Tina Potočnik je tista rdečelasa igralka, ki jo lahko spremljamo v uspešnicah MGL. Igrala je v igri Kos plastike pa v predstavi Tri zime, jeseni jo bomo na malih zaslonih lahko spremljali v seriji Takle mamo, mi pa smo jo ujeli tik pred odhodom v Bolgarijo, kjer z igralsko skupino gostujejo v Sofiji in Varni.
Tina, ste igralka, ki je svojo kariero začela na akademiji. Pa ste kot deklica pogosto staršem uprizorili doma pripravljene igre ali predstave?
Ne. Kolikor se spomnim, sem bila precej introvertiran in sramežljiv otrok. Predvsem sem veliko brala, celo ob kosilu, ko je bila cela 'galama', sem tako padla v zgodbo, da nisem slišala ničesar okoli sebe. Mi pa domači včasih v šali pravijo, da imam talent za igro po dedku. Ampak moj dedek je zagotovo bolj nadarjen. (smeh)
Kaj pa v šoli? Otroci smo navadno radi sodelovali pri dramskih projektih.
V osnovni šoli sem napisala svoj prvi dramski prizor – o robotu, ki je otrokom pekel palačinke. Dobro se spomnim, ker sem se potem zaljubila v glavnega igralca, ko smo na željo učiteljice zadevo uprizorili. V srednji šoli pa sem napisala in potem tudi režirala igro z naslovom Pobožaj me nežno, takrat sem ravno prišla na idejo, da bom šla študirat režijo.
Kateri pa je bil tisti odločilen trenutek v vašem življenju, ko ste preprosto vedeli, da je vaše poslanstvo igra?
Ne vem, kaj je moje poslanstvo, poslanstvo je premočna beseda za to, kar počnem. Sploh ne vem, ali imam kakšno poslanstvo na tem svetu. To pač rada počnem in ne vem, kaj bi sploh še lahko počela, razen da bi zbežala v divjino in živela od ničesar v hiši na drevesu. (smeh) Sem se pa na gimnaziji Poljane, kamor sem hodila, udeležila gledališkega krožka, ki ga je takrat vodil igralec Gorazd Žilavec. Takoj me je očaral in mi približal gledališče. Mislim, da se moram predvsem njemu zahvaliti, da mi je ta svet prikazal tako, da sem potem začela razmišljati o vpisu na AGRFT. Gorazd Žilavec mi je takrat predstavil režiserja Jako Ivanca, ki me je potem, ne vem točno, kako, prepričal, da sem se vpisala na igro. Tisto leto sem za šolski časopis naredila tudi intervju z bivšim poljancem Jernejem Šugmanom, spomnim se, kako sem bila prestrašena, zdaj pa z njim igram v Iliadi. Ali ni to mega?
Gledališče ima v vašem življenju brez dvoma posebno mesto.
Do gledališča gojim posebno ljubezen. Všeč mi je, ko lahko sodelujem v pripovedovanju neke zgodbe s tem, da jo pomagam 'utelesiti', tukaj in zdaj, v živo, pred ljudmi.
Ali sta morda kdaj z Gorazdom Žilavcem potem tudi skupaj delali pri kakšnem projektu?
Ne. Na to čakam. Kot tudi na to, da bom enkrat igrala s svojim mentorjem Brankom Šturbejem. V seriji Takle mamo sicer igrava oba, vendar nimava niti enega skupnega prizora. Na žalost smo se srečevali samo v odmoru za menjavo parov. Igranje z njim je še ena izmed stvari na mojem seznamu želja poleg knjige, drame, zbirke pesmi, življenja v hiši na drevesu ...
Sicer pa je vaše dneve zaznamovalo tudi snemanje serije Takle mamo, ki poteka v Zagrebu, kajne? Koliko dni na mesec ste preživeli v hrvaški prestolnici?
To je bila naporna, vendar izredno zanimiva izkušnja. Po predstavi v MGL so me peljali v Zagreb, kjer sem spala nekaj ur, vstala ob petih in snemala do približno dveh, potem pa nazaj v Ljubljano na predstavo in spet isti krog. S kolegom Blažem Setnikarjem, ki v nadaljevanki igra mojega umetniškega fanta Matica, sva se besedilo učila v avtu pa potem v maski. Ni minilo veliko časa, odkar smo končali snemanje, pa ga že pogrešam – ekipo, vzdušje, Zagreb ...
Sicer pa si z možem delita strast do teatra, saj je po poklicu kostumograf. Vaju je ravno poklic pripeljal skupaj?
Spoznala sva se na akademiji, kjer je za našo produkcijo ob koncu semestra delal kostume. Takoj mi je padel v oči, ker je imel daleč najlepše roke. Opazila sem jih, ko mi je izmeril obseg prsnega koša, da bi mi lahko zašil obleko za vlogo Natalije Stepanovne. Potem je tri leta študiral v Rimu, zaradi česar sem se pošteno najedla zarečenega kruha, saj sem si rekla, da če česa ne, potem je to zveza na daljavo.
Pa vam tudi sicer doma kdaj da kakšen modni nasvet?
Kadar se mi zazdi, da mi ne bo padla krona z glave, ga povprašam tudi za kakšen nasvet, včasih se potem vseeno odločim ravno nasprotno. Nimava enakega okusa, mi pa kdaj v skladu z mojim res dobro svetuje.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
