Sašo Avsenik nadaljuje z družinsko tradicijo

Sašo Avsenik nadaljuje z družinsko tradicijo (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
27. 9. 2017

Vnuk Slavka Avsenika nadaljuje družinsko tradicijo in ostaja glasbenik. Šestindvajsetletnik je za svoja leta zelo dorasel in točno ve, kaj želi doseči v življenju.

V deških letih mu na glasbeni šoli niso dovolili, da bi igral atove pesmi. Zdaj jih, pa ne samo v Sloveniji, temveč tudi in predvsem v tujini, kjer se ponovno sliši slovenska pesem, ki jo svetu predstavlja ponovno Avsenik.

Sašo Avsenik se je prvič srečal z glasbo, ko je imel štiri leta. "Po pripovedovanju očeta, mi je v avtomobilu vedno predvajal glasbo mojega starega očeta, da sem se pomiril. Takrat sem pač želel slišati harmoniko." Ko je imel štiri leta, sta mu ata, kakor ga je klical, Slavko in mama Brigita kupila prvo harmoniko. "Takrat sem prvič nekako dojel, da ima ata Slavko veliko harmoniko in jaz malo. To je neko orodje in s tem se da nekaj napraviti."

Prva pesem, ki se jo je naučil, je bila Kuža pazi. Že takrat si je vedno želel zaigrati kakšno pesem tako, kot jo je zaigral ata, ki ga je opazoval, kadar je igral v dnevni sobi v Begunjah. "Ata me je pozneje naučil dve skladbi, in sicer Kmetič praznuje in Praznik na vasi. Tega se še danes spomnim, ker sem mu takrat rekel, da se to na mojo malo harmoniko ne da, ker ima premalo tipk. Nato je ata na mojo pobudo obe zašpilal na mojo malo harmoniko in takrat sem doumel, da se na mojo malo harmoniko da prav tako igrati kot na njegovo veliko. Takrat sem na tisto mojo malo harmoniko pričel gledati drugače."

Pri osmih letih je začel obiskovati glasbeno šolo v Begunjah na Gorenjskem, pozneje je sledilo glasbeno izobraževanje na glasbeni šoli v Radovljici. "V glasbeni šoli Radovljica sem naletel na problem, saj glasba mojega ata, Slavka Avsenika, ni bila dovoljena. Na šoli je bila neka starejša ravnateljica, ki tovrstne glasbe ni dovoljevala." Pri 12 letih mu je oče kupil bobne in takrat se je kot samouk pričel učite še igranja bobnov. "Bil sem namreč velik ljubitelj Beatlov. Takrat sem očetu tudi dokazal, da se lahko kot samouk sam nekaj naučim. Bobne sem z veseljem igral, medtem ko sem imel do harmonike odpor zaradi same glasbene šole. Bobne še danes rad igram!"

Pozneje je želel šolanje nadaljevati na Srednji glasbeni šoli, vendar ga je motil prekomerno usmerjen program. Sam je želel raziskovati in se razvijati ter ne zgolj preigravati klasiko in džez. Zato se je raje v Radovljici vpisal na Srednjo turistično šolo, sam pa nadaljeval svojo glasbeno pot ob pomoči svoje glasbene družine. Pri 16 letih je ustanovil rokovski band in takrat je začel igrati bobne. Igrali so predvsem pesmi od skupin The Beatles, Abba in The Queen. Šele pozneje se je iz rokovskega banda razvil narodno-zabavni band. "Imel sem prijatelja kitarista Roka Drobuna, ki je bil resen in želel z mano igrati. Slučajno sva odšla na veselico in njemu se je - kot rokerju - igranje kitare pri narodno-zabavni glasbi zdelo smešno. Takrat je izrazil željo, da bi se naučil tega igranja, ki mu je pravil "ta, čunga-čunga-lunga!" Meni je bilo takrat izredno smešno, ker mu to nekako ni šlo. Na kitari je igral Jimmyja Hendrixa, ritmi polke in valčka so mu delali pa probleme. To mu je takrat predstavljalo izziv, zato sva skupaj pričela študirati. Nato se je to pričelo razvijati. Najprej smo napravili trio, kasneje kvintet in se je nekako 'nabralo' za narodno-zabavno zasedbo.

Na začetku niso bili ravno dobri. Prišli so namreč iz glasbenih šol, navajeni igrati po notah, to se na veselicah ni obneslo. "Na veselicah smo bili postavljeni pred dejstvo: pet mladih fantov, medsebojno neusklajeni, nismo vedeli, kdo bo vodil. Problem je nastal, ko je bilo konec pesmi. Kaj pa zdaj? Kdo bo kaj povedal? Stal sem dva metra stran od mikrofona in si nisem upal povedati nič! Nato sem le s tremo nekaj začel govoriti. Nikoli ne bom pozabil. Bilo je tukaj, v naši gostilni, in bilo je veliko nemških gostov. Moja prva beseda takrat je bila "Also (torej)" in nato tišina. Gostje so pričeli ploskati in me spodbudili, da sem nadaljeval. Moja nemščina takrat še ni bila tako dobra kot zdaj, razumel sicer sem, govoril pa malo slabše. To so bili začetki."

Zdaj nastopajo v tujini, zastopajo ansambel bratov Avsenik in nadaljujejo to tradicijo. Tam igrajo izključno narodno-zabavno glasbo in nosijo narodno nošo. "Bili smo že v skušnjavi, da bi tudi v tujini igrali različne glasbene zvrsti, tako kot v Sloveniji, vendar smo ugotovili, da je v tujini že veliko tovrstnih bandov, ki izvajajo takšen program, zato smo raje ostali pri narodno-zabavni glasbi oziroma zvesti tradiciji bratov Avsenik." Letos bodo imeli skupno več kot 200 nastopov doma in v tujini. Večinoma igrajo v tujini in se nekako 'šparajo' za Slovenijo.

Vsako drugo leto organizirajo Avsenikov festival v Begunjah na Gorenjskem. "Letos so prišli obiskovalci iz 13 držav. Tudi iz Kanade, Avstralije. Največ je bilo zagotovo Avstrijcev. Prvi dan je bil mednarodni dan, na katerem so nastopili najboljši kvinteti iz tujine, ki so igrali Avsenikovo glasbo. Drugi dan je bil družinski in poklon pokojnim članom, ki so igrali pri Avseniku. Ta je bil najbolj nekako s koncertno vsebino. Tretji dan je bil Slovenski in takrat so nastopili slovenski glasbeniki ter igrali Avsenikove pesmi. V treh dneh je skupno nastopilo 12 kvintetov. Skupno je bilo približno 6000 ljudi. Begunje na Gorenjskem so majhne in obiskovalci so zapolnili vse kapacitete, še vojašnica je bila zasedena in služila za prenočišča med festivalom. Travniki so služili za parkirišča. Celo vas smo zapolnili!"

Pri 19 letih je spoznal Sašo. "Gostil sem v narodno-zabavni oddaji pri njenem očetu Smiljanu Greifu." Zdaj živita skupaj v Begunjah na Gorenjskem. "Tri leta sva kombinirala malo pri njej, malo pri meni. Zdaj sva v Begunjah v hiši, ki si jo je postavil ata kot vikend." Pravi, da si želita tri otroke. Morda lahko kaj kmalu pričakujemo, da se bo iz hiše, od koder se že vrsto let razlega glas harmonike, ki seže daleč v svet, slišal tudi otroški jok. In takrat verjetno bo čas, da tudi Sašo preda svoje znanje naprej, svojim otrokom, ki bodo še naprej skrbeli, da bo slovenska pesem še dolgo oznanjala lepote Slovenije v svetu s pesmijo Slovenija, od kod lepote tvoje. Srečno, Sašo in Saša, srečno, Avseniki!

Aleš Rod

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story39/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri