Na koncertu Milesa Davisa leta 1986 v Beogradu se je odločil, da se bo podal v svet glasbene fotografije.
Knjiga Urejevalci oblakov, ki je 6. septembra startala na Kickstarterju, je pravzaprav pregled glasbenega dogajanja v 33 letih. Zbiranje sredstev se je zaključilo 10. oktobra ob 11.59.
Zakaj ste se odločili, da boste sredstva za svojo novo knjigo zbirali prek Kickstarterja?
Knjiga je pravzaprav začela nastajati že leta 2011, ko sem spoznal oblikovalca Mareka Wajdo (nečaka famoznega poljskega režiserja Andzreja Wajde). Predlagal mi je, da skupaj kaj narediva … Ker sem imel že nekaj časa v mislih knjigo, sem si rekel, da je to morda pravi trenutek. Sam sem naredil prvi izbor fotografij, Marek pa je nato oblikoval 500 strani obsežno knjigo, kar je mene seveda šokiralo, saj sem se zavedal, da je kaj takega nemogoče izdati. Začela sva jo 'tesati', fotografijo po fotografijo, vmes so seveda nastajale nove fotografije …
Založnike sem iskal doma in v tujini, a uspeha ni bilo. Nato je padla ideja, da bi začel zbirati sredstva na Kickstarterju oziroma platformi za množično financiranje (ang. Crowfunding). Ideja mi je bila všeč, zato sem začel razmišljati, kako bi se tega lotil. S Petro (Cvelbar, tudi priznano in uveljavljeno fotografinjo, op. p.) sva ustanovila Kulturno umetniško društvo Pega, kjer bo knjiga, če nam bo uspelo zbrati denar, tudi izšla.
Ker pa Slovenci še ne moremo direktno sodelovati s Kickstarterjem, sem se povezal s podjetnikom z druge strani luže Nikom Klanjškom. Ker knjiga ni tipičen 'kickstarterski' produkt, sem moral seveda naprej prepričati njega … Crowfunding pa ni preprosta stvar. V resnici je v ozadju več mesecev priprav, ki jim sledi skoraj neprekinjeno delo skozi celotno kampanjo …
Ljudje iz sveta glasbe doma in v tujini izrekajo same pohvalne besede o projektu …
Predgovor v knjigi je napisal John Kelman, v knjigi pa so tudi teksti drugih džezovskih ustvarjalcev in poznavalcev. 'Žegen' za naslovnico knjige Utrjevalci oblakov mi je dal Paul Lovens, ki sem ga nekoč fotografiral z njegovimi kultnimi delovnimi čevlji. Lovens je nemški bobnar, ki živi v Avstriji in je eden od začetnikov sodobne improvizirane glasbe. S čevlji, ki jih na fotografiji objema, igra bobne že vse od leta 1964. Čevlji so pravzaprav njegovo delovno orodje, s katerimi je zlit. Čeprav si je nedavno kupil nove, pa stare še vedno nosi v kovčku, da mu prinašajo srečo.
Bi lahko projektu pripisali oznako življenjski?
Knjiga je zasnovana na mojem osebnem okusu, gre pa tudi za pregled dogajanja od leta 1986 – ko sem se prvič udeležil koncerta Milsa Davisa v Beogradu in je bil zame na neki način prelomen – pa vse do leta 2018. V knjigi bo tako na 376 staneh objavljenih 272 fotografij v črno-beli barvi z dvema izjemama. V njej predstavljam najboljše trenutke, ujete na koncertih, in številne portrete znanih glasbenikov, prikazani so vsi glasbeni žanri, od mainstreama do improvizirane glasbe.
Morda bi se lahko celo strinjal, da gre za življenjski projekt, saj nisem prepričan, da bom še kdaj zbral toliko energije in časa, ki sem ju vložil v nastajanje knjige. Ker pa je moje občinstvo razpršeno po vsem svetu, sem se odločil le za angleško različico. Če se seveda najde kakšen slovenski založnik, jo seveda z veseljem izdam tudi v slovenščini.
Zakaj ste se odločili za črno-belo tehniko?
S črno-belo fotografijo gledalec globlje dojema občutke portretiranca in svoje občutke. Ker ni barv, odpade dejavnik, ki odvrača pozornost gledalca od subjekta fotografiranja. Inuiti imajo več kot 20 različnih besed za belo barvo. Tako bi lahko rekli, da črno-bela fotografija vsebuje pravzaprav vse odtenke barvne fotografije. Pa tudi na samih začetkih je bila fotografija črno-bela. V knjigi sta tako zgolj dve barvni fotografiji.
Digitalno ali analogno?
V digitalni dobi se je način delovanja fotografov močno spremenil, saj danes lahko fotografira čisto vsak, kar seveda ni nič narobe. Sam sicer menim, da postati in biti glasbeni fotograf ni ravno mačji kašelj. Ker pod odrom mrgoli fotografov, so na številnih koncertih uvedli politiko, da je pogosto dovoljeno fotografiranje le dveh pesmih. Občinstvo je vedno na prvem mestu. Ne glede na mojo veliko prezenco, pa sem včasih lahko celo neviden.
Od kod vaša ljubezen do džeza?
Všeč mi je svoboda ustvarjanja, ki ga džez dopušča. Med temi glasbeniki se počutim zelo domače. V džezovskem okolju sem takoj začutil, da je moje delo sprejeto in cenjeno, zato med fotografiranjem vedno zelo uživam. Med nami so se stkala marsikatera prijateljstva, ki trajajo še danes. Ko sem začel fotografirati pred dobrimi 30 leti, sem fotografiral veliko rock koncertov, saj smo imeli v 80. letih z družbo pod kontrolo vse, kar se je takrat dogajalo v Ljubljani. Rad imam vsako dobro glasbo, pri navezanosti na džez pa gre za čisto osebni okus. V knjigi je na primer tudi fotografija Toma Waitsa, ki sem ga leta 1999 fotografiral v Firencah. Vsaj zame je on totalen car! Najraje pa hodim po manjših džezovskih festivalih, na katerih pa fotografiranje velikokrat ni omejeno.
Še preden ste se podali na samostojno pot, ste na RTV Slovenija delali kot snemalec?
Res je, na RTV sem bil zaposlen kar 18 let, najprej kot asistent kamere, snemalec, končal pa sem kot direktor fotografije pri marsikaterem filmu (pri celovečercu Pod mojim oknom Metoda Pevca in dokumentarcu Harryja Raga Steklarski bluz, ki smo ga v črno-beli tehniki posneli v Steklarni Hrastnik). Leta 2007 sem zbral pogum in se podal na samostojno pot, a kaj ko je prišla kriza in sem čez noč praktično ostal brez dela. Še bolj sem se usmeril v avtorsko fotografijo, svoje fotografije sem začel prodajati na Art marketu v Ljubljani in se mi je nekako uspelo obdržati nad vodo …
Besedilo: Irena Vovk // Fotografije: Žiga
