Tilen Artač: "Morda bom namesto Jožeta nastopal pri Čukih"

12. 12. 2018 | Vir: Story
Deli
Tilen Artač: "Morda bom namesto Jožeta nastopal pri Čukih" (foto: Igor Zaplatil)
Igor Zaplatil

Jesensko popoldne, po ulicah so švigale v topla oblačila zavite postave, po tlaku je poplesavalo jesensko listje. 

Namestila sva se za oknom ene izmed ljubljanskih kavarn ter si privoščila ingverjevo limonado, za katero sva upala, da bo odgnala jesenski prehlad. Ob temperaturah in natrpanem urniku je odmerek vitaminov moj tokratni sogovornik, violončelist in imitator Tilen Artač, potreboval še dosti bolj kot jaz. 

Story: Ste radijski voditelj vikend programa na Radiu 1, kapetan v kvizu Vse je mogoče, imitator v D.A. šovu, stalni član ekipe Radio GaGa in še bi lahko naštevali. Zdi se, da ima vaš dan več kot le 24 ur.

Da, jih ima ... No, nima jih. Skrivnost je v tem, da zelo malo spim. (smeh) Ves čas se nekaj dogaja. Ko enkrat padeš v takšen ritem, ko se telo navadi, lahko marsikaj prenese. Pričakujem pa, da mi bo v nekem trenutku, verjetno, ko se bom umiril, življenje potrkalo na vrata in mi izstavilo račun. “Pozdravljeni, takole: stres, obremenitev, pomanjkanje spanca. Pričakujemo, da ga čim prej poravnate!” Pričakujem ta obisk, a za zdaj kaže, da sem v dobri formi in z veliko mero energije. Predvsem je za to kriv odmerek adrenalina, od katerega je telo postalo odvisno. Koliko je to za telo koristno? To bo povedalo samo.

Story: Sicer pogosto prisluhnete svojemu telesu?

Kar, ja. Sem precej občutljiv. Rojen sem dva meseca pred pričakovanim dnem in verjamem, da imamo nedonošenčki ves čas v glavi, da moramo biti previdni. Morda zato kar malo pretiravamo.

Story: Kdaj vam uspe najti čas zase? Si ga morate včasih kar grobo utrgati?

Včasih, ja. Dogaja se mi, da zavestno česa ne sprejmem ali pa odpovem, saj se ob obilici dela tudi glava ne postavi na svoje mesto. Koncentracija pade in treba se je ustaviti. Poznam veliko primerov izgorelosti, a treba je paziti. Ljudje si želimo ustvarjati, delati, a se je treba malo držati nazaj. Tega ni le v našem poklicu, ampak v življenju na splošno. Da ne govorim o tem, da na Facebooku vsak dan opažam članke o izgorelosti in zamaščenih jetrih. Razstrupite se in pazite, da ne pregorite. Ali si izgorel ali pa zamaščen. (smeh) Tretje poti pa ni!

Story: Vam kdaj zmanjka energije? Se zvečer sesedete na kavč in si mislite: Kaj mi je tega treba?

Nikoli se mi ne zgodi, da se sesedem in si mislim: Ne zmorem več. Pridejo trenutki v dnevu, ko se počutim utrujeno, a to traja uro ali dve, pa sem že dober. Pojem le malo sladkorja, včasih se je treba malo predozirati, da lahko nadaljujem. V glavi imam morda že dovolj vsega, takrat pokličem prijatelje in si privoščimo hladno pivo ter se pogovorimo o stvareh, ki se ne tičejo našega poklica. Večkrat potrebujem psihično sprostitev, fizično sem v dobri formi. Skrbim za kondicijo. Šport je že od nekdaj del mojega življenja. Rad se odpravim v naravo, hodim, tečem. Rad se ‘prešvicam’ in s tem sprostim.

Story: Res je, če se telo razdaja, mora dobiti tudi nekaj v zameno.

Seveda. Vadba in dobra hrana. Zdrava hrana. Veliko zelenjave in malo sladkorja.

Story: Včasih zagotovo niste živeli po tovrstnih načelih. Se je ta težnja po zdravem načinu življenja in skrbi za telo razvila postopoma?

Več delam, bolj sem pozoren. Včasih, roko na srce, to ni bilo potrebno, po tridesetem pa telo dela drugače kot pri dvajsetih. Do tridesetega smo lahko žurali nekaj dni, kakšen dan sem odspal in naprej normalno delal. Danes? Uh, danes se še kakšen teden po zabavi ne poberem. Poleti, ko je bilo bolj veselo, se je to dobro poznalo. Ko sem prišel z morja, sem se odpravil športat in sem mislil, da bom kar umrl. Po desetih dneh je telo prišlo nazaj v formo. No, zunanjost je druga zgodba. Najde se kak siv las, pa še to je tisto, kar te naredi bolj zapeljivega. (smeh)

Story: Vaše dejavnosti so prava živopisana mineštra. Je to tisto, kar vas naredi živega?

Ja, to sem jaz. To delam, to me veseli in to znam. Po vseh teh letih se pričakuje, da bom to še vedno počel. Ljudi nasmejem. Najsi bodi študentje ali pa upokojenci, pomembno je, da uresničim ta namen. Da dam tisto, s čimer se ukvarjam, tisto, za kar imam talent.

Story: Si predstavljate, da bi opravljali poklic, v katerem ne bi komunicirali s publiko?

Načeloma ja. Nisem človek, ki si ne predstavlja, da ne bi v življenju počel česa drugega. Če bi bil zdravnik, bi pa bil zdravnik. Mislim, da tudi na tem področju ne bi bil slab. Lahko bi bil tudi odvetnik. No, težavo bi mi povzročal le študij. Težava bi se bilo naučiti vso teorijo, sedeti za knjigami. Nisem človek, ki bi sedel in bral. Koncentracija mi beži drugam. A vedno pravim, da česarkoli se lotiš, v to vložiš veliko truda, in ni stvari, ki ne bi uspela.

Story: Polovičarstvo torej ne pride v poštev?

To pa drži. Že od nekdaj sem tak. Če se posvetim zadevi, ki me zanima, jo poskušam kar se da usvojiti. Velikokrat se mi je dogajalo, da se v šoli nisem učil predmetov, ki me niso zanimali. Če se nečesa lotim, grem na polno, ali pa se sploh ne spravim.

Story: Tudi sami ste del generacije, ki vse manj razmišlja o osemurnem delavniku, temveč je služba nekako integrirana v življenjski ritem.

Danes se vse dogaja hitro. S pametnimi telefoni in spletom ne veš več, kje se te drži glava. Čas gre hitreje. Včasih je bilo drugače. Verjamem, da smo še zadnja generacija, ki je na tehnologijo in družabna omrežja naletela dosti pozno. Ostala mladina, otroci … Ne zavidam jim. Sem sicer neaktiven uporabnik družabnih omrežij. Imam le malo objav, saj se mi ne zdi, da to potrebujem. Če bom kdaj začutil obratno, bom govoril drugače. A me ne zanima, da jih spremljam. Me pa zanima, kako nekdo doseže več tisoč sledilcev, in spoštujem te ljudi. To je vendarle posel. Ne razumem pa ljudi, ki niso v tem poslu, pa to vseeno počnejo. Tega ne razumem.



Story: Ločnica med javnim in zasebnim je dodobra zabrisana?

Seveda. Vse se ve. To je posel, številni živimo od tega. Ne razumem pa tega, da nekdo živi za zadoščenje ob teh všečkih in lajkih.

Story: Kje pa ste sami postavili mejo? Kaj ste pripravljeni deliti in kaj ne?

Povem, kar želim. Le redko govorim o zasebnem življenju in tako bo tudi naprej. Sem imitator, če želite, vam lahko pokažem kakšno imitacijo, sem violončelist, glasbenik ... Kar pa je privat življenja, je le privat. Za kaj takega me boste morali na Facebooku kuriti kakšne pol leta, pa morda kaj izdam.

Story: Pred nami sta meseca, ki sta v svetu zabave in glasbe pogosto zelo pestra. Kakšni so občutki pred novembrom in veselim decembrom?

Ta dva meseca mineta pri meni tako hitro, da sem si že ves oktober vrtel božične pesmi. December je kratek. Rad imam te mesece, praznike, ko se družina zbere in druži. Je pa res, da je dela v tem času veliko. A mlad sem, kdaj pa, če ne zdaj? Všeč so mi tudi nastopi, saj se mi zdi, da je med ljudmi morda nekaj več veselja. Veliko nastopam za podjetja in zdi se mi, da so ljudje veseli. Pri teh nastopih hitro vidim, kje se imajo res dobro in kje ne. Kdo je dober direktor, kdo ne. Koga spoštujejo, koga ne. Zanimivo, ne? Hitro lahko prebereš odnose med ljudmi.

Story: V kolikšni meri pa vaše razpoloženje vpliva na dogajanje na odru?

Ker sem v tem poslu že vsaj 15 let, je postala že rutina, temu navkljub pa še vedno občutim tremo. Ko te enkrat ne bo, ne bo več dobro. Enkrat sem v tandemu skočil s padalom. Z mentorjem sva slučajno prišla na temo poklica, pa sem ga vprašal, koliko skokov je danes že opravil. Povedal mi je, da vsaj 15. In kako se počuti? “Pred vsakim skokom me je še vedno strah, imam tremo. Ko tega ne bo več, bom odnehal.” Tako kot pri nas. Tudi jaz imam, najsi bo gala večer ali pa nastop v domu za ostarele, nekaj treme. Za vsako publiko se moraš truditi, za nekatere dalj časa, druge manj.

Story: Vam je sicer ljubši radio ali oder?

Na radiu sem bolj zase, v studiu sem pogosto sam. Je dosti bolj intimno, zato nimam občutka, da me posluša večje število ljudi. Tudi na Radiu Gaga smo ekipa, zato bolj dojemam ljudi okrog sebe kot publiko, ki nas posluša po radijskih valovih. Tako eno kot drugo je zanimivo in le težko primerljivo.

Story: Si predstavljate, da bi čez desetletje eno izmed komponent opustili, se umirili? Da bo nastopil tisti čas, ko bo telo terjalo svoj davek?

Morda bom kot lik Ifigenije hodil po Prešernovem trgu in pozdravljal ljudi ter jih ustavlja in prepričeval, naj z menoj zapojejo. (smeh) Ne vem, ne ukvarjam se s tem, kaj bom takrat počel. Trenutno se imam fino, uživam, veseli me. Ne bo pa tragedije, če stopim na kakšno drugo pot. Ne oklepam se ene same. Prav zanima me, kako bi bilo še v kakšnih drugih vodah. Morda bom namesto Jožeta Potrebuješa nastopal pri Čukih. (smeh) Ravno ob 30-letnici so me povabili, da nastopim na praznovanju v Cankarjevem domu.

Odgovornost je, da naredim dobro imitacijo: “Ne želim biti nespoštljiv”

“Všeč mi je, ko imitiraš ljudi, ti pa natančno vedo, za kaj gre. Je pa moja odgovornost, da naredim dobro imitacijo. Ne želim biti nespoštljiv, tak, kot ta lik v resnici ni. Psihologinja v osnovni šoli, po kateri sem ustvaril lik Ifigenije, mi je ob neki priložnosti rekla, da je zelo zadovoljna z likom in pričakuje, da Ifigenija tudi v prihodnje ne bo rekla česa, česar tudi ona ne bi rekla. Tega se držim!”

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil

Nova Story že v prodaji

Story 25/2018

Story 25/2018, od 22. 11. 2018