Pevka, ki se nežno, prodorno in vztrajno s svojo glasbo in besedili dotakne ljudi.
Od lani delujete v glasbenem projektu Duša: Neskončni album, pod umetniškim imenom UMA. Kako je nastala ideja za projekt Duša?
Proces je bil tako težaven, da sem potrebovala nekaj časa in pomoč glasbenih kolegov, da sem lahko vse ideje zlepila v pesmi. Gnala me je močna želja, da pripravim koncert ob obletnici smrti očeta – in z glasbenimi kolegi je začela dobivati svojo obliko. Skupaj smo lani naredili neverjeten čustven večer, nabit z energijo in premiero novih pesmi. Tako se je začel Neskončni album Duša – začetek te zgodbe, ki se je oblikovala v zdaj polno aktivno zasedbo UMA. Čustveno inteligentni ljudje začutijo ta pozitiven, nežen, a močen naboj cele zgodbe in se jih dotakne.
Kako vam je uspelo bolečino zaradi očetove smrti spremeniti v svetlobo? Vam pri tem pomaga ustvarjanje?
Odločitev, pri kateri vztrajaš, ker sicer ne moreš dihati. Odločitev za svetlobo, za dobro vibracijo namesto jamranja in temačnosti, je v bistvu odločitev za življenje, za bolje, za odgovornost do sebe. Proces bolečine je trajal; bolezen očeta se je dolgo vlekla. Zelo sem bila navezana nanj in ta občutek nemoči je tisti, ki me je tudi kreativno za nekaj časa paraliziral. Na koncu sem doživela čisti zlom, ki si ga nisem priznala, saj me je skrbelo še za mamo, za finančne stvari, družinsko podjetje, ki je padlo skupaj z očetom. Nisem si dovolila ustaviti. Delala sem dvojno službo in vedela, da se bom, ko se bom ustavila, raztreščila na drobne koščke. Zato sem zelo počasi lezla iz tega ven, kakor sem vedela in znala. Nisem se niti zavedala, da sem v izgorevanju, nekako sem grizla skozi dneve. Prišel je Tin (Vodopivec, op. a.), s katerim je naredilo 'klik', in sredi pogorišča je vzklila ljubezen. On je pozneje prepoznal izgorelost pri meni in z njegovo podporo je bilo lažje. Ustvarjanje je pa moj kanal, moje orodje. Zaradi glasbe, zaradi UME spet diham.
Ste že v otroštvu sanjarili, da boste postali pevka?
Sanjarila sem, da bom dobra vila in pomagala ljudem. Pisateljica, ki bo navdihovala. Arheologinja, ki bo opominjala ljudi, na kar so že pozabili. Nekako sem na tej poti, čeprav v malce drugačni vlogi, ki združuje vse našteto – in so zato te sanje še žive.
Kaj vam polni srce poleg glasbe?
Moji bližnji, živali, narava. In projekti, ki jih delava s Tinom. Skupaj sva ustanovila podjetje in se ukvarjava z organizacijo, koordinacijo dogodkov ter svojimi projekti. Ves čas se pogovarjava, kujeva koncepte, drug drugega opominjava na svojo vizijo in se skupaj odločava. Drug drugemu sva filter in podpora. Oba sva čustvena in občutljiva, in zato lažje nastopiva skupaj proti kakšnemu ostrejšemu poslovnemu izzivu. Koncepti, ki jih delava, so kreativni in obenem odgovorni, nosijo sporočilo, ki je nama pomembno, na način, ki ga razume današnji svet. Te aktivnosti mi polnijo srce.
Je ljubezen vodilo vašega ustvarjanja?
Ljubezen, da. Čutiti. To je naša bit, vse drugo je okrasje.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografija: Ulla Wolk
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
