Po tem, ko sta Tamara Korošec in Renato Lužar postala ponosna lastnika njunega psička Blackyja, je Tamara večino svojega časa začela namenjati pomoči potrebnim živalim, a na malce drugačen način, kot smo ga večinoma vajeni v tovrstnih primerih.
Kako pomagati?
Želja po pomoči živalim je bila pri Tamari prisotna že dlje časa. Preko družabnih omrežij je spremljala dogajanja v različnih društvih ter se spraševala, kako bi tudi sama lahko pomagala pomoči potrebnim živalim. »V zavetiščih sicer sprejemajo različne donacije v obliki hrane za živali, a bolj kot to iščejo lastnike živalim, ki jih imajo v oskrbi.«
Odgovor je kaj kmalu našla.
Kaj kmalu je Tamara ugotovila, da je med nami precej ljudi, ki imajo doma hišnega ljubljenca, zanj pa zaradi težkega finančnega položaja v katerem so se znašli, ne morejo ustrezno skrbeti. »Zdi se mi, da so ti ljudje kar nekako pozabljeni, potisnjeni na stran. Velikokrat so deležni tudi opazk v smislu, zakaj pa imajo žival, če zanjo ne zmorejo skrbeti. Vsakemu se lahko pripeti, da ostane brez službe in posledično brez denarja.«
Veliko tovrstnih primerov je tudi med upokojenci, ki jim nizka pokojnina enostavno ne dopušča, da bi lahko kupili hrano za svoje ljubljence. Le kako bi jo, ko pa še sami nimajo za preživetje in so poleg svoje lastne pokojnine prevečkrat še sami odvisni od raznovrstnih oblik pomoči. Hišni ljubljenec je tem ljudem velikokrat edino kar jim je še ostalo v življenju.
Pomoč ponudila preko družabnega omrežja
Nekega dne se je Tamara odločila, da je bilo dosti nemega opazovanja in že naslednje jutro je stopila v akcijo. »Najprej sem na družabnem omrežju objavila, da se lahko name obrnejo ljudje, ki potrebujejo tovrstno pomoč. Poleg tega sem prosila tudi vse ostale, ki morda poznajo koga, ki bi potreboval pomoč, da mi to javijo.«
Ljudi je sram priznati, da potrebujejo pomoč!
Tako kot pri socialnih transferjih, je tudi tukaj prisotna sramežljivost, saj ljudje velikokrat iz sramu ne želijo priznati, da pomoč potrebujejo. To je bil tudi razlog, da se Tamari niso javljali ljudje, ki pomoč potrebujejo, temveč ljudje, ki so pomoči potrebne ljudi poznali. »Večinoma so se javljali ljudje, ki so poznali nekoga, ki bi tovrstno pomoč potreboval. Neka punca je poznala gospoda, ki ima dva psa ter tri mačke in zanje ni zmogel kupovati hrane. V tem primeru sem nakupila hrano, jo predala tej punci in nato je ona nakupljeno hrano predala dotičnemu gospodu, da je le ta lahko kasneje nahranil svoja psa in mačke.«
Vse financira iz lastnega žepa
Do sedaj je Tamara vso hrano in preostale priboljške kupovala izključno s svojim denarjem. »Pred časom sem posnela nekaj reklam, nekaj denarja sem tudi prihranila in s tem denarjem sedaj kupim hrano za te živali. Želim si, da bi čim več ljudi pristopilo k temu projektu in bi nato vsak po svojih najboljših močeh ter možnostih pomagal lastnikom teh živali.«
Marsikdo bi se lahko v obupu odločil ter zavrgel svojega hišnega ljubljenca, a mu srce tega dejanja ne dovoli in raje poskuša po svojih najboljših močeh poskrbeti za svojega hišnega ljubljenca. Žal to vedno ni dovolj in takrat je pomoč ljudi kot je Tamara Korošec več kot dobrodošla. Morda je ravno ta pomoč celo tista zadnja bilka za katero se lahko ti lastniki oprimejo ter z njo lažje poskrbijo za svojega hišnega ljubljenca. Do takrat ko bodo med nami ljudje kot je Tamara Korošec in podobni, ki po svojih najboljših močeh pomagajo sočloveku, da le ta lahko poskrbi tudi za svojega hišnega ljubljenca, do takrat obstaja vsaj še nekaj upanja tudi za te prezrte primere pomoči potrebnih hišnih ljubljencev, ki se jim lastniki iz obupa še niso odrekli.
Besedilo: Aleš-Rod Foto: Aleš-Rod, Tamara Korošec (osebni arhiv)
