Tinkara Kovač: “Naš dom je bil kot železniška postaja”

Tinkara Kovač: “Naš dom je bil kot železniška postaja” (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
15. 9. 2016

Za dolgimi črnimi lasmi in črnimi oblačili se skriva izredno pisana osebnost. Tinkara Kovač je, kar lahko trdim z vsem svojim prepričanjem, ena najbolj prijetnih sogovornic, kar sem jih imela.

Ne le da je pogovor v resnici stekel sam od sebe, všeč mi je tudi zgodba, ki se je začela pri njihovem družinskem dopustovanju in se v različnih življenjskih obdobjih dotaknila starševstva, o katerem je v veliki meri tekla najina beseda ...

Story: Smo na vrhuncu poletja. Vi ste svojega doživeli v Španiji. Je tudi vas, kot številne druge, ta kultura popolnoma presunila?

Tinkara: Mene presunejo najrazličnejše kulture. Morda ne najbolj španska, ampak med drugimi tudi ta. Odločili smo se, da gremo do Španije z avtomobilom ter da se ustavimo vsak dan na drugi lokaciji, ki smo jo izbirali sproti. Jasno pa je bilo, da je naša zadnja destinacija Barcelona, še prej pa postanek v španskem Figerasu, kjer sta živela Salvador in Gala Dali.

Story: Zakaj ravno to mestece?

Tinkara: Moja prva hčerkica, ki ima zdaj že osem let, se imenuje Gala in tudi rada riše in rada ustvarja in ji je všeč Dali (smeh). Zato smo se tja odpravili vsi skupaj, pa tudi zato, da si uresničim željo, ki sem jo imela že v otroštvu. Ko sem imela 11 let, sva se z mamo podali na enako destinacijo. Takrat sicer v malce drugačnem aranžmaju. Spomnim se, da je bil takrat poln avtobus ljudi, tudi naju, in samo trije smo se opredelili, da bi obiskali Figeras, drugi so želeli v Andoro in nakupovalni center. Po mnenju večine smo takrat Figeras izpustili, tako da sem nanj res dolgo čakala (smeh). Najlepše je bilo, da smo zvečer tam srečali enega Slovenca. Mojo fotografijo je videl na internetu in mi napisal, ali smo res v tem mestu, in predlagal, da se sestanemo. Večer smo tako preživeli v mestnem jedru in bilo je krasno.

Story: Koliko časa pa je trajalo potovanje?

Tinkara: Mislim, da je okrog deset dni.

Story: Sicer ste ljubiteljica poletja?

Tinkara: Težko se odločim za en letni čas, ker imam vse rada. Tudi poleti nosim bulerje, tako da sem včasih skregana s tem, kar je na koledarju. Pa tudi ne obremenjujem se s tem. Včasih bi se boj identificirala s kakšnimi Skandinavci, ne pa prestrašenimi Primorci (smeh). Je pa poletje tak lep čas, še posebno, ko so pri hiši otroci. Da si vzamemo čas drug za drugega in da raziščemo kakšno novo destinacijo.

Story: Kljub vsemu je september pred vrati ...

Tinkara: No, to pa je moj najljubši mesec, če bi že morala izbirati (smeh).

Story: Kako pa se kaj z deklicama pripravljate na šolo?

Tinkara: Z Galo sva si zadali uresničiti poseben projekt. Da do konca poletja napiše knjigo pravljic in da jo potem nese v šolo. Zdaj je že na pol poti, jaz ji pri tem malce pomagam s tem, da ji odpiram domišljijo. Ima tudi pesmarico, za v glasbeno šolo, v katero sva napisali nekaj pesmi, ki jih zdaj zna spremljati na kitaro. Napisala je še eno pesem ... sicer pa sva uživali ob nakupovanju šolskih potrebščin. Jaz sem tako ali tako vse življenje oboževala šolo in malce podoživljam svoje trenutke z vonjem po novih barvicah, radirkah, učbenikih.

Story: Torej tudi ona že pogumno stopa v glasbene vode?

Tinkara: Mislim, da je ona navdušena nad vsemi umetnostmi. Nad glasbo tudi, najbolj pa nad igranjem, uprizarjanjem. To ji je všeč.

Story: Pa bi lahko rekli, da ste v glasbenem smislu na neki način njena vzornica?

Tinkara: Verjetno je vsaka mama vzornica svojih otrok in v tem umetniškem smislu mislim, da sem prav tako. V zgodnjem otroštvu vsem svetujem, da spodbujajo kreativnost pri otroku, ker mislim, da bo za pridobivanje znanja in vseh informacij še dovolj časa.

Story: Kako pa sami pri svojih hčerkah spodbujate kreativnost?

Tinkara: Obema dajem smernice. Tri leta stari in osem let stari. Dam jima neki določen material in jima približno povem kakšno zgodbo in oni iz tega nekaj ustvarita. Imamo tudi razne igre, s katerimi spodbujamo čustveno inteligenco. Na listke si napišemo različne predmete, si jih damo na čelo in iz opisov moramo ugotoviti, kdo smo. Veliko je dobrih aktivnosti, pri katerih se lahko pogovarjaš o čustvih, lahko pa spodbujaš tudi razne veščine, kot je domišljija. Zanimivo mi je, da dajo starši otrokom pobarvanke. Pri Gali sem takoj ugotovila, da zanjo to ni noben izziv. Zato sem ji rekla, naj pobarva vse nasprotno. Rekla sem ji, da so nekje lahko drevesa vijolične barve. In če zdaj pogledam te pobarvanke, so vse obrnjene na glavo. Morda je za kakšnega drugega otroka pa prav to izziv. In med te spada moja druga hčerka, ki pa ima rada natančnost.

Story: Starševstvo, otroci, vzgoja ... To so teme, ki so vedno aktualne, tudi zdaj. Sami se radi vključujete v debate s tega področja. Pa mislite, da imate medijsko izpostavljene osebnosti to prednost, da vam, tudi prek glasbe, več ljudi prisluhne?

Tinkara: Seveda. In ker se tega zavedam, svojo energijo usmerim v takšna pozitivna sporočila. Verjamem, da je to način preoblikovanja sveta. Ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugje se je sicer dogajalo, da so organizatorji dogodkov ali pa ljudje, ki bi to radi bili, iz svojih lastnih nerealiziranih ambicij izkoriščali formate dobrodelnih organizacij in prireditev za drugačen namen. Ne za dobrodelnost, ampak za to, da sebe izpostavijo, včasih celo zato, da oni zaslužijo. Včasih zato, da jim ni treba plačati avtorskih in sorodnih pravic. Včasih zato, da dobijo reklamo zastonj. Najprej sem vsem rekla ja. Šla sem na vsako možno dobrodelno prireditev in težko mi je bilo, ko mi ni uspelo iti. Ampak potem sem pa videla, da je mogoče najboljše to, da se udeležil stvari, kjer je čim manj vmesnih členov. Da otroku narediš takoj veselje. Da greš k njemu, se pogovarjaš ... ali pa da kupiš flavto in jo neseš kakšnemu dekletcu, ki si je sicer ne bi moglo privoščiti. In tako sem podarila že kakšne tri flavte. Imela sem veliko stikov z ljudmi, ki so čisti.

Story: Pa bi lahko rekli, da odkar ste tudi sami postali mamica, da se vas takšne zgodbe še bolj dotaknejo?

Tinkara: Ne vem, ali se je v tem smislu kaj spremenilo. Bolj mi je pomembno to, da takšen odnos prenesem na njih. In tako se je recimo zgodilo, da je Gala že šla z mano na eno dobrodelno prireditev za enega fantka in je igrala z mano na odru. Slišala je zgodbo in razmišljala je o tem, kar se mi je zdelo super. Zdaj sicer že komaj čaka, da greva spet skupaj kam (smeh).

Story: In če se za trenutek ustaviva pri vašem otroštvu. Vaša mama je bila učiteljica razrednega pouka. Mislim, da so prav učiteljice tiste, ki vidijo, v kakšnem okolju otroci odraščajo. Bi lahko rekli, da ste to tenkočutnost prevzeli po njej?

Tinkara: Zagotovo. Včasih je bil naš dom tudi naporna železniška postaja, kamor so prihajali vsi možni ljudje (smeh). K nam so se zatekli tudi kakšni otroci, ki so bili v stiski, že sami po sebi. Imeli smo tudi nenavadne zgodbe, ko se je pes priklatil k nam, in zjutraj smo se zbudili ob prizoru, ko nam je na postelji ležal pri nogah. Verjetno živali, otroci, tisti, ki so najbolj čisti, čutijo, kje lahko dobijo pomoč. Mi smo jo vedno ponudili vsem. Tudi ko sem bila stara devet let, ravno toliko, da sem že tekoče brala, smo se prostovoljno udeležili urejanja arhivov društva za zaščito živali Koper. Kot otrok sem videla vse te fotografije mučenih živali in ugotovila, za kaj zares gre. Mislim, da ni neke meje, da bi se moralo imeti otroka v neki vati, ter da je, ko pride v srednjo šolo, šokiran nad tem, kakšen je svet. Sama sem pristaš tega, da se jim že sproti pokaže resnica.

Story: Torej ste imeli doma otroke v nekakšnem neuradnem rejništvu?

Tinkara: Tako. Pomagali smo jim finančno ali pa tudi kako drugače. Spomnim se enega fanta, ki ni imel mame ter odsotnega očeta. Živel je z babico, in ko se je prvič zaljubil, tega ni imel komu povedati in je prišel k nam in z nami delil svojo izkušnjo.

Story: Kako pa ste sami to doživljali kot deklica? V resnici ste potem na neki način imeli veliko bratcev in sestric?

Tinkara: Kar je tudi dobro, ker sem sama edinka (smeh). Usoda nam ni namenila, da bi imela sorojenika. Takrat je bilo zelo težko posvojiti otroka in vem, da so se starši mučili z otroki iz Afrike, vendar ni uspelo. Bilo je preveč birokratsko zapleteno in drago.

Story: Kaj pa morje, počitnice in izleti? Ste te otroke kdaj vzeli tudi s sabo?

Tinkara: Kdaj so šli tudi z nami, seveda. Pomembno je, da otroci dobijo pozitiven vzorec v življenju, da vidijo, da se nekaj da. Da se da imeti lepo, da si lahko v varnem okolju, kjer te imajo radi.

Story: Pa bi vi kdaj naredili kaj podobnega? Da bi podobno kot vaša mama tudi sami odprli vrata otrokom v stiski?

Tinkara: Takšne stvari so zelo občutljive in je to treba na primeren način izpeljati. Danes je svet malo manj sproščen, kar se tiče teh zadev.

Story: Pa ste mami verjetno kljub temu sledili v nekih vzorcih vzgoje?

Tinkara: Ja, v osnovnih vrednotah gotovo, se pa tudi med najinima vzgojama najdejo razlike. Kdaj se pogovarjava in največ mi pomeni, ko mi reče, da kakšno stvar naredim še bolje kot ona (smeh). Je pa tudi moj 'klic v sili', ki pove, kako naj kaj naredim.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj

Značke: Tinkara Kovač
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story37/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 37/2016

Story 37/2016, od 08. 09. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri