Bila sem v petem razredu osnovne šole, stara približno 11 let.
Živeli smo v lastnem stanovanju, v lepih vila blokih na obali reke Vrbas. Okoli našega naselja je bilo nekaj hišk, v katerih so živeli prvotni prebivalci. Takrat sem imela lase do brade. Po naravi sva obe s sestro imeli zelo bleščeče in goste lase. Jaz sem jih doma spela v čop in ga spodvila z lasnicami, tako da so se lasje lepo razsuli, ko sem šla ven na igrišče ali v šolo.
Nekega dne, ko sem se z otroki iz blokov igrala na travniku, je k meni pristopila punčka mojih let.
Potegnila me je na stran in povedala: "Pazi se Slavke, punce iz tiste hiše. Danes sem slišala, da je nagovarjala še dve drugi deklici, svoji sosedi, da te bodo dobile na samem in ti odrezale lase."
Osupnila sem: "Zakaj pa bi mi to storile?"
Skomignila je: "Pravi, da ne prenese, ker imaš tako lepe lase, ki se tako bleščijo ... In lepo frizuro."
Zahvalila sem se ji in stekla v hišo k mami.
Vsa v šoku sem ji vse povedala.
"Škarje v rokah otrok? S takšnim namenom? Moj bog, lahko bi te zares hudo poškodovale!" je bila vsa zgrožena moja mama.
Ko me je objela in hotela še nekaj povedati, češ da bo to uredil oče, sem začutila, kako se v meni prebuja in kot plima dviguje neznano čustvo. Stekla sem iz stanovanja in se napotila naravnost k 'tisti hiši'. Slavka je sedela na odeji in se igrala z dvema puncama.
Povedala sem: "Slavka, slišala sem, da mi hočeš odrezati lase ..."
Nemudoma je vstala in hotela zbežati. Prijela sem jo za roko:
"Počakaj, nič hudega ti ne bom storila. Le pogovorila bi se rada ..."
Gledala me je nezaupljivo in prestrašeno.
"Zakaj bi me rada ostrigla?"
Zajecljala je: "Všeč so mi tvoji lasje ... Hotela bi imeti takšne ..."
Ona je imela svetle, dolge do hrbta, ravne in tudi lepe lase.
Vprašala sem: "Kaj bi to tebi pomagalo?"
Bila je tiho. Gledala je v tla.
"Saj imaš ti tudi lepe lase. Meni so pa tvoji všeč ..."
Pogledala me je: "Res? Zares so ti všeč?"
Iskreno sem pokimala: "Lepi so. Vprašaj druge deklice, poglej se v ogledalo. Edina si, ki ima svetle lase. Me vse imamo temne, podobne. Ti si izjema med nami."
Nenadoma mi tisti njeni lasi niso več bili všeč. Ona cela se mi je v hipu zazdela grda. Začutila sem gnus in odpor.
Obmolknila sem. Tudi ona je molčala.
"Torej? Mi obljubiš, da ne boš nikoli več pomislila na kaj takega?" sem hotela, da mi da besedo. Trmasto je bila tiho.
Vztrajala sem: "Torej? Boš kaj rekla?"
"Oprosti," je komaj izdavila.
Na poti domov sem z grozo dojela, kako nori so lahko ljudje.
Mama je sklenila: "Stran od nje. Vedno bo hudobna in nerazsodna. Karakter človeka se nikoli ne spremeni. Če je že zdaj takšna, bo z leti postajala samo še hujša."
