Tatjana Bobnar (generalna direktorica Slovenske policije): "Najbolj nevarna ni ulica, ampak dom"

Tatjana Bobnar (generalna direktorica Slovenske policije): "Najbolj nevarna ni ulica, ampak dom" (foto: ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK) ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK
Vir: Jana
10. 2. 2019

Pred iztekom leta je bilo vodenje Slovenske policije zaupano Tatjani Bobnar. 

Prva policistka v državi, ki je kar 22 let na različnih ravneh vodila najrazličnejše policijske enote, naju je s fotografko sprejela odprto, nama ponudila kavo in se sproščeno prepustila zanimivemu pogovoru. Pravi, da vodi visoko strokovno, profesionalno in zaupanja vredno organizacijo, ki jo bo razvijala v smeri dobre organizacijske klime in spoštljivih medosebnih odnosov, transparentnosti in čim bolj profesionalnih storitev zagotavljanja varnosti za ljudi, ki jim Slovenska policija služi.

Da je varnost pomembna slovenska deviza, da bi morali za več žensk na vodilnih položajih v zasebnem življenju več postoriti predvsem moški ter da v nasprotju s splošnim prepričanjem najnevarnejši kraj ni ulica, temveč, predvsem za otroke in ženske, prepogosto žal dom. In prav zgodbe zlorabljenih otrok, s katerimi se je v policijskih postopkih srečevala v dobršnem delu svoje poklicne poti, so zgodbe, ki so se za vedno zapisale v njeno srce. Tam pa ima največje mesto njena hči, ki jo je, tudi zaradi naklonjenosti reviji, ki jo pravkar prebirate, poimenovala Jana.

Skoraj desetletje ste bili namestnica generalnega direktorja Policije, zdaj ste vodenje te velike organizacije prevzeli sami. Kako drugačno bo?

V zadnjih devetih letih sem skupaj z vsakokratnimi generalnimi direktorji vodila kar nekaj zelo pomembnih sistemskih projektov za razvoj Slovenske policije. Od priprave nove temeljne policijske zakonodaje do ustanovitve Nacionalnega preiskovalnega urada in ne nazadnje smo skupaj ustanovili tudi Center za raziskovalne in socialne veščine, ki združuje področja psihološke pomoči, obravnave konfliktov, mediacije, enakosti spolov, skratka zelo pomembna področja za dobro organizacijsko klimo Slovenske policije.

Kot generalna direktorica imam zdaj večja pooblastila in odgovornost in s tem ciljem bom v nadaljevanju izpeljala še kakšen dober in pozitiven projekt za dobro organizacijsko klimo, za dobre medsebojne odnose in kakovostno delo policistov. Moj slog vodenja bo zagotovo drugačen od sloga mojih predhodnikov, ker sem sama drugačna od njih, saj sem svoja oseba. Bo pa zagotovo jasen, odločen, a tudi vključujoč. Temeljil bo na zelo dobri komunikaciji, spoštljivih medsebojnih odnosih znotraj sistema in navzven in ponujanju kakovostnih storitev našim ljudem, ki jim služimo.

In vendar je biti na drugem mestu, čeprav je namestnik ves čas z vsem seznanjen, soodloča in soustvarja politike, najbrž precej drugače. Ste si želeli postati prva policistka v državi?

Vso svojo kariero sem zares uživala v delu, ker ga rada opravljam, ker ga delam s srcem in ker verjamem v poslanstvo policije. Podobno sem opravljala tudi vse svoje naloge. Sem pa v vsem tem času dozorela kot oseba in dozorel je tudi čas. V vseh teh letih sem si nabrala veliko izkušenj in znanja, da lahko vodim to veliko in zelo pomembno organizacijo, ki zagotavlja varnost ljudi in njihovega premoženja, varuje pravice ljudi in pravno državo. Za to seveda potrebuješ veliko modrosti, znanja in odgovornosti. Predvsem pa moraš ostati zvest sam sebi in stati za svojimi ravnanji.

Vodje na vidnih položajih so pogosto moški, za njimi pa najpogosteje gara velika skupina inteligentnih in marljivih žensk, za katere pravijo, da si pravzaprav ne želijo v ospredje. Kakšna je vaša izkušnja?

Menim, da je pomemben predvsem človek, in ne njegov spol. Vsak od nas ima in mora imeti sanje. Ampak sanje so le sanje, da dosežeš cilj, ki si ga zastaviš, pa je seveda potrebno trdo delo. In za vso mojo kariero v policiji je trdo delo, predvsem pa red in disciplina. V gimnaziji sem si zelo dobro zapomnila besede profesorja matematike, ki nam je vedno govoril: »Ohrani red in red bo ohranil tebe.« In to je skozi celotno življenjsko pot ostal tudi moj moto. Sicer pa menim, da Policija ni nič drugačna od družbe nasploh.

V letu 2008 sem bila soustanoviteljica koordinacijskega telesa za enakost moških in žensk v policiji in v drugih organizacijah in vedno sem si prizadevala, da bi bilo več žensk v policiji na vodilnih položajih. Pa ne zaradi kvot, ampak zaradi strokovnosti, s katero opravljajo svoje delo. Seveda enakosti spolov ne moremo zamenjevati z istostjo, sprejemati moramo medsebojne razlike in na njih graditi. Je pa zelo pomembno, da smo vsi enako prepoznavni, enako slišani, imamo enako moč in odgovornost. To velja tako za sfero zasebnega kot družbenega življenja. In morebiti moramo prav pri tem razmerju med zasebnim in javnim življenjem glede enakosti spolov doseči večji napredek.

Torej morajo moški v zasebnem življenju prevzeti več nalog?

Tako je.

Nazadnje ko sem letela, je letalo slovenskega letalskega prevoznika upravljala pilotka in sopotnica je dejala: »Ta nas bo pa zagotovo varno peljala, saj je morala biti dvakrat boljša kot njeni kolegi.« Ste morali biti sami v karieri dvakrat boljši od svojih kolegov?

Vsak, ki doseže neko karierno pot, mora biti najboljši. Mora biti vrhunski, mora biti nadpovprečen. In rečem lahko, da sem si vedno prizadevala, da sem, karkoli sem že delala, svoje delo opravljala kakovostno in spoštljivo do vseh svojih sodelavcev, tako podrejenih kot nadrejenih.

Torej ste morali biti boljši?

Zagotovo sem bila boljša.

Kakšen je sicer odnos do žensk v policiji?

Tako kot v celotni družbi tudi v Slovenski policiji še vedno prisotni stereotipi in predsodki, ki smo jih sicer že precej 'zlomili'. Zase lahko zatrdim, da se v vseh teh letih dela v policiji z njimi nisem srečala. Nobeden od kolegov jih vsaj verbalno ni izrekel, kaj si misli vsak posameznik, pa je njegova stvar. Moj cilj je, da organizacija, ki jo vodim, deluje učinkovito, uspešno in da med seboj spoštljivo komuniciramo.

Vse policistke žal nimajo takih izkušenj. V ne tako davni preteklosti so bile slovenske policistke in zaposlene v Policiji tudi žrtve šikaniranj in spolnega nadlegovanja. Boste kot generalna direktorica poskrbeli, da bo policija v tej smeri bolj občutljiva?

Kot generalna direktorica in kot Tatjana Bobnar sem se vedno odzvala na vse ekscese, s katerimi smo se srečali kot institucija, ne glede na to, ali so se nanašali na spol, raso, veroizpoved ali na spolno usmerjenost. V Policiji ni prostora za ekscese in moram reči, da si štejem za privilegij, da kljub vsem obveznostim še najdem čas, da lahko vsak petek še vedno predavam na Višji policijski šoli novim generacijam kandidatov za policiste. Tako jih spoznavam, vidim, kako razmišljajo, in jim poskušam že zelo zgodaj v izobraževalnem delu predati poslanstvo, ki ga morajo kot policisti živeti. Se pravi, v prvi vrsti morajo zagotavljati varnost, a v enaki meri morajo spoštovati vse ljudi okoli sebe.

Je zanimanja za delo policista glede na policijske plače dovolj?

Tudi nedavno podpisan sporazum med vlado in obema policijskima sindikatoma bo, tako sem prepričana, naredil poklic policista bolj privlačen, saj smo v tem sporazumu zakoličili tudi temelje za dobro karierno pot v policiji in zagotovo bo pritegnil marsikoga, ki se še odloča, ali bi začel svojo karierno pot v policiji.

Slovenska javnost je bila v preteklosti zelo naklonjena policiji. Kaj pa danes?

Pred kratkim je potekala anketa o tem, kako zadovoljni so ljudje s policijo in koliko nam zaupajo. In prvi rezultati so zelo dobri, saj kažejo, da se zadovoljstvo ljudi z delom policije še krepi in da se krepi tudi občutek varnosti. Zaradi tega sem seveda neizmerno ponosna na svoje sodelavce. Na policiste in njihove vodje. Ker ves čas skrbijo za to, da se ljudje v Republiki Sloveniji počutijo varne, kar ne nazadnje kaže tudi vse večje število turistov. Prepričana sem, da si marsikdo želi, da bi živel v varnem okolju, nam pa je to dano, in to moramo negovati in krepiti vsak dan.

Slovenija sicer v globalnem smislu ni nobena izjema, begunci in migranti pritiskajo na državne meje, slovenski policisti pa deležni očitkov o kratenju pravic migrantov in beguncev.

Obvladovanje dela z migranti je prioriteta policije vse od leta 2015. Pomemben je humanitarni vidik, torej da policisti pri nadzoru državne meje ilegalnim migrantom zagotavljajo človekove pravice, ki jim gredo po mednarodni in domači zakonodaji, hkrati pa moramo zagotavljati tudi varnost državne meje in Republike Slovenije. In z vso odgovornostjo lahko trdim, da Slovenska policija obvladuje ilegalne migracije in zagotavlja varnost. Policiste ves čas usmerjeno izobražujemo o pomenu varovanja človekovih pravic, pri čemer odlično sodelujemo z varuhom človekovih pravic. Policija vedno pojasnjuje svoje postopke, deluje transparentno in odgovarja tudi na lažne novice. In moram omeniti, da je UNHCR pri vseh obiskih ocenil, da Slovenska policija deluje profesionalno, zakonito in bistvenih kršitev človekovih pravic ni ugotovil.

Kako pomemben je za vas prosti čas?

Ja, vsi ga potrebujemo, da si napolnimo baterije. Jaz si jih napolnim v družbi svojih najbližjih, svoje hčere Jane in na sprehodih v naravi s svojim psom. Potem pa še kakšna dobra knjiga in glasba in seveda pogovori s prijatelji. To me najbolj napolni.

Fazo deloholizma so razvite družbe že prešle, strokovnjaki pravijo, da je treba za dolgoročno učinkovitost in zadovoljstvo na delovnem mestu poiskati ustrezno ravnovesje med prostim časom in delom. To je za policiste najbrž precej težko, saj delajo v vseh mogočih izmenah in navadno z ljudmi v stiski?

Tudi zaradi tega, kar ste zdaj povedali, je poklic policista specifičen. Opraviti imamo z ljudmi, ki v vsak policijski postopek prinašajo svoje zgodbe, in vse te zgodbe se nas seveda dotaknejo, saj smo tudi sami samo ljudje. V policiji smo že pred desetletjem vzpostavili sistem psihološke pomoči, ki je policistom na voljo 24 ur na dan, torej kadarkoli potrebujejo interventno psihološko pomoč. Za pogovor s policistom in tudi za pogovor z občani, ki jih ima policist v postopku. Zgradili smo tudi mrežo policistov zaupnikov po vsej državi, ki so jih posebej usposobili naši psihologi. Gre za pomoč kolega kolegu, ki se znajde v težavah. Imamo kar nekaj mehanizmov, da si lahko pomagamo in prisluhnemo drug drugemu.

Česa sami v tem smislu nikoli niste pozabili? Veliko ste delali tudi na področju mladoletniške kriminalitete.

Nikoli nisem pozabila postopkov, ko so bili žrtve otroci. Spolno zlorabljeni, fizično trpinčeni ali zanemarjeni otroci. Otroci so nam staršem zaupani in prepuščeni na milost in nemilost. In da nekdo zlorabi to svojo moč, trpinči ali zanemari otroka, se mi zdi res zelo zavrženo. Vse te zgodbe so se me zelo dotaknile in so ostale v moji duši in srcu, zato sem vedno dejansko živela in zagovarjala stališče, da je vsakršna strpnost do kakršnegakoli nasilja neprimerna, in sem vedno pozivala ljudi, naj prijavijo, če opazijo, da je nekdo žrtev fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja! Ker veste, tudi v Sloveniji najbolj nevaren kraj ni ulica, Slovenska cesta ali Tivoli, ampak dom.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri