Številni ga poznajo po njegovem delu na nacionalni televiziji, vendar je Seku Mady Conde tudi igralec, režiser, prevajalec, pesnik in pravljičar.

Spadate med televizijske voditelje, ki ne uporabljajo narečja. Ste obiskovali šolo govora, da ste se znebili štajerskega narečja?

Ne, od nekdaj se mi je zdelo, da je zborni jezik moj naravni jezik. Zelo slabo se počutim, če govorim v dialektu, čeprav ga včasih zelo hitro prevzamem. Kadar pripovedujem šale, govorim v štajerskem narečju. Ko pridem na Koroško, pa začnem uporabljati koroško melodijo. Občasno zdrsnem v pogovorni jezik, vendar je moj naravni jezik podoben knjižnemu jeziku.

Na televiziji delujete zelo resno. Ste v zasebnem življenju bolj sproščeni in se radi šalite?

Nisem zelo resen človek. Pred kamerami sem takšen, ker so stvari, ki jih govorim, zelo resne. To pa ne pomeni, da se moramo voditelji jemati preveč resno. Če se doživljaš na šaljiv, sproščen način, pokažeš človeški obraz, na katerega lahko v poklicu, kjer se ukvarjaš z informativnimi, težkimi vsebinami, hitro pozabiš. V tem primeru so smrti zgolj smrti, nesreče zgolj nesreče in vse postane le novica. Dolgoročno v tem poklicu ne moreš zdržati brez resnih psiholoških ran. V zasebnem življenju sem šaljivec in nastopač, vse, kar mi v določenem trenutku ustreza.

Preden ste postali voditelj in novinar, ste se ukvarjali z gledališkim ustvarjanjem. Pogrešate gledališče?

Zelo pogrešam gledališko ustvarjanje, vendar nimam časa zanj, saj bi ustvarjanje predstave zahtevalo vsaj pol leta študija. Besedila, ki bi jih rad režiral, imam še vedno v zalogi in vedno se najde kakšno novo. V zadnjih letih spet hodim v gledališče in pogosto razmišljam, kako bi se lotil režiranja predstave. Gledališko ustvarjanje je eden izmed mojih izgubljenih rajev.

Je tudi poezija eden izmed vaših izgubljenih rajev?

Poezije ne pišem več intenzivno, temveč pišem večinoma verze in prozna besedila. Morda imam predah od poezije, ker si lahko privoščim luksuz, da je samo moja, in mi ni treba pisati iz nuje po objavljanju ali zaradi nečimrnosti. Postal sem tudi bolj samokritičen.

Novinarsko pot ste začeli v Mariboru na Radiu Marš, nadaljevali pa na Radiu Študent v Ljubljani. Kako se je zgodil vaš prestop na televizijo?

Povabili so me k sodelovanju. Na Radiu Študent sem delal v aktualnopolitični redakciji in nekega dne sem z Miho Žoržem in Arnoldom Markom ob nekaj pivih v menzi študentskega doma razpravljal o voditeljskem delu na televiziji, saj sta me v šali vprašala, ali bi prišel vodit jutranja poročila na televizijo. Sprva se mi je zdela njuna ideja smešna in prepričan sem bil, da se to ne bo nikoli zgodilo. Toda čez nekaj tednov me je Miha poklical za sodelovanje.

Ste se kot prvi temnopolti voditelj srečali z diskriminacijo?

Naletel sem na oster odziv javnosti, čeprav tega nisem bil neposredno deležen, ampak so to čutili moji nadrejeni, ki so prejemali klice in sporočila, da 'črnec' ne more biti voditelj. Gledalci so celo podpisovali peticije z argumenti, da 'črnec' ne sme delati na nacionalni televiziji. Sodelavci so nekaj časa to skrivali pred mano, da bi me zaščitili, vendar sem to izvedel od kolegov na Mladini, ki so mi povedali, kaj se dogaja na televiziji. Toda nič me ne preseneti več.

Ste se tudi med odraščanjem spopadali s predsodki?

Seveda. Ko odraščaš v mešani družini s temnopoltim očetom, doživiš marsikaj. Tudi to, da nekdo za tabo kriči v centru Maribora 'Črnogorec'. V takšnih primerih nisem bil najbolj presenečen sam, temveč so bili bolj presenečeni ljudje v moji družbi.

Gvinejo, domovino vašega očeta, ste prvič obiskali pred osmimi leti. Ste tam začutili stik s svojimi koreninami?

Sem, vendar mi za to ni bilo treba odpotovati v Afriko, temveč je bilo potovanje dopolnitev ideje, ki sem jo imel od doma. Leta 2007 sem začel delati na televiziji, dve leti pozneje sem imel prvi dopust in takrat sem se odločil, da odpotujem v Afriko, vendar to ni imelo globljega pomena. Večji del družine po očetovi strani sem namreč spoznal že pred tem v Parizu.

Pariz naj bi imel posebno mesto v vašem življenju in menda se radi odpravite tja po navdih. Je še vedno tako?

Na žalost ne, ker nimam dovolj časa. Toda Pariz je zame čudovito, navdihujoče mesto, ki ima pridih umirjene bohemske elegance.

Pred petimi leti ste imeli razstavo fotografij Dekličine Sanje. Kdaj ste se začeli ukvarjati s fotografiranjem?

Fotografija me je vedno zanimala, ampak se mi je zdela zelo zahtevna. V Mariboru so bili mojstri fotografije, ki so obvladali obrtniško znanje razvijanja fotografij, kar se mi je zdelo preveč zahtevno. Toda ko sem imel manj časa za gledališko ustvarjanje, sem poskušal vizijo gledališča nadomestiti s fotografijo.

Vam delo novinarja in voditelja omogoča izražanje notranjega ustvarjalnega potenciala?

Voditeljstvo je forma, kjer ni veliko prostora za kreativnost, predvsem v informativnem programu, v drugih oddajah pa je več možnosti za ustvarjanje. Več kreativnosti je pri pripravi novinarskih prispevkov, saj je treba čim bolj nazorno in razumljivo podati kompleksne informacije. To vključuje veliko kreativnosti, čeprav se marsikomu zdi, da zgolj posredujemo informacije, vendar ni tako. Če nimaš kreativnosti, je v določenih trenutkih zelo težko približati zahtevno temo ljudem.

Mediji so se lani razpisali o vaši zaroki, vendar o vaši zasebnosti ne vemo veliko. Jo zelo varujete?

Z leti jo vse bolj varujem, ker so polja zasebnosti zelo majhna. Ljudje bi namreč radi vedeli vse o tebi, če si javna osebnost. V tem letu sem bil pogosto deležen vprašanja, zakaj nisem ničesar povedal o poroki in objavil fotografij. Zakaj pa bi? Grabežljivost je zelo prisotna in ljudje bi radi hitro izvedeli vse o drugih.

Kje najdete stik s sabo in notranji mir?

V jogi, meditaciji in na sprehodih v naravi, tudi v knjižnicah, na vožnjah z vlakom in daleč stran od ljudi. Znam se odklopiti.

Katera knjiga vas je nazadnje očarala?

Azbuka za neposlušne, ki jo je napisal Venko Andonovski. Izjemno me je navdušila. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Helena Kermelj

11. januar 2018 Trači › Domači trači foto: Helena Kermelj
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Playboy

6-mesečna naročnina (3 izvodi)

Cena s popustom: 14,38 €

REDNA CENA: 17,97 €

NAROČITE ZDAJ

Story

Polletna naročnina (13 izvodov)

Cena s popustom: 26,00 €

REDNA CENA: 32,50 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri