Šolanje na domu je formalna oblika izobraževanja, pri kateri starši sami poučujejo svoje otroke po enem od obstoječih programov.
Programe mora seveda priznati ministrstvo za šolstvo. Ob koncu vsakega šolskega leta doma šolajoči se otroci na izbrani osnovni šoli opravijo razredne izpite po programu. Šolanje na domu je torej individualni pouk posameznega otroka, ki ga vodijo starši. Seveda lahko nastane manjša skupinica, če imajo starši več otrok. V tujini – in vse bolj tudi pri nas – se starši, ki šolajo svoje otroke na domu, pogosto povežejo med seboj, da izvedejo skupne projekte, izlete, učne ure in podobno, obenem pa se pogovorijo o vprašanjih, ki se jim pojavljajo glede šolanja. Vedno je starš tisti, ki vodi šolanje svojega otroka in prevzema vso odgovornost. Šolanje na domu se torej v svoji osnovi precej razlikuje od šolanja otrok v katerekoli šoli, saj šolanje otroka, kot rečeno, vodi starš, in ne šola kot institucija.
ZA
Gita Mateja de Laat, univ. dipl. zgodovinarka, doktorska študentka edukacijskih ved
»Šolanje na domu omogoča številne prednosti v procesu otrokovega izobraževanja. Te so: učenje prek izkušnje in v lastnem tempu, otroku prilagojena razlaga, velika učinkovitost učenja, več časa za igro, razvoj otrokovih potencialov in zanimanj. Tuje znanstvene raziskave ugotavljajo, da so šolarji na domu pri doseganju standardov znanja pogosto uspešnejši od šolskih vrstnikov in da so v učnem procesu samostojnejši in bolj samoiniciativni. Ena od glavnih prednosti šolanja na domu je tudi dobra socializacija, čeprav ga večina strokovnjakov ne odobrava ravno zaradi domnevno slabe socializacije. A tuje raziskave kažejo, da imajo šolarji na domu dobro razvite socialne veščine, pogosto celo bolj kot njihovi vrstniki v šoli. Vključeni so v širša družbena okolja in tako izkusijo najrazličnejše življenjske okoliščine, torej niso 'zaprti med štiri stene'. Socializacija namreč ne pomeni le druženja z vrstniki v šoli. Za zdravo socializacijo je pomembno, da imajo otroci vzor in vodstvo zrelih odraslih, s katerimi lahko gradijo kakovostne odnose.«
PROTI
Marko Juhant, specialni pedagog
»Otrok se s šolanjem na domu izogne prilagajanju množici učiteljev in sošolcev pa tudi sodelavcem in sosedom, ker ne dela v skupini. Obenem se tudi ne prilagaja samemu sebi, ker mu je vse dano. Za zdrav razvoj je pomembno, da ima otrok ob sebi ljudi, ki se jim je treba prilagajati, tudi takšne, ki mu niso všeč. V procesu šolanja trenira vloge, ki jih bo igral pozneje v življenju. Otrok, ki se uči na domu, ne dobi izkušenj z vrstniki; tudi najboljši učitelj na svetu mu jih ne more nadomestiti. Četudi je umetniška duša, se bo v življenju moral prilagajati; ilustrator bo na primer svoja dela moral prodati, se dogovarjati s tiskarjem, urednikom knjig in drugimi, udeleženimi v procesu njegovega dela. Otrok, ki ne hodi v šolo, tudi ne ve, koliko je zares uspešen, kje je njegovo mesto v primerjavi z drugimi in s samim seboj; vsi vemo, da se petica lahko močno razlikuje od petice. Če ga poleg vsega doma še hvalijo in govorijo, kako je dober, pameten, koliko zna, se lahko vse življenje počuti kot nenehni zmagovalec resničnostnih šovov, a ko pride v realno življenje, je resnica lahko vse prej kot tista v njegovi glavi.«
besedilo: Petra Arula
fotografije: shutterstock
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
