Igralka, ki navdušuje v serijah Reka ljubezni in Truplo ter gledališki predstavi Predstava, ki gre narobe.
Ste za kriminalno serijo Truplo morali opraviti avdicijo?
Z režiserjem Luko Štiglom sem sodelovala že prej, poznal je tudi moje igralsko delo, zato mi ni bilo treba opraviti nobene avdicije. Pisal mi je, da se mu zdim primerna za vlogo v njegovi novi seriji. Takrat sem ravno delala v Moskvi in bala sem se, da žal iz tega ne bo nič. Na srečo se še ni zelo mudilo, saj je bilo snemanje predvideno šele čez nekaj mesecev. Ko sem končala projekt v Rusiji in prišla nazaj domov, sva se z Luko dobila na sestanku, predstavil mi je svojo zamisel in z veseljem sem privolila v sodelovanje.
Kaj vas je pritegnilo?
Super se mi je zdelo, da želi Luka posneti komično kriminalko, ki je obetala nekaj, česar pri nas še nismo videli. Prepričana sem bila, da bo ljudem všeč zaradi zanimivih značajev, sproščenega humornega sloga pripovedi, absurdnih situacij in referenc na dobro poznane ameriške kriminalne TV-serije. Pritegnili so me tudi vloga nadobudne kriminalistke Tomšič, njena naivna vera v pravičnost sistema, predanost do dela, ambicija pri raziskovanju svojega prvega primera umora in odločenost v tem, da najde pravega morilca. Super se mi je zdelo, da na Pop TV dajejo možnost mladim nadarjenim ustvarjalcem, da se s svojim projektom predstavijo širšemu občinstvu na Voyu.
Ste že v otroštvu radi nastopali?
Kot otrok sem velikokrat nastopala pred starši in družinskimi prijatelji skupaj z mlajšo sestrico in plišastimi igračkami. Uprizarjali smo različne igre, ki sem jih sama napisala in zrežirala. Ena od njih se je imenovala Zajček Dudeldajček. Vendar takrat še nisem razmišljala o igri kot o poklicu, ki bi ga hotela opravljati, ko odrastem. Sanjala sem, da bi bila kirurginja, arheologija, policistka, učiteljica, prodajalka, kuharica, frizerka, raziskovalka, pisateljica, alpinistka, balerina. Na srečo lahko zdaj kot igralka uresničujem svoje otroške sanje, za katere bi bilo eno življenje pač premalo.
Izhajate iz umetniške družine?
Ne, je pa moja stara mama delala v kinu v Pivki. Pometala je kinodvorano in prodajala vstopnice. Tam je v svoji mladosti delala tudi moja mama, ki je v tem času zelo vzljubila filmsko umetnost. Zato sem tudi sama odrasla ob gledanju starih dobrih filmskih klasik.
Kaj najraje počnete v prostem času?
Prosti čas rada preživljam aktivno in kreativno. Izkoristim ga za ukvarjanje s športom, jogo in meditacijo, ki mi pomagajo ostati v dobri psihofizični kondiciji. Pomembno mi je tudi druženje z družino in s prijatelji. Ko sem doma, uživam v branju, gledanju filmov, pisanju poezije. Ob prostih večerih grem z veseljem na predstavo ali koncert. Ko imam malo več časa, pa rada tudi kam odpotujem, se seznanjam s tujo kulturo, obiskujem galerije in muzeje ter uživam v naravi.
Ste zelo čustvena oseba?
Da, hitro se vživim v situacijo in sem zelo empatična. Težko skrivam svoja čustva.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografija: Tadej Čauševič
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
