Tomi Janežič (režiser) o predstavi, ki traja 10 ur

Tomi Janežič (režiser) o predstavi, ki traja 10 ur (foto: ZIGA KORITNIK) ZIGA KORITNIK
Vir: Jana
3. 2. 2019

Celodnevna predstava, ki mine zelo hitro.

Na slovenske odre se je po daljši odsotnosti vrnil režiser Tomi Janežič, ki je za Mladinsko gledališče pripravil celodnevno predstavo z naslovom še ni naslova. Kot izhodišče za ustvarjalni proces mu je služil mit Don Juana, ki temelji tako na dramskem besedilu Simone Semenič kot tudi na besedilu, ki so ga prispevali igralci sami.

Predstava traja 10 ur. Ste že od začetka vedeli, da bo tako dolga?

Ne, nismo vedeli od začetka. Jaz sem predlagal temo, ki se mi je zdela vredna tako dolgega procesa, načrtovali smo namreč gledališki laboratorij, ki je trajal približno leto in pol. Že na začetku je bilo jasno, da je težko tako kompleksno temo strniti v kratek format. Glede na to, da obstajajo zelo raznoliki materiali in teksti, druga umetniška dela, ki služijo kot reference v zvezi z mitom Don Juana, sem si predstavljal, da bo verjetno šlo za neko večdelnost. Da bo predstava trajala deset ur, se je izkazalo šele v toku procesa, kjer je nastalo veliko zanimivega igralskega materiala, in začel sem razmišljati o tem, kako bi se to dalo vključiti v predstavo in kako bi sledi procesa obstajale kot neko tkivo tudi v njej.

Omenili ste gledališki laboratorij. Mi lahko več poveste o tem?

Tako sem to jaz poimenoval. Igralci so zelo hitro začeli pripravljati neke predloge, prizore, improvizacije. Delo je potekalo zelo spontano, organsko, šlo je skozi faze, ki se jih ni dalo predvideti. Mene je znotraj tega procesa zanimala tudi analiza vsega, kar se dogaja z nami kot s skupino, kakšne vloge se kristalizirajo znotraj te skupine, kakšen potencial imajo te vloge v predstavi, ki jo ustvarjamo, in vzporedno s tem procesom je potekal moj dialog s Simono Semenič, ki je potem napisala svojo variacijo na temo Don Juana. Med samim nastajanjem predstave smo vključili še njen tekst, ki se je izkazal za dobro hrbtenico, ki lahko poveže vse, kar smo mi ustvarili do tistega trenutka.

Kakšne vloge so se kristalizirale znotraj skupine?

V zvezi z vlogami obstajajo pogosto nesporazumi, kaj vloga je. Po teoriji vlog Jacoba L. Morena s tem, ko smo živi, zasedamo določene vloge, saj smo vedno postavljeni v določeno pozicijo, neko funkcijo. Mi se vlogam ne moremo izogniti, nenehno jih igramo, kar pa ne pomeni, da se nenehno pretvarjamo, ampak da vedno zavzemamo določeno perspektivo, in tako je tudi v predstavi. V predstavi obstajajo vloge, tudi če ni izmišljenih likov. V sleherni skupini se začnejo kristalizirati te vloge, kakšno pozicijo nekdo zaseda, kako ga vidijo drugi, zakaj se nekdo izkaže za specialista na določenem področju, kaj mu bolj ustreza. V teh vlogah je pravzaprav hkrati tudi neki potencial. V našem primeru smo raziskovali, za kakšno vlogo, za kakšno funkcijo ima posameznik v ekipi potencial, in na podlagi tega ugotavljali, kateri lik lahko igra oziroma kako se ta vloga v predstavi učinkovito razvija.

Kateri vidiki Don Juana se vam še zdijo aktualni v današnjem času?

Seksualnost je aktualna v vseh družbah, tako je tudi danes. Vprašanje odnosa s smrtjo je aktualno za človeka v različnih civilizacijah, od nekdaj. Vprašanja, kaj je po smrti, ukvarjanje s tem, kar nam je neznano – vsak od nas je v takem ali drugačnem dialogu z lastno minljivostjo. Vsak od nas ima določene napetosti med skrajnim individualizmom in tem, da fantazira o neki absolutni svobodi, da bi bil prost vseh ovir, predsodkov, obzirov, ozirov in da bi si preprosto privoščil, da bi zbežal, počel, kar bi mu ustrezalo.

Vsak od se nas je v določenem trenutku zagotovo že čutil ujet ali pa zavezan nekim družbenim konvencijam, po drugi strani pa te iste družbene konvencije dejansko osmišljajo našo eksistenco, ker se zdi, da ima naše življenje smisel šele, ko najdemo svoje mesto v svetu, ko smo potrebni nekomu, ko smo sprejeti, ko čutimo, da ima to, kar počnemo, za svet, torej za družbo, za druge ljudi, določen smisel, da na določen način odzvanja. Ne nazadnje Don Juan nagovarja tudi čudežno, saj gre za neke nevsakdanje, nenavadne reči, skratka, tem se je z razvojem tega mita skozi celo zgodovino nabralo veliko in marsikatera od njih je enako ali pa še bolj močna v tem trenutku za nas, danes.

Gre za teme, ki so lahko zelo osebne, hkrati pa za teme, ki so tudi politične, tako da se mi zdi, da se tudi v našem primeru, če govorimo o Don Juanu v 21. stoletju, enako sprožajo družbena vprašanja, tako kot osebna in intimna, povezana z vprašanjem spola na primer, torej ali še vedno živimo v moškem svetu, ali se to spreminja, kako je z žensko perspektivno tega lika.

Kako ste se vprašanja spola lotili v svoji predstavi?

Za to je treba videti predstavo. Meni se je že v samem začetku zdelo pomembno, da besedilo napiše ženska. Simona se mi je zdela izjemna avtorica, primerna prav za to temo. Se pravi v samem tekstu in v predstavi je prisotna ženska perspektiva. To pomeni, da Don Juan ni več protagonist, ampak postane neke vrste projekcijsko platno. Ni več bistveno, kdo on dejansko je, ker je bistveno to, da omogoča fantazije. Fantazije, povezane s potrebami žensk v tem kontekstu. Predvsem gre za več zgodb, ki se prepletajo, in gre za predstavo, ki je zelo asociativna, v tej množici resničnih zgodb in asociacij pa ne gre samo za ženske, ampak gre tudi za moške, kako se znajdejo oziroma ne znajdejo v današnjem svetu.

Zakaj ste Don Juana poimenovali Janez?

Zelo preprosto, če Don Juana ali Don Giovannija prevedemo v slovenščino, je to Janez. Zanimivo je, da se že samo s tem prevodom, samo z izbiro imena, naša percepcija spremeni, preprosto drugače zveni, če govorimo o Donu Juanu, velikem osvajalcu, ali pa če govorimo o Janezu, velikem osvajalcu. To se mi je vedno zdelo pomembno, saj gre pri nas za slovensko epopejo, pa tudi zato, ker se mi je zdelo, da bi bilo dobro, če bi do tega lika zavzeli malo drugačno distanco. V tem primeru večjo distanco zavzamemo s tem, ko ga z imenom približamo.

Nekoč ste v intervjuju dejali, da radi spremljate predstave, kjer imate občutek, da se je nekaj zgodilo, da ste priča nečemu izrednemu. Ali to še vedno velja in kaj štejete za izjemno pri gledališki predstavi?

To zame še vedno velja. Izredno je nekaj, kar ni vedno. Nekaj, kar ni navadno, je nenavadno, neobičajno. Pomeni nekaj, kar izstopa iz običajnosti, in prostor igre je tisti prostor, kjer mi izstopimo iz običajnosti, iz vsakdanjosti v nekaj, kar je nevsakdanjega. Potrebno nam je nevsakdanje, potrebno nam je neobičajno, to, kar je čudno, ker je to povezano s čudežnim. Pomembno je, da gledališče ne obstaja le znotraj ustaljenih konvencij, da ne utrjuje predsodkov in predstav, ki jih imamo v vsakdanjem življenju, torej da stvari ni mogoče spremeniti. V tem smislu je gledališče prostor ne praznih besed, ampak človeške revolucije, če seveda igralec želi igrati, ker s svojo igro, svojo spontanostjo in svojo živostjo, s svojo pripravljenostjo navdihuje, daje občinstvu vero, da je marsikaj v življenju mogoče.

Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografiji: Žiga Koritnik

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri