Vili Resnik: Ne mara finih ljudi

V 25 letih, kolikor je na glasbenem prizorišču, se je glasbena scena zelo spremenila. (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Nova
5. 1. 2013

Še malo, pa bo Vili Resnik praznoval 25 let glasbenega udejstvovanja. »Nikoli si nisem znal predstavljati, da bi lahko človek pri 40 letih pel. Življenje je neverjetno in tudi če sem v določenih stvareh spreminjal meje, grem naprej in v delu uživam,« pravi glasbenik.

Vili se še dobro spomni svojih začetkov. »Kot 15-letni fant sem si želel igrati kitaro in postati kitarist. Ustanovil sem svojo heavy metal skupino in začel iskati pevca, vendar nikoli nisem našel pravega. Vedno sem moral kandidatom sam kazati, kako naj pojejo, čeprav sam nisem želel peti,« se spominja glasbenik, ki je samo zato, ker ni našel boljšega, sam pristal za mikrofonom.

»Na tisto obdobje imam lepe spomine, saj je bilo neobremenjeno, imeli pa smo se super. Takrat se je vedelo, kdo bo postal glasbenik in kdo ne, danes pa že vsak otrok želi postati glasbenik. Pravi glasbenik mora imeti veliko volje. Tudi po 15 ur na dan sem vadil kitaro in v tem užival ...«

NAVDUŠIL UČITELJICO
Zanimivo je, da so Vilijev lepi glas opazili že v otroštvu. »V osnovni šoli mi je učiteljica v tretjem razredu rekla, da imam lep in močen glas ter da znam peti. Tega prej nisem vedel, saj pri nas doma nihče ni prepeval, razen očeta, kadar je malo preveč popil. Želel sem peti v pevskem zboru, vendar me niso sprejeli, ker sem mutiral. Moji prvi začetki so bili s skupino Herbie, sledila je skupina Pomaranča, v skupini Junk pa sem pel in včasih igral kitaro. Užival sem v rok glasbi in nikoli ne bom pozabil zgodbe, ko me je srečal Goran Šarac na Tromostovju in mi rekel, da bo iz mene naredil zvezdo. Takrat so začeli ustanavljati skupino Randez Vous, jaz pa sem rekel, da moje srce bije za rok glasbo in da me to ne zanima. Prepričan sem bil, da mi bo z glasbo uspelo, in očitno je moralo biti tako. Moji teti na Dolenjskem sem menda pri šestih letih povedal, da bom postal pevec, ki bo zaslužil veliko denarja,« se spominja Vili, ki pa je, čeprav je bil zapriseženi roker, pozneje le popustil in zaplaval v bolj pop vode s Pop Design ...

»Užival sem v igranju glasbe skupin Bon Jovi, Van Halen in AC/DC. Oblekel sem se v Angusa Younga ter norel po odru. Užival sem v imitiranju različnih izvajalcev. Šel sem v diskoteko in igral kitaro, čeprav sem morda izpadel zelo neumno. Ko so me fantje iz skupine Pop Design povabili v skupino, sem jih najprej zavrnil, saj me to ni zanimalo. Takrat sem sicer igral komercialno glasbo s skupino Spin, vendar le poleti na morju. A fantje iz Pop Designa so me vendarle pregovorili in še danes sem jim hvaležen, da so imeli potrpljenje z mano. Najprej smo posneli eno pesem, potem pa je šlo naprej. Mislim, da mi moja družba tega ni preveč zamerila, ampak so bili ponosni name. Včasih je sicer padla kakšna pripomba, vendar le dobronamerna,« pravi Vili, ki opaža, da se je glasbena in medijska scena v teh 25 letih, kolikor je prisoten na njej, zelo spremenila. »V tistem času si moral biti res dober. Na začetku sem imel občutek, da me vsi tipajo in preizkušajo, če sem iz pravega testa. Vedno sem govoril, da sem kralj in se s tem spodbujal, saj me niso želeli sprejeti.«

Vili je imel namreč veliko težav, ker je moral v skupini Pop Design nadomestiti pevca Mirana Rudana, ki je bil takrat izjemno priljubljen. »Miran Rudan je imel takrat uspešnico Debela deklca in dekleta so bila večinoma proti meni. Očitno sem bil le dovolj dober, da sem lahko prepričal ljudi. Če bi bil tako dober kot Miran, potem bi Pop Design lahko končal svojo kariero, očitno pa smo bili še boljši ... Če si bil popularen, si več nastopal. Pomembni so tisti, ki imajo nastope, ne pa tisti, ki se le pojavljajo v medijih. Ljudje so tisti, ki na koncu prepoznajo, kdo je dober in kdo ni.«

ZARADI GLASBE POZABI NA VSA PRAVILA
Vili je sicer delal tudi kot medicinski brat in pravi, da je tudi tam dobil dobre izkušnje za delo z ljudmi. »Ko sem delal v onkološki bolnici, sem ugotovil, da imam občutek za ljudi. Ugotovil sem, da ljudje pojejo moje pesmi, kar mi je bilo čudno, moje pesmi pa so vrteli tudi na radijskih postajah. Med 25. in 30. letom sem spoznal, da imajo ljudje radi mojo glasbo. O svojem uspehu prej nisem bil prepričan in sem bil pozitivno presenečen,« pravi Vili, ki je sicer poznan kot izjemen performer, saj na nastopih vedno poskrbi za spektakularne podvige, kot je plezanje po zvočnikih ...

»Nikoli nisem razmišljal o tem, kaj bi naredil, da bi zadovoljil ljudi. To je prišlo spontano iz mene. Pred nastopom se vedno opozorim, da se moram lepo obnašati in ne smem delati neumnosti. Ko zaslišim glasbo, pa vse to pozabim in se sprostim. Na nekem koncertu sem poklical na oder nekaj ljudi in jih vrgel v bobne, kjer smo potem ležali. Morda je izpadlo, kot bi bil pijan ali drogiran, vendar sem bil samo vesel. Ljudje imajo to iskrenost in veselje radi, saj življenje ni vedno popredalčkano, vsi pa smo krvavi pod kožo. Ne maram ljudi, ki se delajo fine, na koncu pa so še slabši od mene ali koga drugega,« pravi Vili.

Vili je zagotovo eden od tistih, ki se rodijo za oder, saj ima izjemno karizmo, vendar pa je seveda, čeprav mu je vedno uspelo navezati stik z občinstvom, preveril tudi, kako to počnejo svetovne zvezde. »Začel sem v istem času kot skupina Bon Jovi, ki je posnela veliko videospotov. Vedno sem imel idejo, da bi me vodili po vrvi nad ljudmi, medtem ko bi jaz pel, vendar to pri nas žal ni mogoče. V takem trenutku dobiš tako moč, da bi skoraj lahko letel. To vsebuje veliko adrenalina, ki pa mi v zadnjem času ne ustreza več.« Jap, čeprav je še vedno mladosten in dobro skriva svoja leta, pa ne skriva, da so ga leta spremenila. Na bolje, seveda!

Napisala Sonja Javornik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri