Slavko Ivančič: Preživel in zažiga!

Slavko Ivančič: Preživel in zažiga! (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
6. 8. 2016

Po lanski skoraj usodni prometni nesreči se legendarni Slavko Ivančić vrača na oder še boljši kot prej.

Malo starejše generacije ga poznajo kot pevca skupine Faraoni. Tisti, ki smo bili mladi v osemdesetih, smo znali na pamet številne uspešnice skupine Bazar. Toda ko nam prijazno odpre vrata svoje hiše in postreže z bezgovo limonado, rahlo presenečeno ugotovim, da je Slavko Ivančić tudi nono z dušo in srcem, kajti na dehtečem mediteranskem vrtu se poleg rož bohotita peskovnik in otroška hiška. Vse je brezhibno, razen tu in tam kake igračke, ki priča o tem, da sta Slavko in njegova žena Irena tudi babi in dedi servis. In trenutno tudi pasji servis, kajti ta mladi so na morju, njihova psička Lija pa v varstvu pri babici in dedku, se razume. Mimogrede, hči Iva s partnerjem Jakovom, z otrokoma Marino in Juretom stanuje v svojem stanovanju v isti hiši, tako da so vrata Slavkovega in Ireninega doma nenehno odprta zanje.

Posedemo se za mizo z razgledom na morje, ki je od daleč videti tako modro in idilično. Toda lani je malo manjkalo, da ni te idile kruto pretrgalo nesrečno naključje. Lani, 9. julija, je Slavko pozno popoldne s svojim skuterjem zapeljal v krožišče pred pošto v Luciji, kjer je vanj z osebnim avtomobilom trčil 79-letni italijanski voznik, ki je izsilil prednost. In potem nič, tema. Slavka s hudimi možganskimi poškodbami odpeljejo v izolsko bolnišnico. Vsa Slovenija trepeta, ali bo še kdaj slišala prijetno raskavi glas legendarnega pevca.

Sem takšen, ker sem živ ...

Slavko je najprej nekaj dni v komi, nakar se zdravniki odločijo, da ga za nekaj dni dajo v umetno komo. »Mesec julij, ko se je to zgodilo, pri meni ne obstaja,« pove Slavko Ivančić in v istem hipu zamahne z roko: »Ampak nič hudega!« Zdravnik mu je namreč takoj dal vedeti, naj se ne obremenjuje zaradi tega. Da se je njegovo življenje šele začelo in da nima smisla razmišljati za nazaj.

Toda čeprav ni človek, ki bi hodil v cerkev, je v nesreči doživel neke vrste razsvetljenje, občutil, da vendarle je nekaj več. Še bolj je v to očitno verjel oče Vinko, duhovnik, ki hodi obhajat bolnike v izolski bolnišnici. »Prišel je k meni, me objel in vzkliknil: 'To je čudež!'« se prijaznega možakarja, ki s srcem opravlja svoj poklic, spominja Slavko Ivančić.

Čudež ali ne – verjetno še bolj drži večinsko mnenje osebja v izolski bolnišnici, da je bila za njegovo preživetje bistvena neverjetna borba za življenje.

Tako je Slavko prva dva meseca preživel v bolnišnici v Izoli, nato je šel na rehabilitacijo v Sočo. Če ne že v Izoli, je bil v Soči Slavko spet takšen, kot ga poznajo na Obali. Prijazen, dobrodušen in neverjetno vitalen. »Prvo noč v Soči sem imel občutek, kot da sem rojen v tej hiši,« pravi Slavko. Toda prav tako, kot je bil Slavko zadovoljen s strokovni osebjem v Soči ter njihovimi prijetnimi značaji, je tudi on očaral osebje. Ker je vedno nasmejan, tudi v hudem, in ker je vedno pripravljen pomagati vsem. V Soči se je kaj hitro razvedelo, kdo se zdravi pri njih, zato je glavna sestra nekega dne pocukala Slavka za rokav in mu povedala, da si hudo poškodovani fant želi, da bi ga obiskal. »Samo odprl sem vrata, nisem niti stopil noter, in rekel: 'Živijo, Rok, ti si iz Novega mesta, jaz sem Slavko iz Portoroža.' In sem začel peti Mi ljudje smo kot morje,« se spominja Slavko in doda: »Pel sem tri minute, kitara mi je sicer manjkala, ampak nič hudega.« Slavko je imel občutek, da bo mladenič od začudenja padel s postelje, toda tudi njemu se je zdelo, da bi lahko padel po tleh. Od veselja, ker je nekomu naredil nekaj dobrega. Čez nekaj dni se je zgodba ponovila – Slavkov obisk je razveselil sedemletnega fanta, ki je bil prav tako hudo bolan. Slavko ga je samo objel, a sta ga čez nekaj dni poklicala dečkova mama in oče ter se mu zahvaljevala, saj je šlo njunemu sinu na bolje. Slavko mu je podaril nekaj svoje neizmerne življenjske energije.

Potegnem črto ...

»Petnajst, dvajset let od tega nisem znal čutiti,« iskreno prizna Slavko. Takrat je imel po lastnih besedah vse – slavo, denar in obilo zabave. S Faraoni so dobesedno živeli rokenrol. Bili so eden prvih pop rok bendov v Sloveniji, primerjali so jih z legendarnimi Beatlesi, ki jih Slavko sicer obožuje. Na vprašanje, ali ima raje Johna Lennona ali Paula McCartneyja, kot iz topa odgovori: »Paul McCartney.« In dejansko je značajsko bolj dobrodušni Paul. S Faraoni se je razšel kar dvakrat in vsakič, ko jih je zapustil, so bili najprej malo jezni.

»Vse moje življenje je ena velika anekdota,« se zasmeje Slavko Ivančić, ko ga prosim za kako anekdoto iz življenja benda. Potem pa vendarle razgrne tančico s prepirov v bendu, ki so obvezen del vsakega pravega rok benda. Imel jeobčutek, da ga v bendu nenehno odrivajo, da so nenehno on in oni in da hočejo predvsem odločati o vseh pomembnih stvareh. Vse to Slavku, izredno sposobnemu, nadarjenemu in akademsko izobraženemu glasbeniku, ki so mu bila na založbah in, denimo, na RTV Slovenija, vedno odprta vsa vrata, ni bilo všeč. Ne da bi zahteval honorar, se je ponudil, da bi se odpeljal v Ljubljano in uredil stvari glede nastopov, plakatov snemanj. »Odgovor je bil interesanten,« z nasmeškom pove Slavko, »mi bomo šli, ne ti.«

Tako je Slavko potegnil črto, dobesedno. Leta 2000 je že drugič zapustil Faraone in s pesmijo Črta (prvič) kot solist zmagal na Melodijah morja in sonca. Tudi Faraoni so tistega leta tekmovali na istem festivalu in ostali praznih rok. »Naredili so veliko napako, da so šli nastopat brez mene in bili skoraj zadnji,« pove Slavko. Zamera je bila baje kar huda, toda Slavko bi bil lahko zgled celi (razklani) Sloveniji, saj so pozneje spet postali veliki prijatelji in tudi občasno spet skupaj nastopali. Z nekaterimi se še vedno vsakodnevno druži, na primer z bobnarjem, skladateljem in tekstopiscem Nelfijem Depangherjem, s katerim se zdaj videvata, kot pravi Slavko, 'na dnevni bazi'.

Portorož 1905

»Osemdeseta so bila zlata leta na področju pop glasbe – ne slovenske, ampak tudi v svetovnem merilu,« pravi Slavko in ne bi se mogla bolj strinjati z njim. Se mi zdi, da so skupine, kot so bili Slavkov Bazar in ljubljanski Hazardi, postavili čvrste temelje današnjim glasbenikom. Vsi smo poznali besedila in znali (bolj ali manj s posluhom) zapeti besedila pesmi, kot so Portorož 1905, Kar je res, je res, Mi ljudje smo kot morje, Dober dan ... V bistvu še vedno znamo, ja – Slavko pravi, da so mu celo medicinske sestre prepevale njegove pesmi na hodnikih v Soči. Torej je bil tako rekoč 'prisiljen' že v Soči narediti mini koncert, na katerem ga je spremljala tudi triletna vnučka Marina. Slavko si želi, da bi Marina zapela z njim tudi na koncertu. Slavkova in Irenina otroka nista poklicna glasbenika, je pa glasbeno-zvezdniška žilica očitno preskočila eno generacijo. Marina rada poje in sploh nima treme. Nono je sicer nič ne sili, ni njen mentor – usede se za klavir, zaigra, mala pa že pozna vrsto besedil in veselo zapoje. Toda deklica je dedku postavila strog pogoj. »Marina pravi: Nono, morala bova vaditi za nastop,« se nasmeje Slavko. Bo Marina pela katero izmed njegovih prepoznavnih skladb? »Ni nujno,« pravi Slavko. »Zadnjič je prišla dol po ulici in na ves glas pela Cela ulica nori!«

Torej obstaja tudi možnost, da bo Marina na koncertu 15. avgusta v Portoroškem avditoriju zapela kaj od Kingstonov ali celo s Kingstoni? Slavko je sicer s Kingstoni star prijatelj, že v osemdesetih, ko je živel v tujini, je njihovemu klaviaturistu in avtorju številnih glasb Zvonetu Tomcu skupaj z njegovimi starši pomagal 'prešvercati' iz tujine nov klavir. To se zdaj, ko so meje odprte, že lahko pove.

Ko mene več ne bo

Slavko je v poznih osemdesetih zapustil Bazar in Slovenijo ter kar osem let preživel v tujini, kjer je igral s Casino bendom. Želel je namreč družini zgraditi hišo, prav to hišo, v kateri zdaj sedimo. Toda ker ima srečo, da opravlja poklic, ki ga obožuje, se je tudi v tujini huronsko zabaval. Nastopali so po Nemčiji, Švici, na Finskem, v Avstriji in Italiji, najpogosteje na smučiščih. Še zdaj vsi govorijo o njegovem koncertu na katamaranu z več kot 200 potniki, ki je trajal kar osem ur – od Šibenika do Kopra!!! »Malo sem se usedel za klavir in rekel, da bom začel peti, tako bolj zase,« reče Slavko: »Na koncu pa sem igral osem ur, ljudje so plesali, peli, noreli.« Kako je zdržal? »Vmes sem po požirkih pil viski, da se ogrejem, niti na stranišče nisem šel,« se zareži Slavko: »A nisem bil prav nič pijan, ves alkohol je iz mene izhlapel s potom.« Hej, stari, to je pač rokenrol.

Čeprav Slavko nikoli ni imel težav z alkoholom, se je po nesreči zaradi zdravja vseeno odločil, da se odpove tako alkoholu kot cigaretam, ter to vsakemu tudi pogumno prizna. »Morda imam prav zato zdaj neverjetno močan glas, celo boljši kot pred nesrečo,« pove Slavko. Potrjeno – zadnjič sem ga v Ljubljani, na tiskovni konferenci, slišala peti s klapo Lumin, ki bo prav tako nastopila na koncertu. Njegov glas je zvenel kot bron, na vratu je imel napete vse mišice, kot vrhunski operni pevec, kadar zapoje posebno težko arijo. Tiskovna konferenca je bila v nekem ljubljanskem lokalu in goste, ki so tja slučajno prišli na kavo, je dobesedno sezulo od presenečenja. »Slavko Ivančić, pa to je slovenski rokenrol,« je kot kaka najstnica vzklikal starejši gospod v družbi svoje hčere in navdušeno ploskal. Hja, Slavko je pač še vedno Beatlesi, tudi v eni osebi.

Klapa Lumin je res odlična klapa, čeprav so vsi člani iz Ljubljane in okolice. »Sedemindvajsetega avgusta skupaj nastopamo v Crikvenici, začeli bomo s skladbo Vilo moja, da bodo domačini padli v šok, ko bodo videli, da znajo Slovenci peti dalmatinske pesmi,« pribije Slavko. Mimogrede, eden izmed Slavkovih vzdevkov je tudi slovenski Oliver Dragojević.

Mi ljudje smo kot morje

Znano je, da Slavko Ivančić v iskanju novih izzivov zelo rad menja bende, klape in zelo rad sodeluje s številnimi glasbeniki. Z veliko večino izmed njih je tudi dober prijatelj. Toda vsi ljudje na Obali vedo, da je njegova edina ljubezen dekle v rdečih kavbojkah, v katero se je zaljubil na prvi pogled. Z ženo Ireno sta poročena že 34 let, imata dva odrasla otroka in tri vnučke. Še vedno zelo čedna svetlolaska ni bila nikoli ljubosumna. »Nikoli se nisem obremenjevala s tem, nisem tak tip,« pravi Irena in se pošali: »Sicer je skrivnost najinega zakona, da sem jaz pridno tiho in poslušam.« Zdi se, da res nima razloga za ljubosumje. Med Ireno in Slavkom se zelo očitno še vedno krešejo iskrice, ko jo poljubi na lice, pa je videti skoraj deški.

Deško drzni izraz na obrazu se mu zariše na obrazu tudi, ko poprime za svojo drugo ljubico, kitaro, in zaigra svoj najljubši komad Ko mene več ne bo. Zaigra ga tudi na klavir, ki je najbolj njegov inštrument. Otožna skladba o veliki ljubezni jima je napisana na kožo, medtem ko Slavkovi prsti mehko plavajo po klavirju, razmišljam, kaj vse sta prestala – poleg prometne nesreče leta 2007 tudi Slavkovo možgansko kap, srčni infarkt, da o operaciji glasilk sploh ne govorim. »Slavko ima devet življenj, tako kot mačka,« reče Irena.

Le zakaj so ljudje z Obale tako iskrivi, tako močni? Morda je vse skupaj čarovnija, kajti Slavko čisto resno reče: »Samo prst pomočim v morje, moja ljuba, 86-letna mama Marija pa isto naredi na oni strani zaliva, v Crikvenici, in že se pogovarjava!«

Ne zamudite koncerta in vsrkajte vase nekaj tistega pristnega obmorskega duha tudi vi. Ne bo vam žal – Slavko živi za ta dan in vam sporoča: »Sem živ, delam in sem še boljši kot prej.«

Jana podarja
Petim bralkam ali bralcem podarjamo po dve vstopnici za koncert Slavka Ivančića s prijatelji, ki bo 15. avgusta v portoroškem Avditoriju. Slavko se bo s srečnimi nagrajenci po koncertu tudi družil in fotografiral.Vse kar morate narediti je, da do 8. avgusta pošljete e-sporočilo (z osebnimi podatki in telefonom) na naš e-naslov: info@revijajana.si.
Več o nagradnih igrah si preberite na: www.adriamedia.si/pogoji-nagradne-igre-tisk

Besedilo: Vida Voglar // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri