Novinarstvo je bilo od nekdaj največja strast Tjaše Petrič Cvet, a po končanem porodniškem dopustu ji je usoda premešala karte. Zdaj se bo popolnoma posvetila novemu poklicu, v novinarske vode bo mogoče še kdaj zajadrala, saj jadra pušča dvignjena.
Pred leti je odkrila še eno strast, in sicer, da ima pravo umetniško žilico za oblikovanje nakita. Svoj hobi je zdaj spremenila v poklic, pri tem pa ima polno podporo svojega moža Žana Cveta, nekdanjega mistra Slovenije.
Poskusila je marsikaj, vendar je nič ni zares pritegnilo. Enkrat je po naključju začela brskati po spletu, kako sploh izdelajo nakit. In obrnilo se je skoraj leto dni učenja prek interneta in knjig, da se je potem končno odločila, da si kupi prvo orodje in material. Glede na to, da sva novinarski kolegici, sva se dogovorili, da se med intervjujem tikava.
Kako si začela ustvarjati? Drži, da si se učenja lotila kar sama? Si šla kdaj na kakšno delavnico?
Drži, moji učitelji so bili Google, posnetki na YouTubu in knjige. Za zdaj še nisem obiskala nobene delavnice, a vem, da lahko svoje delo še zelo izboljšam in da se lahko ogromno stvari še naučim, tako da tudi za kakšno delavnico še zdaleč ni prepozno.
Se še spomniš prvih težav, s katerimi si se morala soočiti na začetku?
Seveda! Ko še ne ozavestiš vsega, tudi zelo hitro pozabiš, kako previden moraš biti med lotanjem. Bilo je kar nekaj opeklin, ki pa so me hitro izučile. Prav tako je bilo tudi veliko uničenih kamnov, saj te vdelaš v kose nakita čisto na koncu. Biti moraš dovolj grob, da ga zapreš v (mojem primeru) srebro, pa hkrati dovolj nežen in natančen, da kamna ne poškoduješ. Ampak hitro kakšno orodje zdrsne, ga odrgne ali pa udariš malo preblizu, stisneš malo premočno in kamenček poči. Dobiti moraš pač občutek za to, čeprav se takšne nesreče kljub temu še vedno (prepogosto) dogajajo.
Zakaj prav nakit iz žlahtnih kovin?
Predvsem zato, ker sem si takšnega tudi sama želela. Težko namreč komentiram kakšne druge materiale, ker so mi popolna neznanka - takoj sem začela oblikovati s srebrom. To se da lepo oblikovati, je vzdržljiv material, ljudje ga dobro poznajo in je lahko večen prav tako kot zlato.
Prvi prstan si izdelala za mamin rojstni dan in ji ga tudi podarila. Kakšen je bil njen odziv glede na to, da ni vedela, s čim se ukvarjaš?
Še danes, po štirih letih, se točno spomnim njenega pogleda presenečenja. Res ji nisem povedala, s čim sem se začela ukvarjati, tudi prej ne, o čem se učim, zato ji seveda ni bilo jasno, od kod zdaj to. Prstan je precej velik, tako da ga ne nosi vsak dan, je pa shranjen na varnem. Zdaj nosi in ne snema enega od mojih Pozitivčkov – to so prstani s sporočilom po želji. V njenega sem vtisnila napis “rada te imam”, da se tega zaveda tudi vsakič, ko ga pogleda.
Kje najlažje ustvarjaš? Kakšno mora biti tvoje ustvarjalno okolje?
Začne se s skiciranjem, sestavljanjem kombinacij kamenčkov in podobno. To najraje naredim, ko sem sama doma, da zavzamem na primer tla dnevne sobe, se obkrožim z materiali in prepustim glavo ustvarjalnosti. Pri tem upam, da Žan ne pride domov v tak nered. (nasmeh)
Vse drugo poteka v moji delavnici, najraje ob dobri glasbi - že več kot 20 let sem namreč največja oboževalka Eminema in on mi da dober ritem za delo. (nasmeh)
Nakit ustvarjaš pod imenom Bling of Bloom. Kaj se skriva za tem imenom?
Takrat, ko je Bling of Bloom nastal, z Žanom še nisva bila poročena, tako da si lahko mislite, da sem kar stavila na to zvezo. (nasmeh) Ime je namreč izpeljanka iz njegovega, zdaj tudi mojega priimka Cvet in Bling – kot v angleškem slengu poimenovanje nakita.
Kaj je bilo najtežje pri lansiranju lastne linije nakita?
Boj s prenizko samozavestjo. Eno je, da tvoje delo pohvalijo bližnji, drugo pa je, da svoje izdelke predstaviš širšemu občinstvu. Zame je bil velik korak, ko sem se predstavila na družbenih omrežjih. Dobila sem zares lep odziv, a vseeno – verjetno je razlog, da sem samouk – je bila vedno neka negotovost, ali delam vse prav in ali so moji postopki pravilni. Nekako sem se zabubila v svoje delo, namesto da bi se povezovala z drugimi ustvarjalci, kar me je pred slabima dvema letoma naučila zares odlična oblikovalka nakita Alja Kump. Pisala mi je, ker je želela naročiti en prstan pri meni, meni pa ni bilo jasno, ali se šali - saj si ga lahko ustvari sama in verjetno še lepšega, sem si mislila. (nasmeh)
Kje iščeš navdih za svoje kose? Kje si ga našla za zadnjo kolekcijo?
Ne vedno, ampak največkrat so to kamni. Ko jih vidim, se mi velikokrat že takoj utrne kakšna ideja. Najraje imam zares bogate kose – več kamnov, tekstura, obrobe in podobno. Veliko vsega, ampak da lahko ustreza več stilom. Tako je nastala poletna kolekcija Funky and Sassy – prstani so bili divji, ampak vseeno so lahko bili elegantni, zanimivi, predvsem pa so pritegnili pozornost. In v tem slogu nameravam tudi nadaljevati, čeprav se ne omejujem. Mislim, da nimam posebnega stila oblikovanja – kar si zamislim, bom poskusila narediti. Vidim, da se tudi moje redne stranke ne omejujejo. Morda so začele z nekim preprostim prstanom, zdaj pa nosijo že moje večje kose. (nasmeh)
Kateri kos nakita je zate nepogrešljiv?
Za vsak dan je to pri meni vsaj še en velik prstan poleg poročnega. Če je moja desna roka prazna, se počutim golo, nekaj mi manjka. Ko pa se kam odpravim, je nujna tudi kakšna večja verižica in viseči uhani. Minimalizem očitno res ni zame.
Imaš kakšen nasvet za vse, ki prvič kupujejo unikaten kos nakita?
Predvsem, da razumejo, kaj pomeni ročno delo. Se mi zdi, da imamo danes toliko stvari na voljo že za nekaj evrov, da se je izgubil občutek za to, kako je kaj narejeno, koliko materiala in koliko ur je šlo za določeno stvar. Sama sem tako od drugih ustvarjalcev kot od strank in prijateljev slišala, da imam prenizke cene, kar vedno bolj spoznavam tudi sama. Eno je, če je to hobi, drugo pa, če se želiš s tem preživljati. Ne izide se.
Si za svojo poroko ustvarila kakšen poseben kos nakita?
Ja, naredila sem si okras za lase, daljšo verižico s srebrnimi cvetovi in safirji različnih nežnih barv. Imela sem zapestnico, ki jo vedno nosim. Takšne zapestnice imenujem Love of my life, moja nosi inicialki naju z Žanom, povezana pa je s srčki. Velikokrat me vprašajo, kako to, da poročnih prstanov nisem naredila sama, ampak tukaj sem imela eno dilemo. Sama sem zelo kritična do svojega dela in vedela sem, da me bo čez čas vedno bolj nekaj motilo, tako da sem to prepustila drugim. Mi je pa danes smešno, takrat ni bilo, da sem dobila naročilo, ki ga nisem hotela zavrniti na torek v tistem tednu, ko sem se poročila. Ravno ko sem si privoščila in si šla uredit nohte po zelo dolgem času – ker to sicer ob mojem delu nima smisla. No, te nove nohte sem si kar pošteno pobrusila, naročilo pa zaključevala še na dan poroke. Mogoče je pri meni res vse tik pred zdajci, ampak če rečem, da bom nekaj naredila, se tega držim.
Tisti, ki te spremljajo na družbenih omrežjih, vedo, da si lani postala mamica. Kako se ti je življenje spremenilo? Še najdeš čas za ustvarjanje?
Zdaj je sin vstopil v vrtec, tako da, zdaj ga imam. Poskušava pa, da bi bili takrat, ko ga vzameva iz vrtca, zares skupaj in dan preživeli čim bolje. Zdaj je življenje povsem drugačno, materinstvo me je na neki način spremenilo v smislu, da sem sama sebe bolje spoznala. Zanimivo je tudi, ko svojega partnerja spoznavaš v drugi vlogi. Lepo se imamo.
Kje se najbolj pozna, da je hobi zdaj postal tvoj poklic?
V mojem spopadanju s časom. Zdaj sem pač deklica za vse – oblikovalka in izdelovalka nakita, vodja marketinga in trženja, kreatorka videovsebin in promocij, spletne strani, skrbnica družbenih omrežij ... Veliko moram narediti še glede organizacije dela. Se mi zdi, da nisem še povsem ponotranjila, da ne bom dobila 15. v mesecu izplačila plače kot zadnjih 15 let, ampak da se moram boriti za vsako naročilo. Verjamem, da bodo boljši in slabši meseci, in na to moram biti pripravljena.
Napisala: Alma Rahne // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
- Morda vas še zanima: Pogovor z Alenko Košir, ki govori o pomembnih delih telesa, na katere pogosto pozabimo - tudi o stopalih. "Stopala naš edini stik s podlago. Vse informacije o tem, kakšna so tla, kakšni so nakloni, kako moramo mi postaviti telo, katere mišice se morajo aktivirati, dobimo preko stopala," je pojasnila v pogovoru. Več pa v spodnjem posnetku, vabljeni k ogledu.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
