Zdenka Borak (hostel Pekarna): Srce vsakega mesta je umetniška tržnica

Vletih nabiranja izkušenj izza pulta družinske papirnice je pridno razvijala intuicijo. Pravi, da lahko človeka prebereš že po načinu, kako stopi skozi vrata. Verjetno je prav ta sposobnost, poleg stalnega nasmeška in pozornega ušesa, razlog, da je v zadnjih dveh letih in pol, odkar je vodja najbolj zanimivega Hostla v štajerski prestolnici, ta dobil čudovito podobo in konec minulega leta tudi nagrado za najlepši in najgostoljubnejši hostel v Sloveniji.

Diplomantka Fakultete za turizem je vedno veliko potovala. Najprej sama, pozneje s partnerjem Primožem, zdaj s šestletnim sinom potujejo v troje. Potovanja so zanjo popolni odklop, ko se poda v raziskovanje in je za zunanji svet skoraj nedosegljiva. Prvič so jo skupaj mahnili na Filipine, ko je bilo sinu Timoteju šele osem mesecev, od takrat so vsaj mesec dni dolga potovanja postala stalnica. Po dobrem mesecu raziskovanja je 'skrivanja' dovolj in delo z ljudmi začne pogrešati. Tudi peklensko trdne vzmetnice vzbudijo željo po domači topli postelji in v Maribor se vedno rada vrne. Kmalu začnejo kovati sveže načrte o potepanju. Letos jo bodo mahnili na Kubo.

»Srce vsakega mesta je umetniška tržnica,« z zanosom pove, »to je obraz mesta, ki o njegovih prebivalcih največ pove.« Na potovanjih ne izpustijo nobene in tudi tu tiči razlog, da je svojo mariborsko zgodbo Zdenka začela na tržnici. Najprej kot ustvarjalka, potem kot organizatorka umetniške tržnice ArtMarket.

Temperamentna Mariborčanka je s trdim delom in skoraj brezmejnim razumevanjem ustvarjalcev tri leta krojila mestni sobotni utrip. »Štantarje občudujem in spoštujem. Večina jih je visoko izobraženih, to so ljudje z magisteriji in doktorati, ki so del življenja trdo delali v običajnih službah. Spoštujem, da so se na neki točki bili sposobni odpovedati finančni varnosti in so poslušali svojo dušo. Ampak prav vsi danes trdijo, da so naredili edino prav!« Prvi organizirani ArtMar 8. decembra 2012 je najhujši dan njenega življenja, pove. V organizacijo je vložila zadnji atom energije in pripravila vse malenkosti do zadnje podrobnosti, potem pa je zjutraj Maribor zasul tak metež, da niti avtobusi niso vozili. Obiskovalcev skoraj ni bilo. To jo je najprej potrlo, a ne odneha zlahka. Na prvem ArtMarju se je predstavilo 25 razstavljavcev, pozneje jih je naenkrat razstavljalo 45, do zadnjega ArtMarja v njeni organizaciji se jih je nabralo kar 450. Tudi spremljevalni program je bil iz tedna v teden bogatejši.

Zgodbo so domačini in turisti odlično sprejeli, a se je kljub temu odločila počasi izstopiti. Najbolj jo je peklilo dejstvo, da organizatorji in izvajalci javnih prireditev ne znajo in nočejo stopiti skupaj. Njihov lokalni karakter je naravnan k temu, kdo bo komu pod noge podstavil več polen in kdo bo pod čim podpisan. »Maribor ima 140.000 prebivalcev, velikost predmestja enega evropskega mesta, božično dogajanje decembra pa si razdelimo na čarobni december in vilinsko mesto. Ne obstaja program, ki bi obiskovalcu ponudil celo dogajanje, vsak organizator promovira svoje. Pa prosim vas lepo, nobenega turista ne briga, kdo koga plača. Dajmo stopiti skupaj! Kdo je pod kaj podpisan, ne zanima niti moje mame, kaj šele naključnega turista. Promovirati se moramo kot celota!«

Po naključju se je prijavila na razpis za vodjo Hostla Pekarna, saj od nekdaj z zanimanjem odkriva prenočišča na potovanjih. Pove, da prostor vedno najprej povoha. »Do zdaj smo imeli pravzaprav težave samo v nekem hostlu na Tajskem. Vonjala se je vlaga in smo morali zamenjati sobo. Sicer pa imam same dobre izkušnje!«

Na uvodnem razgovoru je presenečena ugotovila, da je vonj hostla 'prazen'. Bil je nepopisan list, z belimi stenami, novim pohištvom in skoraj sterilnim videzom. K sreči se je njena vizija skladala s pogledi direktorice MKC Maje Malus Azdhari, obe sta namreč zagovornici trajnostnega turizma. Hitro sta našli skupni jezik. Sama stavba v osnovi ni imela neke posebne namembnosti. V primerjavi z ljubljansko Celico ali Tresorjem, ki sta krasna hostla in se njuna zgodba ponuja kar sama, je bila Pekarna izziv. Da je bil hostel prazen in brez jasne zgodbe, sta z direktorico vzeli kot priložnost, da iz njega lahko naredita hostel po svoji meri.

Hostel je lociran v starem vojaškem kompleksu, ki ga ni nihče urejal. Za nepokošeno travo, azbestne strehe, odpadki in odmrle veje dreves je bilo vsem vseeno. Z vztrajnim teženjem so se stvari premaknile. Uredili so okolico, hišnik je postavil visoke grede, Zdenka je priskrbela sadike zelenjave in zelišč, potlakovali so potke in počasi spremembe prinesli v notranje prostore. Nekdaj prazne stene so okrašene s plakati in uporabnimi predmeti. Tla notranjega hodnika so porisana z mrežo za ristanc, polji za orjaški človek ne jezi se in mlin. Zaradi okolice, polne grafitov, gostje niso najbolj prepričani o varnosti lokacije. Zdenka se rada pošali, da si zato lumpi k njim ne upajo. Je pa dokazano ravno okolica Pekarne eden bolj varnih delov Maribora. Ravno z namenom, da obiskovalci spoznajo okolje, jih pred sobami čakajo ročno izdelani poštni nabiralniki z navodili za iskanje zaklada. Obiskovalci v njem najdejo namige in pot jih postopoma vodi po vsem okolišu. Naj povem samo, da je cilj v hostlu, nagrada naj ostane skrivnost.

Rdeča nit Hostla Pekarna so legende Maribora. Pri raziskovanju zgodovine so jih odkrili ogromno, čeprav nikjer niso zbrane v knjižni obliki. Pri iskanju legend so za pomoč poprosili muzej Narodne osvoboditve in Pokrajinski arhiv, pa odziva sploh ni bilo. Sodelavka Eva je sama brskala po knjižnicah, iskala po arhivu in rezultat so zgodbe, ki krasijo stene apartmajskih tipov sob. Zgodbe navdušujejo turiste in domačine in so prevedene in objavljene tudi na spletni strani hostla. Nedavna nagrada za najlepši in najgostoljubnejši hostel v Sloveniji je priznanje, na katero so zelo ponosni, saj je bil njihov trud prepoznan in poplačan.<

Besedilo: Helena Kosi Odlak // Fotografije: Dejan Bulut, Pavel Kosi,Domen Ulbl, Marko Pigac

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