Novica o smrti glasbenika Tomaža Ahačiča je pred dnevi osupnila javnost. Glasbena scena zavila v črnino in se poklonila kolegu, ki mu je zahrbtna bolezen vzela vse. Najprej glas, ki je bila ljubezen do glasbe in tisto, s čimer si je gradil svojo kariero in zdaj še boj za življenje.
Bolezen ne izbira. Vzame in pusti za seboj veliko žalost. Pusti solze, ki so ta teden zaznamovale slovensko javnost. Po vseh pozitivnih mislih, upanjih in željah je svojo pot zaključil glasbenik Tomaž Ahačič - Fogl, ki ga je širša slovenska javnost spoznala v televizijskem šovu Znan obraz ima svoj glas. Nedavno smo se poslovili od čudovite glasbenice Simone Weiss, ki je prav tako zbolela za rakom. Le nekaj mesecev po diagnozi je preminila. In tudi Tomaž je po dobrem letu dni boja za vedno zaprl oči. Pred tem nam je v zadnjih intervjujih še zaupal, kako je spremljal zgodbo s Simono in kako se je soočal s svojo boleznijo. "Bil sem v stiku z njenim možem Goranom in sem spremljal njeno zgodbo. Tako kot onadva mojo in do zadnjega sem upal, da bi Simoni in njeni družini uspelo. Žal se je končalo drugače. Tudi sam se še borim ..." so bile takrat njegove besede. Nekaj moči je našel v tem, da je svojo zgodbo delil z javnostjo ravno zato, da bi opozarjal na nevarno bolezen, ki pride brez opozorila, oziroma znake, ki jih ljudje navadno ne jemljejo resno. Običajno je že prepozno. Bolezen mu je vzela glas, ni pa mu vzela volje. Volje do življenja. In s tem, ko je javno spregovoril o svoji bolezni, je dobil podporo pri številnih prijateljih, znancih in ljudeh, ki so doživljali podobno usodo. "Z boleznijo sem se soočal tako kot vsak - z velikim strahom ter nejevoljo. Na začetku sem imel izbiro: operacija, ki mi bo vzela glas ali počasno umiranje z glasom ... Odločitev je bila težka, vendar sem se odločil za borbo, pa čeprav utihnem za vedno ... Še vedno sem živ in ni me več strah ... in boril se bom naprej!" So bile njegove zadnje besede, ko sva delala najin intervju. Zaupal mi je, da si želi dajati ljudem pozitivna upanja, s katerim je bodril tudi sebe. "Niste sami! Zdaj so dovoljene solze, če širijo obroč, da vanj ujamejo se zvezde za vaš pogum in moč!" Tomaž je bil počaščen, da so ga številni obiskali tudi na družbenem profilu in z njim delili ter doživljali podobno usodo. Teh zgodb je bilo ogromno. "Nekateri od njih so se opogumili šele zdaj, da jih delijo, in to mi je v veliki ponos. Predvsem, da sem ta požar povzročil jaz, ker s tem razbremenijo svojo dušo in srce in lažje živijo in se borijo z boleznijo naprej ..." To ga je gnalo vse do zadnjega trenutka, ko resnično ni mogel odgovarjati niti na moja elektronska sporočila. Pred nekaj tedni, ko sva pripravljala intervju, mi je zaupal, da ne zmore več. Bolezen ga je tako oslabila, da ni imel več moči niti zase. Ponedeljkovo jutro se je z žalostno vestjo, da nas je zapustil, ovilo v črnino.
Napisala Mihaela M. Kocbek
Fotografije Primož Predalič, Goran Antley, Helena Kermelj, Igor Zaplatil
