Plesni pedagog in priljubljen učitelj zumbe Sebastian že nekaj časa ob svojem plesnem delu veliko pozornosti posveča tudi modnim zgodbam, ki nastajajo na različnih koncih sveta. Pred kratkim je bil na Kitajskem, potem preletel pol sveta in se ustavil na Floridi, zdaj pa smo ga ujeli še v Turčiji.
Sebastian, pred dvema letoma ste v Ameriki z ekipo začeli pripravljati modne zgodbe, modne fotografije, ki jih pripravljate in delate po vsem svetu. Je to nova vrsta posla ali delate to predvsem zaradi užitka?
Začelo se je čisto spontano: na enem izmed mojih potovanj v Los Angeles je pogovor z mojimi tamkajšnji prijatelji nanesel na temo spletnih platform, njihovih možnosti, prednosti in slabosti, predvsem pa potenciala, ki ga imajo in ga Američani, sploh v Los Angelesu, pridno izkoriščajo, preostali svet pa ne toliko. Pravzaprav se je za idejo najbolj zagrel slovenski modni fotograf Tibor Golob, ko mu je ta prišla na uho, in tako je nekako čisto spontano prišlo do prvega fotkanja prav načrtno za to modno zgodbo, ki jo zdaj peljemo na mojem Instagramu @SebastianPrivat. Sam sem na začetku imel zadržke, ker načeloma — kakorkoli neverjetno se bo zdaj to bralo — fotografiranja niso moje najljubše opravilo. A Tibor prav vsakič tako hitro in brez vsakršnega napora naredi tako izjemne fotografije, da mi vedno vzame sapo. Tako moji spomini ostanejo zapisani ne le v moji glavi, temveč tudi digitalno za dni, ko je doma med plesno sezono tako stresno, da komaj diham, in grem lahko s pomočjo teh fotografij – vsaj v mislih – na kratek oddih.
Na Floridi ste lani bili tudi zaradi konvencije zumbe. In znova ste jo obiskali. Kaj odnesete s tovrstnih druženj?
Tako je. Zumba konvencija je postala zvezda stalnica v poletnem urniku iz več razlogov: prav tam se srečam z 8.000 zumba in plesnimi inštruktorji ter učitelji z vsega sveta – ti so lahko iz najbolj zakotne vasice na jugu Indonezije ali pa iz megamesta, kot je Los Angeles. Pogosto te stike potem ohranjamo več let in nemalokrat iz tega nastanejo plesna sodelovanja plesne šole Sebastian z drugimi plesnimi šolami in projekti – ne le za zumbo. Potem je tukaj seveda nabiranje novih idej za novo plesno sezono v plesni šoli Sebastian: kaj so trendi, kaj novega narediti, nabrati nove ideje za našo produkcijo, videti, kaj počnejo drugi ... za te stvari je bistveno iti naokoli, nabirati izkušnje v živo, ne le na internetu. Če lahko tak projekt potem združim še z nekoliko podaljšanega dopusta, pa je to samo še dodatna prednost. V Orlandu se vedno dogaja, prav tako je na International Drivu, osrednjem turističnem delu mesta, tam je tudi nekaj najboljših hotelov, zato si tam res lahko privoščim dopust v pravem pomenu besede. Tudi za prihodnje leto je hotel že rezerviran in termin konvencije zapisal v koledar.
Narava vašega dela vas torej žene po vsem svetu. Kako doživljate različne kulture, ko obiščete nove dežele? Kaj vas pritegne, si ogledate njihove znamenitosti, okušate lokalno hrano ...?
Pred veliko leti sem na potovanju po Tuniziji na boleč način izkusil, da okušanje njihove lokalne hrane ni nujno modra odločitev. Od takrat njihovo tipično hrano, verjetno veliko bolj prilagojeno turistovemu okusu kot sicer kje na ulici, raje okušam v izbranih hotelih in boljših restavracijah, pa še takrat jo čisto preventivno poplaknem s steklenico kokakole, ki menda ubije vse klice in je sicer ne pijem. Moram priznati, da Kitajska glede hrane ni bila mamljiva; kljub temu da mi je azijska kuhinja blizu, ima hrana pri njih precej drugačen, veliko bolj kiselkast in za nas zato precej manj vabljiv vonj. Na splošno so kultura, ki pripravlja meso na sto in en način, kar je meni kot vegetarijancu velikokrat delalo težave, pa tudi sicer družba, s katero sem bil, zaradi zgodb, katere živali Kitajci vse jedo, bolj kot ne ni jedla mesne hrane – da se pomotoma ne bi na krožniku znašlo kaj drugega od npr. standardnega piščanca ali govedine. (smeh) Sicer pa si je bilo bolj zanimivo ogledati njihove arhitekturne znamenitosti – od. turističnega Oriental Pear Towerja pa do antičnega mesta Zhujiajiao, šanghajskih Benetk ali Kitajskega zidu. Vsako potovanje seveda nujno zajema tudi obvezen obisk katere od znamenitih katedral; na Kitajskem so to bili templji, ki so v živo veliko manj duhovni, kot si jih človek predstavlja. A ob vsem tem je najpomembneje začutiti utrip mesta; bolje je kakšno znamenitost izpustiti in vdihniti vonjave, zvoke in trenutke, ki te obdajajo, kot hiteti od znamenitosti do znamenitosti ter nabirati spominske fotografije, ob tem pa ne začutiti duše mesta.
Glede na to, da imate doma uspešno plesno šolo, verjetno ne bi bilo težko kjerkoli v svetu z vašim znanjem in referencami ustanoviti česa podobnega. Vas mika?
V tem, da pripelješ plesno šolo do ravni in prepoznavnosti, do katere smo pripeljali v Sloveniji plesno šolo Sebastian, se skriva toliko znoja in živcev, da za kaj takega nekje drugje, na novem ozemlju, nimam energije. Veste, čeprav sem v primerjavi z mojo generacijo fizično verjetno precej bolj zdivjan in 'na poskok', tudi ali pa morda predvsem zaradi dela, se moje telo umirja, sploh v primerjavi s tem, kako je bilo pred 10 ali 15 leti, ko se mi je zdelo, da bi lahko osvojil svet. Zato ... da bi se tega lotil načrtno, me ne mika. A poglejte plesno šolo Sebastian v Avstriji: ta projekt se je razvil popolnoma spontano in brez veliko trkanj na vrata. Preprosto sem spoznal prave ljudi, ko sem jih čisto spontano povabil na naš dogodek v Sloveniji, bil ob pravem času na pravem mestu in potem je steklo. Najprej smo naredili prvo poskusno uro, jo zaradi izjemnega odziva ponovili, iz tega je nastala prva redna ura, pa potem iz tega prvo poskusno gostovanje na kongresu, potem so sledila že redna gostovanja in danes sem skoraj vsak konec tedna v sezoni na gostovanju nekje v Evropi – večinoma v Avstriji, preteklo sezono pa smo začeli gostovanja širiti še v Švico, Nemčijo, na Slovaško, Madžarsko, v novi sezoni se menda obetata celo Španija ̵ in Velika Britanija. Ker tekoče govorim angleško in nemško, so gostovanja mačji kašelj. Zakaj bi torej hodil na neraziskan teren, ko pa je že s tem toliko dogajanja?
Besedilo: MIMA // Foto: Tibor Golob
