Tina Mahkota, prevajalka: "V gledališče sem vstopila skozi stranska vrata"

Nekdanja lektorica za angleški jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se je pred šestnajstimi leti odločila, da se bo popolnoma posvetila prevajanju, je prejela nagrado Dominika Smoleta in Sovretovo nagrado. Za prevode mladinske književnosti je bila leta 2016 vpisana na častni seznam IBBY. Njen uspeh si upam povezati tudi z njeno nalezljivo pozitivno naravnanostjo do življenja. Pogovarjali sva se v stanovanju njenih staršev, legende slovenske popevke Marjane Deržaj in novinarja ter alpinista Anteja Mahkote. V domu, polnem spominov, se nisva mogli upreti niti kakšni besedi o njenem odraščanju v tako znameniti družini.

Prevedli ste več kot 60 uprizorjenih dramskih besedil, čez 30 romanov, a kljub vašemu bogatemu delu vas morda novinarji prepogosto sprašujemo o vaših starših – mami Marjani Deržaj in očetu Anteju Mahkoti. Vas to moti?

Pravzaprav ne. Imam srečo, da sem izbrala drug poklic in nisem šla po poti svojih staršev, ki sta bila zelo uspešna na svojih področjih. Od nekdaj sem si želela postati nekaj čisto drugega kot onadva. Zdaj, ko sem starejša in staršev več ni, sem celo počaščena, da se ju spominjate in me o njiju kaj vprašate.

Ste imeli zaradi slavne mame drugačno otroštvo?

Sredi sedemdesetih let, ko sem bila v osnovni šoli, je bila mama res na vrhuncu slave, vendar tega nisem posebej občutila, saj se pišem po očetu, mama pa je obdržala svoj dekliški priimek. Veliko ljudi ni niti vedelo, kdo je moja mama. Odraščala sem povsem normalno, predvsem zato, ker je bila mama izrazito nezvezdniška, prizemljena in zaradi svoje tako imenovane slave ni marala nikakršnih posebnih ugodnosti. Ko sem stopila na poklicno pot, sem bila vesela, da sem se lahko uveljavila na čisto drugih področjih in nihče mi ni mogel očitati, da sem uspešna zaradi staršev.

20. junija letos je bil na Kongresnem trgu v Ljubljani veliki koncert Poletna noč – Poklon Marjani Deržaj, v spomin vaši mami ...

Ko sem izvedela, da pripravljajo koncert v spomin moji mami, sem bila zelo vesela in počaščena. Z RTV Slovenija so stopili v stik z mano in dobila sem občutek, da bi si želeli ta koncert pripraviti že zdavnaj.

Mama je umrla že leta 2005, takrat pa tako veliki koncerti še niso bili v navadi, morda pa je bilo tudi malo prezgodaj. Zelo sem zadovoljna tudi z izborom pesmi, pri katerem sem tudi nekoliko sodelovala, predvsem sem jim predlagala pesmi z dobrim besedilom.

Tako ste podobni svoji mami. Predvsem po nasmehu, izžarevanju veselja in dobre volje. Po čem menite, da ste ji še podobni?

Z mamo sva bili zelo povezani, tudi glas imava podoben. Ko sem živela še doma, so me po telefonu vsi zamenjevali za Marjano. Značajsko pa nisva povsem enaki. Čeprav so jo vsi videli kot uspešno in slavno, je bila na trenutke zelo ranljiva, zelo nesamozavestna. Jaz sem morda močnejša in prodornejša po očetu. Mama se je pogosto spraševala, ali je to, kar počne, sploh poklic. Včasih je rekla, da je le pojoča gospodinja in pogosto dvomila o sebi. Najina podobnost je morda v osnovnih vrednotah, ki mi jih je vcepila. To so delavnost, spoštljivost, skromnost, strpnost, empatija, posluh za druge in predvsem vrlina, da človek samega sebe ne sme jemati zelo resno. Da človek zase ne misli, da je središče sveta in najpomembnejši, se mi zdi najpomembnejša značajska poteza. In smisel za humor.

Menda si nikoli niste želeli postati pevka, saj ste dobro vedeli, kako težko življenje je to. Mar ni tudi pri poklicu svobodnega prevajalca precej negotovosti?

Pevka ali glasbenica niti ne bi mogla postati, ker nimam toliko daru, čeprav sem strastna ljubiteljica glasbe. Deset let sem igrala klavir, glasbo obožujem in ne morem živeti brez nje. Res pa je moj svobodni poklic morda podoben maminemu. Mama je bila v rednem delovnem razmerju samo med nosečnostjo leta 1964 in še to le nekaj mesecev, sicer pa je bila vse življenje v svobodnem poklicu in temu sem sledila tudi sama. Najprej sem bila sicer zaposlena kot profesorica na oddelku za anglistiko in amerikanistiko na filozofski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa sem že šestnajst let svobodna prevajalka. Mama je bila takrat edina, ki me je razumela in sprejela mojo odločitev, da pustim redno službo, čeprav je dobro poznala težave, povezane z zunanjimi dejavniki, ki jih je doživljala. Pri njej je šlo predvsem za nihanje popularnosti, spreminjanje trendov, zaradi katerih je usihalo število nastopov in snemanj. Zavedam se, da je pri meni lahko podobno, vendar imam za zdaj na srečo še vedno zelo veliko dela.

Odločitev pa najbrž vseeno ni bila lahka?

Ko sem se odločila za samostojno pot, sem že imela določen ugled in vedela sem, v kaj se spuščam. Nato so se sicer zgodile povsem nepredvidene stvari, dobila sem otroka, izbruhnila je velika ekonomska kriza, ki se je zelo poznala zlasti v kulturi. Kljub temu sem zelo zadovoljna, da imam poklic, ki si ga marsikdo lahko samo želi.

Po študiju anglistike in primerjalne književnosti ste bili dvanajst let lektorica za angleški jezik na filozofski fakulteti. Je bilo to delo morda preveč suhoparno?

Sploh ne. Zelo rada sem poučevala. Imela sem čudovite kolege in dobre študente. Prav zato sem s tako velikimi dvomi odšla iz tega poklica, vendar sem se znašla na točki, ko sem se morala odločiti, čemu bom dala prednost. Vse bolj me je namreč vleklo v prevajanje v angleščino, zlasti za gledališče, ki ima zame velik čar. Še vedno pa tri ure tedensko poučujem angleščino na AGRFT.

Zakaj vas gledališče tako privlači?

Od malih nog sem rada hodila v gledališče, z mamo tudi v opero. V mladosti sem si želela študirati dramaturgijo, vendar sem bila premalo samozavestna. Nisem si upala niti na sprejemne izpite. Na AGRFT so se mi vsi zdeli tako pametni, pa še umetniki povrhu. (smeh) Zdaj pa sem kot prevajalka nekako vstopila v gledališče – skozi stranska vrata, morda. Leta 1998 me je takratni ravnatelj SNG Drama Janez Pipan poklical, ali bi prevedla dramo nekega mladega irskega avtorja. Neznansko sem vesela, da sem dobila to priložnost in se tako 'vtihotapila' v gledališče. Prevajalec gledaliških predstav sodeluje v začetnem procesu predstave na vajah, kjer takoj začutiš povezanost z ekipo. Pozneje, med predstavo, pa vidiš še odziv občinstva v dvorani. Želje po odru in nastopanju pa nisem imela nikoli.

Omenili ste zavestno odločitev za svobodni poklic, kar je zelo hrabra izbira ...

To, da sem izbrala svobodni poklic, je bila moja odločitev, za katero sem vesela in na katero sem ponosna. Vem pa, da danes številni, zlasti mladi, izbire sploh nimajo. Tudi na drugih področjih, ne le v kulturi, je vse več prekarnosti. Ranljive so zlasti ženske, sploh če imajo majhne otroke. Ko zboli otrok, se bojijo ostati doma, da ne bi izgubile službe. Žal je danes negotovost prisotna povsod, pa čeprav imaš pogodbo za nedoločen čas. Jaz sem pri svojem delu odvisna popolnoma od sebe, nihče ne more vskočiti, kadar mi ne gre. Ko pride težko obdobje v življenju, je to lahko tudi zelo obremenjujoče. Biti samozaposlena v kulturi ima tudi senčne plati. Vseeno pa sem presrečna, da lahko delam, kar imam najraje.

Pred trinajstimi leti ste dobili hčerko, ki jo vzgajate sami. Kako ste se znašli v tej vlogi in kaj je bilo najtežje?

Žal je moja mama umrla leto dni pred hčerkinim rojstvom. Hudo mi je bilo, da tega veselja nisem mogla deliti z njo. Moj oče pa je bil takrat še zelo pri močeh in je bil vnukinje zelo vesel, tako da sem vendarle imela občutek družinske povezanosti in varnosti. Po kratki in lepi zvezi sem zanosila, vendar je naneslo, da z očetom moje hčerke nisva ostala skupaj. On je francoski Jud in živi v Jeruzalemu. Vzgajati otroka sam ni nič strašnega.

Danes je veliko enostarševskih družin, ljudje se razidejo, ločijo, ovdovijo, odselijo. Je pa včasih težko pokriti celo paleto čustev in biti za otroka hkrati tisti, ki ga spodbuja, kara, tolaži in objema. Na vsakdanji ravni organiziranja življenja pa je bilo moje enostarševsto kar zapleteno, saj nisem imela družinske mreže starih staršev, ki bi mi lahko priskočili na pomoč. Pri nas mlade družine po navadi živijo blizu staršev in imajo od njih precej pomoči.

V marsikaterih okoljih, kjer so razdalje večje, to ni v navadi in si pač odvisen od pomoči drugih. Opažam, da pri nas marsikatera družina funkcionira tudi na račun starih staršev, ki se morajo včasih kar močno prilagajati urnikom otrok in vnukov. Upam, da tisti, ki jim starši izdatno pomagajo, tega ne jemljejo za samoumevno in znajo to tudi ceniti. (smeh) Sama sem imela trdno mrežo prijateljev in varušk. Zdaj je hči stara trinajst let in lahko ostane zvečer že sama doma, kar me je zelo razbremenilo. Organizacijsko, pa tudi finančno ... (smeh)

Kako lepo je poslušati in črpati vaš optimizem in pozitivno naravnanost ...

(smeh) Res se ne smem pritoževati. Ukvarjam se z literaturo, umetnostjo, sama si krojim delovni čas. Ko pomislim na delavke, ki v strahu za službo ne morejo niti zboleti ali pa morajo pustiti bolne otroke v vrtcu ... Danes tudi redno zaposleni nikoli ne vedo, kdaj bodo izgubili službo. In to nenehno nadzorovanje, ko po vsaki storitvi, ki si je deležen, takoj dobiš vprašalnik, v katerem naj bi nekoga ocenil. Jaz vedno vsakogar pohvalim!

Besedilo: Živa M. Brecelj // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord