Tjaša Dobravec je spregovorila o motnjah hranjenja in ozdravitvi

Na svoji poti do vrha, ki ni bila enostavna, je tako dodala še eno zmago in dokazala, da zmore tudi čez svoje meje. V preteklosti so namreč brhko plesalko spremljale motnje prehranjevanja, poškodbe in družinske težave, rešitev zanje pa je našla prav v plesu. 

Story: Tjaša, iskrene čestitke ob zmagi. Verjetno si niste predstavljali, da boste kdaj osvojili to svojevrstno stopničko v življenju?

Res je, o tem sem le sanjala, nisem si pa upala predstavljati, da se bo to res zgodilo.
To je največ, kar se ti v Sloveniji lahko zgodi, in neskončno sem hvaležna, da se mi je to uresničilo.

Story: Kako ste se počutili, ko ste prišli do finala? Ste si predstavljali, da bi lahko osvojili srca gledalcev?

Počutila sem se ponosno, ker sem v plesu samouk in ker je to moje delo. Tudi prijetno, ker so me ljudje in sotekmovalci tako podprli. Res smo se počutili kot družina. In ko sem zmagala, smo se vsi objeli in jokali ter se veselili. Sploh ni bilo občutiti neke tekmovalnosti. Po vseh čestitkah, ki jih še zdaj prejemam, še nekako vedno podoživljam ta občutek sprejetosti in hvaležnosti v življenju, da me je pripeljala na to pot.

Story: Vaše sporočilo v šovu je bilo namenjeno predvsem temu, da ste s svojo zgodbo ljudem dokazali, da se je v življenju treba boriti, si zastaviti cilje in jim slediti. Nam zaupate svojo zgodbo?

S športom sem se začela ukvarjati pri 14 letih in na začetku sem delala predvsem zato, da bi imela vse stvari pod nadzorom. Omejevala sem se tudi s tem, da sem nadzorovala vnos kalorij in trenirala do vsake mikro mišice, ki sem jo čutila. Zaradi tega sem posledično prišla do konca svojih zmogljivosti, do pretreniranosti in preutrujenosti. Seveda sem se tudi zaprla vase, kajti takrat se je dogajala še ločitev mojih staršev. Posledično se nekako nisem počutila sprejeta v družbi in vse, kar sem želela dati ven iz sebe, je bilo prek gibanja, povezano z ekstremi športa. S tem sem začela, da me ni popolnoma zmanjkalo, da bi ubežala realnosti, in potem sem obležala. Takrat sem vedela, da je šlo čez mejo in da je nekaj hudo narobe. Poiskala sem pomoč in odšla v bolnišnico ter se hospitalizirala. Želela sem se pozdraviti, saj sem imela tudi motnje hranjenja. Po letu dni boja s seboj sem se pozdravila in postavila svoje cilje, svojo pot na pravo mesto.

Story: Kako pa ste potem spoznali, da je tudi ples svojevrstna terapija?

Med hospitalizacijo sem na gibalnih terapijah spoznala, da je vsako gibanje lahko tudi govor. In to se me je takrat zelo dotaknilo. Z gibom sem želela sprva sebi, potem tudi družini povedati to, kar čutim, in vedela sem, da bom na neki način v prihodnosti to delila tudi z drugimi ljudmi.

Story: V plesu ste našli nekakšen pobeg od vsega, kar vas je obdajalo. V neki točki celo pobeg od obupa. Nam zaupate, kaj vas je najbolj morilo in kako ste se zatekli k plesu?

Ko nisem imela moči in nisem znala zbrati besed, kaj čutim, ko nisem imela nikogar, sem se zatekla v ples. Ko sem bila jezna in nisem želela pokazati drugim, sem raje pokazala sama sebi in šla plesat. V vsem tem sem si dala vedeti, da še vedno zmorem. Poglej, kaj ustvarjam! Velikokrat sem si rekla: “Iz vsega tega negativnega, obupa, jeze, žalosti lahko naredim nekaj dobrega, da se jaz dobro počutim.” Najbolj me je v bistvu morilo to, da me ljudje niso razumeli. Da jim nisem znala razložiti, kaj se dogaja v meni. Ples je bil govor, posledica tega, kar čutim.

Story: Včasih si ne upamo izreči tegob, ki nas morijo, ker nas je strah. Ampak na koncu se izkaže, da bi morali veliko več govoriti o vsem tem in da je treba poiskati pomoč, preden je prepozno. V kakšni situaciji ste bili in kdo vam je najbolj pomagal, stal ob strani?

