Kreslinovi koncerti so vsakič posebno doživetje, ker imam občutek, da resnično uživa na odru.

In prepričana sem, da bo tako tudi na tradicionalnih koncertih v Cankarjevem domu, ki se bodo zvrstili od 13. do 15. decembra 2017.

Sprva ste načrtovali dva koncerta v Cankarjevem domu, vendar sta bila razprodana, zato ste dodali še tretjega. Vas je presenetilo, da boste imeli tri koncerte v Cankarjevem domu?

Ne, saj smo navadno vedno imeli tri koncerte. Zadnja leta smo se omejili na dva predvsem zaradi mojih staršev, ker ju nisem želel preveč obremenjevati.

Je težko sestaviti repertoar za koncert v Cankarjevem domu?

Že mesec dni ga sestavljam, pa še vedno ne vem, kako bomo koncert začeli in kako ga bomo končali. Repertoar bi naj imel nekakšno logiko in sosledje. Preveriti moram tudi, kaj smo igrali lani in predlanskim, da se ne bomo preveč ponavljali. Koncert mora imeti pravo mero starih in novih pesmi, pravo mero veselih in žalostnih, kot je rekel pokojni cimbalist Miško Baranja, ter pravo mero avtorskih in ljudskih pesmi.

Letos se vam bo kot posebni gost pridružil Saša Lošić. Zakaj ste izbrali njega?

Loša bo nastopal na koncertu 14. decembra, ker je prej in pozneje zaseden. Pred šestimi meseci sva sedela v kavarni in se pogovarjala o skupnem projektu, vendar za zdaj dlje še nisva prišla. Sem se pa ob tem zavedel, da ga – v nasprotju z večino glasbenih prijateljev z Balkana –še nisem gostil. Na vseh treh koncertih pa se nam bo pridružil nizozemski kitarist Harry Sacksioni, s katerim sva nekoč že nastopila skupaj.

Že nekaj let sodelujete z glasbenikom Galom Gjurinom. Kako se je začelo vajino sodelovanje?

Z Galom sva se seznanila v Franciji, kjer smo imeli nekakšen slovenski koncert, zraven je bila tudi njegova sestra Severa. Takoj smo se odlično ujeli in že nekaj dni pozneje smo v studiu začeli ustvarjati glasbo. Gal je nekaj časa tudi igral z nami. Užitek je sodelovati z njim.

V nekem intervjuju ste dejali, da vas je motilo, ker ste v obdobju, ko ste bili član skupine Martin Krpan, v vsako pesem dali nekakšen angažma in niste znali napisati pesmi, ki bi bila lepa sama po sebi. Zakaj ne?

V obdobju, ko sem bil pevec skupine Martin Krpan, sem sam pisal takšne pesmi, nihče me ni silil v to, ker sem bil v tistih letih, ko si pač jezen. Ko si mlad, ne pišeš o tem, kako roža cveti.

Začeli ste kot bobnar v skupini Apollo. Kdaj ste odkrili, da želite postati pevec?

Če bi imel bobne, bi bil z veseljem bobnar, vendar so bili leta 1969 bobni zelo dragi in bi starši morali zanje vzeti posojilo. V tistih časih se je jemal kredit celo za zimski plašč ali škornje, tako da bobni seveda niso prišli v poštev. Za harmoniko bi se najbrž že žrtvovali, vendar me igranje te ni zanimalo. Ker nisem imel bobnov, sem si jih izposodil, ko sem igral v skupini Apollo, pri naslednjem bendu Špirit, ki je bil v Murski Soboti, pa nisem imel niti bobnov niti kitare, zato sem postal pevec.

Po gimnaziji v Murski Soboti ste se vpisali na študij ekonomije v Ljubljani. Zakaj ste izbrali ekonomijo?

Želel sem potovati po svetu in mislil sem, da mi bo študij ekonomije to omogočil. Takrat ni bilo tako preprosto potovati po svetu kot danes. Po koncu gimnazije sem sicer štopal do Anglije, Nizozemske in še kam, vendar vse življenje ne moreš tako potovati. Če hočeš videti svet, kar sem si želel, moraš v zunanjo trgovino, mi je rekel oče.

Študija ekonomije niste končali, vendar kljub temu potujete in nastopate po svetu.

To mi je omogočila kitara. Ko sem prišel na Ekonomsko fakulteto, sem po treh dneh ugotovil, da to ni moje okolje, ker so bili tam preveč praktični ljudje, ki so se pogovarjali predvsem o tem, kdo ima nove smučke in avto. To ni bilo zame.

Ste imeli kot Prekmurec kdaj občutke manjvrednosti v Ljubljani?

To ni bilo povezano z Ljubljano, ampak s fakulteto. Na Filozofski fakulteti, kjer sem pozneje študiral germanistiko, sem se počutil precej bolje kot na Ekonomski fakulteti. Tam so bile pomembne druge stvari, npr. katero ploščo Jimija Hendrixa in Janis Joplin imaš doma. Razlik med Ljubljančani in Prekmurci nisem čutil, zbirali smo se v Ferentu, kjer je bila hipijevska scena, ki je bila 'nadlokalna'. Tam smo se družili tisti, ki nam avto, smučke in obleke niso kaj dosti pomenili.

Že več let živite v Ljubljani. Je težje pisati o Prekmurju, ker ne živite tam?

Ne, ker se mi zdi, da v tem smislu ni tako zelo pomembno, kje živiš, v srcu se vračaš tja. Pred kratkim sem imel koncert v Oslu, kjer sem srečal veliko čudovitih Slovencev, ki so v srcih in glavah še vedno v Sloveniji.

Kakšni so vaši koncerti v tujini?

Zelo prijetni. V Oslu je bil koncert izjemen, na odru sta se mi pridružili slovenska zdravnica in lektorica iz Maribora, ki tam uči norveščino, in na koncu sem jima skočil v naročje. Norvežani so bili navdušeni, ko so videli, kako sproščen narod smo. Pravzaprav morda celo bolj v tujini kot takrat, ko smo doma in nam je nerodno pred sonarodnjaki.

Poznam nekaj ljudi iz tujine, ki jim je zelo všeč vaša glasba. Ste presenečeni, da ljudje radi poslušajo vašo glasbo, čeprav ne razumejo besedil?

Vedno ti je všeč, če se tvoja glasba dotakne ljudi. V Oslo sem prišel po zaslugi gospoda iz Norveške, ki je častni konzul Slovenije in je med obiskom v Ljubljani dobil v roke našo zgoščenko.

Kljub številnim koncertom ste bili dolgo zaposleni. Zanimivo je, da ste delali na RTV, kjer ste skrbeli za izobraževanje. Kakšno je bilo vaše delo?

Pri meni so opravljali pripravniške izpite novinarji, tehniki ...

Šalim se, da je večina novinarjev v poročilih, dnevnikih mojih kadrov. (smeh) Stric iz ozadja, bi lahko rekli. Pripravništvo je trajalo šest mesecev, vsak pripravnik je imel mentorja, na koncu je sledil izpit.

Vlado Kreslin: dom je v srcu

Kdaj ste se odločili, da boste živeli od glasbe?

Z Matjažem Vipotnikom, ki je ustvarjal krasne ovitke mojih albumov, sva nekega dne sedela v živalskem vrtu s šefom bifeja, Bosancem, ki me je vprašal, ali se profesionalno ukvarjam z glasbo. Ko je slišal, da hodim v službo, ni mogel verjeti: »Torej greš ob sedmih v službo, se vrneš domov ob treh in ob pol petih napišeš pesem, kot je Namesto koga roža cveti?« Rekel mi je, naj za božjo voljo pustim službo in pišem samo take pesmi. Naslednji dan sem dal odpoved.

Je bilo takrat težko živeti od glasbe?

Težko je takrat, ko pustiš redno službo, saj izgubiš varnost in pripadnost. Dolgo časa sem vsakič, ko je na cesti mimo mene peljal kamion Radia Slovenija, mahal in tulil: Moji! Nekam pač moraš pripadati. Zagotovo pa svobodni poklic ni šala, odvisen si sam od sebe, nimaš niti letnega niti bolniškega dopusta.

Obiskovalci vaših koncertov so navdušeni, kadar izvajate svoje največje uspešnice. Je naporno vedno znova igrati Od višine se zvrti, Črno kitaro in Namesto koga roža cveti?

Ne, ker je vsakič drugačno vzdušje in tudi občinstvo je vedno drugo. Ni mi mučno, je pa vendarle najbolj vznemirljivo igrati pesem, ki je še čisto sveža, nova, ki je morda niti še ne znaš dovolj dobro in čakaš, kakšen bo odziv občinstva.

Vaša glasba je priljubljena tudi med mladimi. Ali vaši otroci poslušajo vašo glasbo?

Niso ravno največji fani. Navadno sicer pridejo v zaodrje Cankarjevega doma, zadnja leta tudi na zaključno zabavo, ali pa vmes tudi poslušajo vsak koncert, raje ne preverjam. (smeh) 

Besedilo: Danaja Lorenčič // FotografijA: Alenka Slavinec

07. december 2017 Trači › Domači trači foto: Alenka Slavinec
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Jana

SelectCard naročnina (16 izvodov)

Cena s popustom: 31,84 €

REDNA CENA: 31,84 €

NAROČITE ZDAJ

Nova

Polletna naročnina (26 izvodov)

Cena s popustom: 41,39 €

REDNA CENA: 51,74 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri