih del?

Žiga: Zadnje branje pred odhodom knjige v tiskarno obvezno pripada mami. Naj se v lekturo poglobijo lektorji in uredniki, tudi sam večkrat, bo ona vedno našla kakšen popravek. "Ej, tamle, na strani 47!"

Boris: Ona ima rentgenski pogled.

Metka: Ko v arhivu prebiraš dokumente, se osredotočaš na kombinacije besed in črk, to postane profesionalna deformacija. Z užitkom knjigo preberem dvakrat, trikrat ...

Story: Žiga stvari prevzema v svoje roke, v mladih neti iskre po klasični literaturi, na katero tako radi pozabljamo. Zakaj mislite, da je njegov pristop tako dobro sprejet?

Boris: Pravim, da se je širjenje kulture lotil na pop način. Tega institucionalizirani uredniki ne razumejo. Njim se zdijo takšni prijemi skregani z načeli, za njih je literatura nekaj svetega, kar se ne sme oskruniti. Vendar če tega ne bi bilo, ne bi bilo prenosa na mlade.

Metka: V gimnaziji sem imela odlično profesorico slovenščine, ki nam je znala Cankarja, tudi Prešerna - nasploh velikane slovenske literature - tako dobro predstaviti, da se še danes spominjam citatov. Nekaj se je zgodilo s poukom slovenščine pri nas. Pomembno je, kako ti ga približajo v otroštvu, četudi ga kot odrasel čez 20 let dojemaš drugače.

Žiga: Poanta je v vzbujanju zanimanja. Pridem na oder, potetoviran, stvari obrnem na hec - o bralnih navadah in zapuščini govorim iz drugačnih izkušenj, in to jih privablja v knjižnico. K sreči začenjajo ljudje razumeti, da mladinski pisatelji niso nujno ženske. Moški se jim približamo z drugačno energijo in pristopom.

Story: Boris, se v njem zrcalite?

Boris: Rad pišem, vendar je vse bolj v glavi. Na papir gre bolj malo. Pri Žigi me fascinira močan imperativ, ki ga izraža v knjigah, to, da ob enajstih zvečer po delovnem dnevu, ko drugi spijo, na papir preliva besede do poznega jutra. Absolutno je zrasel čez mene.

Žiga: No, moji otroci pa že po naravi veliko berejo in zdaj postajajo čedalje bolj uredniško nastrojeni.

Mama: To ga prizadene, veste.

Story: Vas res?

Žiga: Vedno stojim za napisanim in vedno v to verjamem. Ni mi pa vseeno, če niso opazili česa, kar sem želel izpostaviti. Vrednote, recimo. Kot avtorju se ti ideja, ki si jo razvijal dve noči in ostajal brez spanca, zdi genialna, pa nad njo potem zamahnejo z roko. Če me prizadene? Ne več. Sem se že navadil.

Neja Drozg

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju

Nova Story že v prodaji

Story 20/2017

Story 20/2017, od 11. 05. 2017