V Sloveniji vlada nekako vsesplošno prepričanje, da če si moraš poiskati pomoč, si slab človek. Ni prijetno, če ti mora nekdo pomagati, in seveda imamo vsi v glavi to, da zmoremo vse sami. Ljudem bi res rada povedala, da je včasih nujno, da poiščemo pomoč, da si pustimo pomagati in dovolimo mnenje drugih ljudi. Da posledično spremenimo svoje mnenje. To mi je prišlo zelo prav takrat, ko sem mislila, da imam vse pod nadzorom, v bistvu pa je šlo vse narobe. Takrat sem dojela, da potrebujem pomoč. Rekla sem si: “Tjaša, rabiš to, rabiš pomoč, pojdi se zdravit!” In mislim, da bi to moralo sprejeti in spoznati veliko ljudi v Sloveniji. Pri tem mi je stala ob strani vsa družina. Takrat mojega fanta še ni bilo in prepričana sem, da če bi bil, bi mi stal ob strani.

Story: Preteklost je bila pri vas zaznamovana s težkimi preizkušnjami. Nasilje, motnje hranjenja … Kakšen nasvet bi danes dali dekletom, ki se znajdejo v podobnih situacijah?

Dekletom bi položila na srce oziroma svetovala, naj ne molčijo, naj se ne bojijo povedati, kaj se jim dogaja. Ljudje, ki to vedo, jim lahko pomagajo. Če se zapreš vase, ti nihče ne bo pomagal in bo vse postalo še huje. Naj zberejo pogum in spregovorijo!
Story: V bistvu je ples za vas kot nekakšna terapija. Če se ne motim, ste morali zaradi zdravstvenih težav prekiniti tudi z njim. Kako ste se takrat počutili in kaj je bilo?
Plesati sem večkrat morala nehati zaradi zdravstvenih težav. In ko to prekineš, imaš občutek, da ti nekaj manjka. To je bila zame nekakšna terapija in brez nje sem imela občutek, da nisem več v stiku s seboj. Počutila sem se prazno. Kot bi mi nekdo 'odrezal' jezik. Nehati pa sem morala zaradi motenj hranjena, ker moje telo več tega ni zmoglo. Prišle pa so tudi poškodbe.

Story: Veliko oporo ste našli tudi v svojem fantu Roelu, ki prihaja iz Belgije. Kako sta se spoznala in kako je preskočila tista iskrica?

Spoznala sva se pri jezeru, kjer sva oba iskala neki prazen kotiček. Kotiček samote. Tam sem ugotovila, da nisem sama, in to je ugotovil tudi on. Začela sva se pogovarjati in preživela tri čudovite dneve. Potem je odšel nazaj v Belgijo in ostala sva v stikih …

Story: V bistvu sta bila potem precej časa ločena. Kaj se je pri vas dogajalo v tem času?

Ločena sva bila približno dve leti, saj sva oba potrebovala čas zase. On je bil v slabi zvezi, ki ga je omejevala, blokirala in potreboval je čas, da to konča. Jaz pa sem se spopadala z depresijo. Vedela sem, da četudi čutim, da je to človek, s katerim si želim biti, moram najprej vzeti v roke sebe.

Story: Nato sta se srečala v Rimu in od takrat sta neločljiva. Roel je našel nove izzive v Sloveniji. Kako preživljata skupne trenutke?

Res je, tam sva se srečala. (smeh) Oba sva čutila, da se morava dobiti, da je čas, da raziščeva, kaj se dogaja. Čutila sva se povezano, in to sva morala raziskati. Roel je zelo rad v Sloveniji in zdi se mi, da je celo raje pri nas kot v Belgiji. (smeh) Skupne trenutke preživljava med treniranjem, ker je to strast obeh. Zelo rada sva v naravi, rada slikava … veliko skupnih stvari imava.

Story: Kaj vas zdaj čaka po zmagi v šovu?

Po zmagi me čaka predajanje znanja. Rada bi naredila tudi kakšno svojo predstavo in z njo nastopila v Španskih borcih. Čaka me veliko dela z nastopi, intervjuji. V bistvu sem si zamislila, da bi rada hodila na delavnice v tujino in prejela znanje od tujih umetnikov. Prav tako je moj cilj, da bi odšla v Torino v cirkuško šolo. Moja želja je Cirque du Soleil in vesela bi bila povabila. To je prednost vsega in mislim, da me življenjska pot vodi v pravo smer.

Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol