Tara Zupančič: »Za srečo je treba delati na sebi«

Tara Zupančič: »Za srečo je treba delati  na sebi« (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
13. 5. 2017

Tara Zupančič je simpatična voditeljica oddaje Zvezde plešejo. Kljub težki življenjski zgodbi se ni predala in zdaj živi svoje sanje. Pot do uspehov ni bila lahka, saj se je morala veliko ukvarjati, da je travme premagala, se odprla ljubezni in začela verjeti vase.

Vaša zgodba je zgodba grdega račka.

Lahko bi tako rekli. Najbrž bi bil primeren izraz zato, ker sem se morala iz nesamozavestne punčke, pozneje še vedno negotovega dekleta s polno mero družinske drame preleviti v samozavestno, samostojno žensko. Sicer mi verjetno še ni povsem uspelo (smeh), vendar vem, da sem na pravi poti in da bom prišla tja, ko bom popolnoma verjela vase in v svoje sposobnosti ter dosegla tisto, k čemur strmim.

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Na koncu osnovne šole sem se počasi začela zavedati sebe in stvari, ki so me obdajale. Nikoli nisem imela občutka, da sem lepa punca, v katero se fantje noro zaljubljajo. Vedno sem se počutila manjvredno. Zelo dolgo sem bila nesamozavestna, če me je kdo pohvalil, mu nisem verjela. Zato sem se tudi začela ukvarjati z manekenstvom, da bi dobila potrditev ljudi, da sem lepa in vredna pohvale. Ko zdaj pomislim na to, se mi zdi prav grozno, kje sem iskala potrditve. Ampak kot najstnica sem življenje videla drugače, privlačile so me stvari, za katere sem mislila, da mi niso dosegljive.

Hkrati pa ste imeli težave tudi doma.

Pri štirih letih sta se starša ločila. Takrat to name ni tako močno vplivalo – oziroma vsaj mislila sem, da ne vpliva. Vendar se kot otrok ne zavedaš, da si malce jezen na tistega, ki te je zapustil. To sem ugotovila šele veliko pozneje, ko sem se znašla v partnerskih odnosih. Takrat je vse prišlo na plan, videla sem, da mi manjkata občutek varnosti in figura očeta. Takrat sem se šele zavedela, da me je ločitev prizadela, ampak sem vse zakopala globoko vase.

Kakšen odnos ste imeli z očetom?

Z očetom sem ves čas imela stike. Stal mi je ob strani in še danes imava lep odnos, ki sva ga dosegla tudi z nekaj dela. Težava je bila v moji podzavesti, nisem se zavedala, da je name kot na otroka njegov odhod močno vplival. Takrat nisem vedela, da bo to v meni pozneje sprožilo različne nepojasnjene občutke, ki se bodo izražali v mojih partnerskih odnosih. Starša nista bila sprta, je pa bilo res, da smo se manj družili, saj takrat ni bilo običajno, da dva, ki sta šla narazen, vidiš nekje skupaj. Zato je tudi na maturantski ples in druge podobne stvari prišel le eden od njiju.

Kako je vse skupaj vplivalo na vaše odnose?

Gojila sem veliko zamero do moških. Najprej seveda zaradi razhoda staršev. Pozneje pa sem to zamero še poglobila zaradi maminega novega partnerja. Po ločitvi sva namreč z mamo 12 let živeli sami, nato pa je spoznala moškega, h kateremu sva se preselili.

Zaradi številnih nesoglasij, ki so se končala precej slabo, sem preprosto odšla od doma. Pa si tega v resnici nisem želela. Stara sem bila 17 let. Kaj pa sem vedela takrat, kaj je to življenje? Najprej sem pol leta živela pri babici, saj še nisem bila polnoletna, in ob moji odločitvi sta se vmešali socialna služba in policija. Ko sem dopolnila 18 let, sem se preselila na svoje. Te izkušnje so močno vplivale na moj pogled na moške in predvsem na moje partnerje. Zaradi velike zamere sem vsepovprek postavljala zidove. Zapirala sem se pred partnerji in razmišljala, da me bodo vsi, ki jih bom spustila preblizu, ranili.

Kako ste to rešili?

Veliko sem morala razmišljati o sebi, se potapljati v svoje občutke, brskati po tem-nih sencah svoje duše in si marsikaj odkrito priznati. Videti težavo, ki jo imam, in jo najprej sprejeti. Da je del mene. Ko nekaj sprejmeš, lahko potem zares odpustiš. Pri vsem tem mi je pomagal psihiater in skupaj z njim sem ugotovila, da mi želi vsak partner samo dati ljubezen in ni prav nič kriv za to, da sama odnosov ne jemljem prav zdravo.

Zdaj seveda vse razumem in vem, da so se stvari morale zgoditi, tako kot so se. Vesela pa sem, da sem vse to predelala, sicer s Tomijem zdaj ne bi bila srečna. Zamere sem morala pustiti v preteklosti.

Ste staršema to zamerili?

Verjetno podzavestno res, čeprav si tega nisem želela, niti zavedala se nisem tega. Kot otrok drugače gledaš na svet. Takrat zameriš celo nekomu, ki ti vzame najljubšo igračo. Danes razumem, da sta se oba trudila po najboljših močeh in sem jima celo hvaležna, saj sem skozi vse to močno spoznavala sebe in se marsikaj naučila.

Vaš partner je Tomi Meglič – kakšna je vajina formula za zdrav in ljubeč odnos?

Zaradi preteklih izkušenj sem se naučila, da je zelo pomembno, da znam sprejemati v odnosu. Da sprejmem, ko mi Tomi pove, kako zelo me ima rad, ko mi to izkazuje, ko mi podari kakšno malenkost.

Prej mi je bilo vsakič nerodno, saj sem imela občutek, da si take ljubezni ne zaslužim. Nisem bila samozavestna, zato sem s svojim odnosom »ne zaslužim si« zvezo zavirala in ji nisem dala možnosti. Seveda pa je enako pomembno, da ljubezen vračaš. Majhne podrobnosti, s katerimi partnerju izkažeš, kako zelo je zate pomemben. Nujno je tudi, da človeku ob sebi pustiš dovolj svobode in spoznaš vse nianse, ki ga barvajo. Da se sicer ne spremeniš, ampak zaradi tega, ker je nekdo ob tebi, postaneš boljši. In vse te stvari naju s Tomijem peljejo v pravo smer.

Tomi ima iz prejšnjega zakona dva otroka, kar pomeni, da ste zdaj neuradno tudi mačeha: ste prijazna mačeha ali tista iz pravljic?

Uh, mačehe v pravljicah so zlobne. Ampak to nisem jaz – jaz sem tista prijazna. (smeh) Otrokoma želim biti predvsem dobra prijateljica. Zavedam se, da sta mama in oče na prvem mestu, jaz pa sem nekdo, ki sem jima zelo blizu, vendar ne nekdo, ki bi ju moral vzgajati. Glede na to, kako lepo sta me sprejela v svoje življenje, mislim, da bomo dobri prijatelji in zaupniki.

Vam vaše izkušnje (ločena starša) kaj pomagajo pri odnosu z njima?

Moj oče se ni poročil, ampak je pozneje imel vezo. Del tega sem kot otrok bila tudi sama. Očetova partnerica mi je dala več kot kdorkoli drug. Pokazala mi je svoje, nekoliko drugačne poglede na svet in jaz sem jih vsrkavala. Če ne bi bilo nje, bi bila tudi jaz zagotovo drugačna. Zaradi nje sem začela verjeti v energije, ki nas obdajajo, svetove, ki obstajajo, in v moč pozitivnega razmišljanja. Tako vedno pomislim na to, kako pomembna je bila v mojem življenju – če sem jaz dobila nekaj takega, je moja naloga, da predam del sebe in svojih mišljenj tudi njima.

Kaj pa vi, se želite poročiti in imeti otroke?

Želim si družine in poroke, ampak vse ob svojem času. Menim, da moraš vedno na prvo mesto postaviti sebe. Najprej moraš biti zadovoljen s tem, kar počneš, kdo si, da veš, da lahko to predaš naprej svojemu otroku.

Bi pozneje radi imeli veliko družino?

Veliko družino že imam. Tu sta moj oče in njegova partnerica, ki ima svojo družino. Pa dedki in babice in mami, pa še Tomijeva družina in njegova otroka. Smo neka moderna, velika družina. Osebno pa si želim samo enega otroka, mogoče je to zato, ker sem tudi sama edinka.

Ali kot voditeljica plesne oddaje tudi radi plešete?

Že od majhnega sem spremljala takšne šove na tujih televizijah. Spomnim se, bilo je približno pred desetimi leti, ko sem gledala neko oddajo, in tam je bila voditeljica, ki mi je bila zelo všeč – takrat sem prvič pomislila, to bi rada počela. In poglejte zdaj, kje sem pristala. Ples mi je zelo všeč. Je umetnost, ki je svobodna, estetska, lepa in zbudi toliko čustev. Sem kar velikokrat ganjena, ko naše zvezde skupaj s plesalci odplešejo. Res težko zadržujem tiste solzice. (smeh)

Se vam je na začetku zgodilo kaj nepričakovanega?

Za zdaj po stopnicah še nisem padla. (smeh) V prvi oddaji sem plesala ... malo po obleki. Ne le da mi je bila prevelika in so mi jo zadaj speli s kljukicami, bila je tudi predolga. Nenehno sem stopala nanjo in ves čas plesala po njej. Samo prosila sem, da ne padem. Tokrat mi je končno prišlo prav, da imam ogromno izkušenj s prevelikimi oblekami. (smeh)

Televizija je zdaj vaš drugi dom. Je to tudi vaša zadnja poklicna postaja?

Zelo dolgo sem razmišljala, kaj si v življenju želim početi. Delala sem najrazličnejše stvari, od dela v proizvodnji, v kozmetiki pa od manekenstva, do oblikovanja in 3D-risanja kozmetičnega pohištva. Svet dizajna mi je všeč, ampak sem vedno čutila, da bi rada nastopala.

Že kot otroka me je vleklo na oder. Ko sem začela delati na Pop TV, nisem vedela, kam me bo nesla pot. Najprej Popolna poroka, pozneje sem zamenjala Oto Roš kot voditeljica Pop Ina in vse skupaj me je pripeljalo do tega, da zdaj vodim Zvezde plešejo. Vedno sem občudovala voditeljice, vendar nisem bila prepričana, da imam potencial za tako delo. Tudi to verjetno izhaja iz otroštva in moje slabe samopodobe.

Vendar so ljudje, ki se s tem ukvarjajo, zadovoljni z mano in v meni vidijo potencial. (smeh) To mi veliko pomeni in tudi zato vse bolj verjamem vase in v svoje sposobnosti. Čutim, da sem trenutno na pravi poti. Res je, da je še veliko stvari, ki jih moram popraviti, vendar je televizija zdaj zame drugi dom in menim, da bom v tem poslu še kar nekaj časa ostala.

Kako usklajujete zasebno življenje s poklicnim?

Prvič v življenju se spopadam s tem, da mi poklicno življenje vzame toliko časa. Trenutno je ta oddaja moje življenje. Srečo imam, da imam okoli sebe take ljudi, ki to razumejo. Predvsem Tomi, ki tudi sam dela v teh vodah, zato ve, kako pomembno je, da me na moji poti podpira. Daje mi občutek svobode in mirnosti.

Zelo bi mi bilo težko, če bi ob sebi imela nekoga, ki tega ne bi razumel, ki bi bil iz drugega sveta. Verjetno tega ne bi zmogla, saj je zelo pomembno, da sem mirna in se ne obremenjujem, saj je že samo usklajevanje časa zelo stresno. Prijatelji pa tudi razumejo. Sprejeli so, da med vikendi do konca maja pač nimam časa. (smeh) Težje je, ker malo manj vidim starše in stare starše, ki živijo v Bohinjski Beli, ampak se slišimo po telefonu. V resnici imam verjetno s tem največje težave jaz, saj si mislim, da oni ne bodo razumeli.

Če se vrneva k prvemu vprašanju, k vaši zgodbi o grdem račku. Ste zdaj že prišli do laboda?

Če povem po resnici, se mi zdi, da še nisem povsem tam. Še vedno potrebujem druge, da mi vlivajo samozavest. Je pa res, da sem močno napredovala. Imela sem srečo, da sem v pravih trenutkih srečala prave ljudi. Pomagali so mi, da sem premostila svoje zidove in bolj začela verjeti vase.

V meni so zbudili željo, da nekaj spremenim in se 'spopadem' s svojo osebnostno rastjo. Veliko bolj verjamem vase, drugače se vidim in čedalje bolj cenim sebe, svoje vrline. Sem pa vesela, da sem zaradi svojega preporoda ostala takšna, kot sem bila, da nisem postala prevzetna, kar je v šovbiznisu kar pogosto. Vsaj tako pravijo. (smeh)

Ali se je transformacija iz grdega račka zgodila s pomočjo usode, naključja ali vašega dela?

Vsi imamo napisano pot, po kateri moramo iti. Pa naj bo to karma ali pa usoda. Na tej poti naletimo na dobre in slabe stvari. Na dobre in malo manj dobre ljudi. Vse slabe stvari se nam zgodijo zato, da nas spomnijo, da je čas, da začnemo delati na sebi in nehati spati. Ko sem svoje težave začela sprejemati in začela s tem spreminjati tudi svoje vzorce, se je začelo spreminjati tudi moje življenje. In tako sem prek na prvi pogled slabih stvari dobila dobre. Dobila sem nazaj sebe. Menim, da ni naključij in vsi ljudje, ki ti pridejo na pot, pridejo z razlogom. Pa tudi verjamem, da smo se nekoč že vsi poznali in si zdaj samo vračamo, jemljemo, dajemo, delimo.

Kakšen je vaš recept za srečo?

Dolgo sem se iskala in zdaj končno vem, kaj si želim. Vem, kaj je moj cilj, kje se še želim zgraditi, vsak dan bolj spoznavam, kakšne so moje želje in za tem stojim – tako lažje določim, kdo sem in kaj imam rada. To je zame sreča. Sreča je svoboda in pa tudi to, da življenja ne jemljemo preveč resno. Seveda z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo, z ljubeznijo. Ampak z dobro mero drobnih traparij. Mislim, da je to tisto glavno, čeprav je precej verjetno, da bom, ko bom starejša, na vse skupaj gledala drugače – ker bom pri 60 letih veliko bolj modra. (smeh)

Petra Znoj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri