Severa Gjurin: “Pogrešam dober džez klub”

1. 1. 2016 | Vir: Story
Deli
Severa Gjurin: “Pogrešam dober džez klub” (foto: Jana Šnuderl)
Jana Šnuderl

Severa Gjurin, dekle z glasom, ki med nastopom poboža vašo dušo, je že nekaj časa prepoznaven vokal na slovenski glasbeni sceni. Da je likovna pedagoginja prijela za mikrofon, se lahko zahvalimo tudi njenemu bratu, prav tako izjemnemu glasbenemu ustvarjalcu Galu Gjurinu, s katerim še danes dosti sodeluje.

Glasbenici smo prisluhnili v intimnem ambientu mariborskega Salona uporabnih umetnosti, kjer se je s kitaristom Dejanom Lapanjo, kakor da se nič ni zgodilo, zlila v naše srce. Takšen je tudi naslov njenega prvega uradnega singla, ki ste mu pred kratkim lahko prisluhnili v ljubljanski Drami, kjer vas je s kvartetno zasedbo kar dve nedelji zapored popeljala v čutni svet glasbe.

Story: Ste v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru nastopili prvič? Kako sta vam všeč atmosfera in ambient Salona?

Prostor in zvok sta ključnega pomena, da lahko poslušalcem glasbo čim bolje predaš in da jo seveda oni lahko dobro sprejmejo. Atmosfera pa je nekaj, kar se tudi razvija skozi celoten koncert, ko se povežeš s publiko. Z Dejanom sva v Salonu nastopila prvič in Slovenija potrebuje še več takšnih prostorov.. Všeč mi je vizualno, različni stoli, preproge ... meščansko, domače. Takih prostorov, te velikosti in koncertnega namena nam v Sloveniji manjka, zato bravo, Maribor. Zdi se mi tudi, da se je na nekaj koncih začela razvijati kulturna scena, žal zaradi potrebe po 'naredi sam', a vendarle.

Story: Je kakšen podoben prostor, ki bi bil primerljiv s Salonom, tudi v Ljubljani?

Nič konkretnega mi ne pride na misel, je nekaj manjših prostorov tipa kavarna in večnamenski prostor. Salon me malo spominja na džez klub, je v secesijski hiši, ima salonsko vzdušje, ki ga potrebuješ, notranji interjer je prav tako nekako džezovski ... Vse, kar potrebuje džez klub, ki ga Slovenija pravzaprav ne premore. Na splošno je nekoliko pomanjkanja manjših, primernih prostorov, namenjenih koncertom, s kapaciteto 150-200 ljudi, predvsem v manjših krajih. Priti do ljudi ni preprosto, bistveni so mediji. Če pomislim na RTV Slovenija, že deset let ni ene glasbene oddaje, kjer bi lahko izvajalci mainstreama in malo širše predstavili singel, spot, ploščo. Predvsem pop kultura vrti svet, a pri vsem tem pozabljamo na moč domače pop kulture.

Story: Menite, da so za ta 'problem' krivi mediji ali poslušalci?

Problem, da glasbena dejavnost nima infrastrukture, je večplastna. Težave in rešitve so na več koncih. Mediji vzgajajo poslušalce, gledalce, zato imajo močan vpliv na družbo. Če človek nečesa ne pozna, do tega nima odnosa. Naravno je prepoznati kulturo, ki raste v tvojem okolju. Ne pa, da vidiš bukev in rečeš: "Kaj za vraga pa je to drevo?" Zlorablja se eter in pri vsem tem se RTV kot nacionalna institucija ne zna obnašati nacionalno in se ne zaveda pomena svojega statuta.

Story: Kakšna je razlika v občutkih nastopati v dvoje v kavarniškem vzdušju ali imeti koncert s celotno zasedbo pred množico poslušalcev?

V duetu pogosto nastopam z bratom Galom ali z Dejanom Lapanjo, s katerim že dolgo sodelujeva. Tovrstni nastopi v manjših prostorih so ponavadi bolj intimni. V duetu je svobodnejše v smislu, da se lažje igraš s časom, ga upočasniš, raztegneš ... Ustreza mi, če nas ni veliko na odru. SiTi Teater v Ljubljani, v katerem igramo v začetku marca, je eden takih prostorov, ki dopušča intimo v večji ali manjši zasedbi. Tam bom na začetku marca svojo glasbo predstavila v triu z Galom in Blažem Celarcem na tolkalih, tudi zato se že veselim nastopa.

Story: Ali na različnih koncih Slovenije na koncertih začutite drugačno energijo med ljudmi ali smo si Slovenci dosti podobni, kar se tiče vzdušja med koncertom?

Mislim, da je vse odvisno od trenutka, zato bi težko kogarkoli kategorizirala. Recimo, da je ljubljanska publika morda malce bolj meščansko zahtevna, podobno kot mariborska. Publika v manjših mestih in na vaseh je deležna manj koncertov, morda je naklonjenost zato že tako višja.

Story: Ste v fazi nastajanja plošče. Kaj lahko pričakujemo?

Plošča gre v smeri zadnjega singla Ali je še kaj prostora na jugu, pred tem je bil Kakor da se nič ni zgodilo, tako da v tem duhu naprej. Sem zahtevna, kar se končnega produkta tiče, zato izdelku posvetim veliko časa in energije, ploščo bi z veseljem že imela v rokah.

Story: Ali na vaše ustvarjanje vpliva letni čas?

O tem sicer že dolgo nisem razmišljala, ampak ja, nekaj razlike je. Konec pomladi nas vse bolj razganja, poleti smo ljudje na splošno bolj ekstravertirani in takrat je, recimo vsaj pri meni, manj časa za kakšne razmisleke o stvareh.

Story: Se bo na plošči poznalo, da nastaja bolj v zimskem času?

V bistvu ne, saj imam nekaj materiala že od prej, nekaj se ga bo zgnetlo na novo, tako da bo nastala prava mešanica vsega. Večino pesmi, ki jih pojem, je napisal Gal, med avtorji na novi plošči bosta tudi Rok Vilčnik in Gregor Stermecki, Mitja Vrhovnik Smrekar in jaz kot soavtorica. Kaj pa naj ostane še neznano.

Napisala Katja Štingl
Fotografije Jana Šnuderl

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord

Nova Story že v prodaji

Story 52/2015

Story 52/2015, od 23. 12. 2015