Tanja Žagar je ena izmed najbolj priljubljenih slovenskih pevk, ki številne še vedno bega s svojim partnerskim statusom, ugibanja javnosti pa je še podžgala z govorom ob prejetju glasbene nagrade, ko je prav potihoma napeljala na temo načrtovanja družine. Od takrat je sicer minilo že kar nekaj mesecev, Tanjin trebušček pa je ostal napet kot struna, mi pa smo s simpatično rdečelasko poklepetali o njenih načrtih za prihodnost, razmišljanjih o družini in seveda o njenem partnerskem stanu.
Pred kratkim ste dopolnili 33 let. Verjamem, da so vas številni o tem že spraševali, pa vendar – ali so želje po družini z leti vse večje?
Lani sem zelo veliko prepevala o številki 3, no, zdaj pa imam kar dve. (smeh) In ne le zdaj, po tridesetem, o želji po družini so me že prej velikokrat spraševali. Pa ne le spraševali! Že pred približno desetimi leti so v enem izmed najbolj branih časopisov ugotovili, da se razlog za mojo dobro voljo skriva v mojem nosečniškem trebuščku. A ta kar ni in ni hotel zrasti. (smeh) Seveda je moja velika želja, da bi si ustvarila družino, in tega nikoli nisem skrivala, nikoli pa ne govorim o tem, kdaj se mi bo ta želja uresničila, saj tega še sama ne vem. Vsekakor pa želja ni manjša, kot je bila!
Koliko pa na vas vplivajo vsa ta spraševanja in pritiski javnosti, ki so se po tej izjavi vsuli na vas? Rekli ste tudi, da vas že učenci sprašujejo o tem, kajne?
Res me moji učenci večkrat vprašajo, ali že imam otroke. Ko pa je v lanskem šolskem letu šestletnega Jakoba zanimalo isto in sem mu povedala, da otrok še nimam, je za trenutek počakal, malce premislil in me nato vprašal še: "Kaj pa vnuke?" (smeh). Vprašanje na temo družine in otrok me prav nič ne moti in tega nikakor ne doživljam kot napad ali pritisk. Večkrat pa razmišljam, da je lahko za nekoga, ki ima morda kakšne težave ali pa žal ne more imeti otrok, ponavljanje tega vprašanja zelo boleče. Zato tudi sama s to temo nikoli ne drezam v ljudi, ki so v teh letih, ko bi že lahko imeli družino. Pravzaprav se mi besede in spodbude drugih ljudi o tem, kako je za nekoga že pravi čas za družino, zdijo nepotrebne in neprimerne, saj vsak sam zase najbolje ve, kdaj je pravi čas.
Kaj pa doma, ali tudi velikokrat dobite isto vprašanje, kdaj bo?
Imam zlate starše, za katere vem, da bodo neizmerno srečni, ko bom sporočila najbolj veselo novico, a me s tem vprašanjem nikoli niso obremenjevali. Mama sicer večkrat namigne kaj na to temo, ampak bolj v smislu, da mi pove, da komaj čaka, da bo babica. Oče pa je že trikrat dedek, tako da to izkušnjo že ima, a se je vseeno tudi že kdaj pošalil, da to pa naj le pazim, da ne bo prej pradedek kot še enkrat dedek. (smeh) Skratka, nikoli nisem poslušala izjav, kot so: Kaj še čakaš ... Leta tečejo ... Zdaj bi pa že bil čas ... Poglej svoje vrstnike, ki pa že imajo po tri otroke. Morda bi bilo drugače, če si otrok ne bi želela, a ker mama in oče vesta, kako zelo si jih želim, sta pač 'na čakanju' in v veselem pričakovanju!
Ste si kot deklica predstavljali, da boste pri 33 letih že mamica, ali o tem niti niste razmišljali?
Kot deklica sicer še nisem razmišljala o materinstvu na takšen način, sem pa od nekdaj imela zelo rada otroke in sem uživala v njihovi družbi. Spomnim se, da sem bila na začetku fakultete prepričana, da bom zibala pri 25 letih. Pa se je 25-ka kar nenadoma pojavila, dojenčka pa od nikoder. (smeh) Potem sem vse skupaj prestavila tja do 30. leta. Pa je tistih pet let med 25 in 30 tako hitro minilo, da sem zdaj že 33. (smeh) In tako sem spoznala, da vedno v življenju pač ne gre vse tako, kot človek načrtuje in kot bi si želel. In po eni strani je še dobro, da je tako, sicer si ne bi ničesar več želeli!
Pa ste s katerim izmed bivših partnerjev že načrtovali družino?
Še ne, kar pomeni, da me tisti pravi še čaka.
Sicer pa morate verjetno že zaradi narave svojega poklica imeti radi otroke in se z njimi dobro razumeti, kajne? Kako bi opisali vašo vez z njimi?
Če si z otroki ne bi bila blizu in če ne bi bila rada v njihovi družbi, bi svoje delo zagotovo težko opravljala, saj bi trpela jaz, otroci pa še bolj. Tako pa sem prava oseba za poučevanje mladih, saj svoje delo opravljam z veliko odgovornostjo in se zelo dobro zavedam, koliko dobrega lahko pravi učitelj otrokom da in kako veliko jim s svojim površnim in neprimernim odnosom lahko vzame! Otroci si vsekakor zaslužijo le najboljše, saj so še tako ranljiva, nežna, neškodljiva in iskrena bitja. Sama jim poleg glasbenega znanja želim vliti tudi veliko optimizma, pozitivnega pogleda na življenje, zavedam se, da jih ne le učim, ampak jih tudi vzgajam, sem njihov vzor in ni lepšega občutka kot videti otroka, ki z veseljem, navdušenjem in nasmehom na obrazu pride k tebi na šolsko uro in prav takšen odide tudi domov. Pri meni v razredu veljajo pravila, o katerih se skupaj z učenci dogovorimo in pogovorimo že na prvi šolski uri. Teh pravil se držimo vse šolsko leto in tako naše delo poteka brez težav, v zelo prijetnem in sproščenem vzdušju. Veliko se pogovarjamo, skupaj rešimo tudi marsikatero težavo in se drug od drugega učimo. Če bi izbirala še enkrat, bi se odločila za enak poklic, saj me delo z otroki zelo osrečuje.
Rekli ste, da si želite treh otrok. Zakaj pa? Kakšen poseben razlog ali se vam zdi, da je to ravno popolno število?
Želim si jih tudi pet, saj so otroci največji sončki. Ampak to so samo sanje in želje. Pravzaprav, če zaprem oči in z mislimi malo odplavam, vidim že kar cel 'žagarski' orkester. (smeh)
V enem od preteklih intervjujev ste potrdili, da ste še vedno samski. Se je to že kaj spremenilo?
Pri meni se ves čas veliko dogaja, pa tudi spreminja. In to na vseh področjih!
Poletje je sicer čas poletnih romanc. Koliko te veljajo za vas? Ali tudi vi poleti v zraku čutite več 'zaljubljenosti'?
Le kaj bi svet brez romanc?! Pa naj bodo pomladne, poletne, zimske ali jesenske, jaz mislim, da je za ljubezen pravi prav vsak letni čas.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
