Koreograf, plesalec in učitelj zumbe Sebastian je nedavno obiskal Poljsko, kjer je odšel po poti železnice smrti.
Tračnice, ki so v ujetništvo pripeljale na stotisoče nedolžnih. In tračnice, ki so poznale le eno smer ... To je bil Auschwitz.
Ne smemo pozabiti!
"Svet se sprašuje, kdo je dal Hitlerju in nacionalsocializmu pravico smatrati se za nadljudi? To ideologijo so si zamislili, da bi z njo opravičevali pošastna dejanja in dosegli politične cilje. Po vsem tem se lahko bojimo, da ta ideologija še ni povsem uničena in da nekje v ozadju še vedno tli ... Zato ne smemo nikoli pozabiti na vse to, kar se je dogajalo ..."
Korak v zgodovino
Sebastian se je ob koncu preteklega leta odločil stopiti v zgodovino. Zgodovino, ki nikoli ne bo pozabljena, in zgodovino, ki bi nas morala učiti ... "Kar nekaj dni sem razmišljal, ali je čas med božičem in novim letom res najprimernejši za obisk Auschwitza, potem pa sem si pogledal nekaj dokumentarcev na to temo in sklenil, da je to pač del zgodovine, ki ga je treba videti – kot opomnik, da se ne sme nikdar več ponoviti," pove Sebastian.
"Če si vsaj malo dovzeten za energije, se te kraj dotakne do kosti. Poslušati o grozotah, ki so se tam dogajale, hkrati pa vedeti, da vse to ni le domišljija nekega znanstvenofantastičnega romana, kljub temu da se tako sliši, je strašljivo ganljivo. Kako si je človek lahko to dovolil in kako je mogoče, da se kaj takega sploh porodi v glavi nekega blazneža, potem pa se dejansko zgodi v resničnem življenju in še v takšnem obsegu, bo za vedno ostala skrivnost. Elie Wiesel, preživeli, je v enem svojih intervjujev lepo povedal, da bo morda znanosti nekoč uspelo razvozlati, kako se je Auschwitz na ravni človeka sploh lahko zgodil, a da bo to, kako se je lahko zgodil na ravni boga, ostala večna skrivnost. In ko sediš na koncu tirnic ter poslušaš, kaj se je prav na tleh pod tvojimi nogami dogajalo, in to ne pred nekaj stoletji, temveč le nekaj desetletji, ne moreš zadržati solza."
Nehajmo predalčkati!
Koncentracijsko taborišče Auschwitz je med drugo svetovno vojno imelo holokavst, ki je terjal okoli 1,6 milijona žrtev, od katerih je bilo največ Judov in političnih zapornikov. Najhujši je bil Auschwitz II (Birkenau), ki je slovel kot uničevalno taborišče, v njem pa je bilo naenkrat po več 100.000 zapornikov.Številni niso imeli sreče in so jih takoj po prihodu odpeljali v plinske celice. Bile so štiri in narejene so bile za eksekucijo do 2.500 ljudi hkrati.
"Stal sem in si poskušal predstavljati vso grozo: matere, prezeble in izžete, ki so stiskale svoje otroke, da bi jih obvarovale. Otroci, prestrašeni in utrujeni, ki so mislili, kako bo vse v redu, ker niso sami in so z njimi mame. Očetje, ki so nemočno stali in niso mogli izpolniti svojega poslanstva: zaščititi svoje družine. Pa zadnji pogled, preden se je večina zadnjič videla. In na drugi strani blazneži, ki so z njimi delali kot z izmečki. Zakaj? Kako se lahko do sploh zgodi? In ko vidiš tablo, na kateri piše, da je bilo tam tudi nekaj tisoč Slovencev, te zmrazi še toliko bolj, ker vidiš, da vse to ni bilo tako zelo oddaljeno in da se glede na našo majhnost kaj hitro lahko zgodi, da se je Auschwitz dotaknil tudi lastne družine ali prijateljev. In potem pridejo vprašanja "kaj pa če..." Zato, za božjo voljo, nehajmo predalčkati, kdo kam spada, kdo je bel in kdo črn, kdo naš in kdo njihov, kdo tak in kdo drugačen. Jane Elliott, znana ameriška predavateljica o rasizmu, je lepo rekla, sicer o rasi, a se da lepo posplošiti na vsakršno razlikovanje, da obstaja samo ena rasa: človeška rasa, vse ostalo, torej deljenje na 'naše' in 'njihove', je produkt neumnosti in neizobraženosti, oboje pa se da osvežiti in izboljšati. Zato berimo, potujmo in se izobražujmo, da pridemo do stopnje, ko bomo nehali svoje kriterije vsiljevati drugim."
Besedilo: Mmk // Foto: Tibor Golob
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
