Žan Ražem je eden izmed tistih mladih in simpatičnih fantov, ki ne poseda po cele dneve ob računalniku, ampak ima zastavljene jasne cilje, ki so večinoma povezani z modnim svetom. Poleg tega pa je eden izmed redkih slovenskih modelov, ki je krasil strani svetovno znane modne revije Vogue.
Kako se je sploh začela vaša modna pot?
Vse skupaj se je začelo, ko sem pri svojih 18 objavil moj prvi selfi. Za tem so me začeli kontaktirati domače agencije, saj so bile zelo zainteresirani zaradi mojega obraza, vendar se je vse ustavilo, ko sem jim na zahtevo poslal svoje telesne mere. Te so omejene in tako je moja višina 192 cm presežena za 2 cm. Toda moja želja je bila še večja. Spoznal sem Timija Letonja. On je takrat edini verjel vame in mi omogočil prve korake po modni pisti, ki je bila sicer v nakupovalnem centru.
Čeprav ste naredili kar zajeten kolaž fotografij, jih je bilo menda to premalo za knjigo profesionalnih fotografij. Zaradi tega vas je pot ponesla čez lužo, drži?
Drži! Ko sem prvič prispel v Milano, sem se utopil v konkurenci izkušenih svetovno znanih modelov, potem so sledili hladni tuši na kastingih, kjer so mi direktorji v obraz govorili, da je moja knjiga zanič. Po nekaj mesecih vztrajanja v Milanu sem ugotovil, da v tem poslu bližnjic ni. Dobra stran Milana je bila, da so me zasledili nekateri fotografi, s katerimi sem navezal stik. Tu sem videl priložnost, da si najprej naredim dober 'book'. Dogovoril sem se z nekaj fotografi in se odločil, da grem v New York, kjer sem preživel dva meseca, v upanju, da si tam poiščem agencijo. Tam so me fotografirali svetovno znani fotografi, ki so me napotili k agencijam, s katerimi poslovno sodelujejo. Nekaterim sem bil všeč in bi z mano podpisale pogodbo, pod pogojem da imam reference iz Azije in Evrope. Takrat sem dokončno spoznal, da moram korak za korakom.
In potem je kar naenkrat prišel azijski trg?
Res je, potem sem sam začel raziskovati po spletu azijske agencije ter se z agencijo v Indiji dogovoril in sklenil trimesečno pogodbo. Za Indijo sem se odločil ravno zaradi zagotovila, ki ga ni lahko dobiti. Po prihodu v New Delhi sem nepričakovano doživel pravi kulturni šok. Z besedami se ne da opisati vonja in umazanije, ki me je obdajala čisto na vsakem koraku. Šele naslednji dan sem imel polet v Bangalore, kjer sem pozneje delal. Tu je bilo vseeno malo bolj vzdržno že zaradi same klime. Nastanjen sem bil s preostalimi modeli z vsega sveta v na videz krasni vili. Toda v hiši smo se spopadali tudi z orjaškimi ščurki in podganami. Kljub nevzdržni toploti smo morali zapirati okna, zaradi nevarnosti obiska opic v sobah. Delal sem večina samo kataloge za spletne trgovine. Kljub težkim življenjskim in delovnim pogojem sem tam preživel tri nepozabne mesece. Imel sem tudi možnost podaljšanja pogodbe, vendar me je pot peljala naprej. Želel sem namreč na Tajsko, kjer sem spet poiskal agencijo in podpisal pogodbo za nadaljnje tri mesece. Tu je bilo vse videti sanjsko, topel sprejem in skoraj prijateljski odnos. Nekako sem prišel na svoj račun, saj sem ustvarjal, kar sem sanjal. Delal sem za Bangkok fashion week in ostale modne dizajnerje ter poziral za znane modne revije.
Na modnih pistah in fotografiranjih je vse brezhibno in lepo. Je tako tudi v zakulisju?
Ne, še zdaleč ne. Pri vsej dobri volji in trudu ne moreš vedno ugoditi klientovim željam. V Tokiu me je doletela izkušnja, ki ji nisem bil kos. Klient je zahteval, da se sredi množice ljudi v centru Tokia pretvarjam, da sem omotičen in bizarno vedem (valjenja po tleh, kričanja, plezanja po drog in semaforju itd.), kar je v popolnem nasprotju z mojim značajem. Fotografije, kot so si jih zamislili, so ujeli, ampak moja psiha je bila totalno sesuta in sem potreboval nekaj časa, da sem se spet sestavil. Včasih enostavno moraš preko sebe. Tudi kreacije, ki jih oblečemo, so največkrat v nasprotju z nami. Popolnoma daleč od stila, ki smo ga navajeni. Takrat moraš kot model znati se vživeti v določene vloge in dati od sebe največ, kar zmoreš. S fotografi se morata začutiti in steči mora prava energija. Če to ne uspe, fotografije enostavno niso dobre. Tu imajo pomembno vlogo tudi stilist, masker in frizer. Ekipa mora delovati v harmoniji.
In kakšni so vaši cilji in želje za naprej?
Moja želja je absolutno še vztrajati v modnem svetu, saj vem, da sem šele na začetku. Azija je bila nekako moja odskočna deska. Tu sem dobil res veliko izkušenj, tako na pistah kot pred objektivi, kot tudi samega življenja. Ni enostavno, da si sam na drugem koncu sveta, in marsikdaj je zelo težko. Tu bi izkoristil priložnost in se zahvalil svoji družini, ki mi brezpogojno stoji ob strani na vsakem koraku. Izhajam namreč iz zelo povezane družine. Brez njihove podpore mi ne bi uspelo!
Besedilo: Alesh Maatko
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
