Saša Pavček: Smeh vodi do spoznaj

Saša Pavček: Smeh vodi do spoznaj (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
19. 5. 2016

Ste že kdaj slišali za Karla Valentina? Ne? Naj vam povem, da ga številni ustvarjalci imenujejo kar nemški 'Charlie Chaplin', saj je znal s svojim izrednim humorjem dobro nasmejati publiko, hkrati pa je poskrbel, da se je njegovo občinstvo ob komičnih situacijah tudi zamislilo. Kolaž njegovih del v zadnjem času navdušuje v ljubljanski SNG Drami s predstavo Valentiniada, del katere je tudi odlična igralka Saša Pavček, znana po svojevrstnem humorju.

Story: Valentiniada ni običajna predstava. Težko bi sploh rekli, da gre za predstavo, temveč bolj sestavljanko različnih burlesk velikega Valentina. Kaj je njegova posebnost?

V nasprotju s Chaplinom, ki je imel družbeno oster in čustven humor, poln igric s predmeti in z ljudmi, je Valentin blestel s humorjem v jeziku. Zato naši liki govorijo bolj ali manj smešne povedi, absurdne monologe in šale brez običajnih poant, zaživijo v medsebojnem nerazumevanju, skratka v absurdu. Največji uspeh doživlja prav monolog Alojza Sveteta, glasbeni nastop brez enega samega tona glasbe in tovrstnega humorja je v igri kar precej.

Story: Ste bili z njegovim ustvarjanjem seznanjeni že pred tem?

Ne, prej njegovih del nisem poznala. Zdaj vidim, od kod absurdnost pri Beckettu, Ionescu, Brechtu, saj je bil prav Valentin vir njihove inspiracije. V zadnjih mesecih sem si ogledala nekaj Valentinovih krajših filmov in insertov. Njegovi skeči so za današnji čas prave dolžine, saj ljudje, vedno bolj vajeni skopih internetnih informacij, nimajo več toliko koncentracije ali pa mi vsi nimamo več časa ali potrpljenja za dolgo, postopno razvijajočo se dramaturgijo zgodbe. Valentinovi skeči gradijo na nesporazumih med ljudmi, ki izhajajo iz ujetosti v lasten prav. Zato ni pravega dialoga med liki, ni psihološke povezanosti, in prav na tej praznini gradi naša predstava. Prikaže izpraznjenost, razbite koščke ogledala, v katerih ni več celovitega sveta. Ti drobci nas zabavajo in skozi humor opozarjajo, kako nam danes manjka zdrave pameti in vizije prihodnosti.

Story: Že vse od leta 1985 ste članica igralskega ansambla ljubljanske hiše kulture, SNG Drame, in v vsem tem času ste bili deležni raznovrstnih vlog. V koga pa ste se tokrat prelevili?

Igram Helgo, ki igra dva lika, tajnico in dramaturginjo. Svet Valentinovih skečev smo prestavili v gledališče, kjer naj bi odigrali predstavo, a se to ne zgodi zaradi prevelikega števila zapletov. Moja dramaturginja poskuša rešiti predstavo in občinstvu razložiti, za kaj gre, a razlaga le nesmisle, prizadevno se trudi ustreči direktorju, pa ji živci popustijo. Zdi se mi, da so od naših likov bolj absurdni in tragično-smešni le politiki, saj govoričijo in nič ne povedo. Svet je postal tak, da nihče več ne prevzema odgovornosti za dejanja, besed je čedalje več, a so brez teže.

Story: Valentin sicer ne slovi po družbenokritičnih igrah, vendar se je v predstavah temu težko izogniti. Kako daleč ste šli vi?

Vsi liki so ujeti v praznino in neumnost, to je osnovna družbena kritika, poanta. Prizor, ki ga izvrstno odigrajo Škof, Svete in Zrnec, nedvoumno govori o nujnosti obnove dotrajanih gledaliških zidov; celotna predstava, kjer sta poleg kolegov izvrstni tudi Silva Čušin in Maja Končar, čeprav imajo ženski liki nekoliko manj možnosti, preiskuje današnjo stopnjo humorja in kulture. Ta je žal vedno bolj nizka. Ne želim biti nesramna, vendar nekateri razvedrilni programi resnično podcenjujejo publiko. Če se nekateri kljub temu identificirajo s to neumnostjo, je precej slab znak za našo družbo, res pa je, da je neuko družbo lažje usmerjati in ji vladati.

Story: Kljub temu pa je prvotni namen predstave še vedno smeh?

Seveda, smeh osvobaja, smeh vodi do spoznaj. Prepričana sem, da bo dramska publika razumela, da je kljub praznini in neumnosti današnjega časa vredno pretehtati lastno in skupno delovanje ter življenje.

Story: Poleg udejstvovanja v Drami med drugim nastopate tudi v monokomediji 'Bužec on, bušca jaz'. Bi lahko rekli, da imate smisel za humor?

Ja!

Story: Katera zvrst humorja pa vam je najbližje?

Razpon med solzami in smehom. Blizu mi je komično v jeziku, kar je širok pojem, saj je jezik moje osnovno izrazno sredstvo, ki zajema tako značaj kot dramsko situacijo, zgodbo, čustva itd. V svojih dramskih tekstih se tako rada posvečam značajski komiki, tragikomiki. Iščem izvirne zgodbe, značaje, odnose s pridihom komičnosti.

Story: Kako blizu pa so vam šale, ki si jih ljudje radi vsakodnevno govorijo in berejo?

No, tako tako. Vic je po mojem mnenju kratke sape, medtem ko je dobra komedija, kot je Molierov Tartuffe, vrhunsko umetniško delo, ideal odlične komike. To je perfektna komedija! Komičnost je zame druga plat resnega problema, tragičnosti. Vic je bolj tanek, prozoren, ki se čustvenih globin ne dotakne. Zagovarjam komična dela, kjer ima protagonist resen problem, ki ga uspešno ali manj uspešno rešuje. Všeč so mi izraziti karakterji, človeške značajske lastnosti, ki so nam vsem skupne, denimo trma.

Story: Se kdaj zapičite v nekaj in ne prisluhnete ostalim? Kako trmasti ste vi?

Včasih mi pravijo, da zelo. Najbolj vesela sem, kadar sem v lepih odnosih z vsemi, ampak to na žalost ni vedno mogoče. Zlasti sem trmasta, kadar želim dokončati delo, ki sem ga začela.

Story: Ste si kdaj z očetom, pesnikom Tonetom Pavčkom, ogledali dobro komedijo? Kako podoben smisel za humor ste imeli?

Morda nama je bil blizu jezikovni humor, včasih zelo piker, tudi na lasten račun. Nekoč sem mu predlagala ogled filma Poštar. Med humorjem in čustvenostjo, ki jo prinaša, je nekaj simpatičnega. In res mu je bil všeč, saj je eden od likov pesnik P. Neruda. Skupaj smo gledali klasiko 'Nekateri so za vroče' z Marilyn Monroe, sijajna je v komedijah, zelo naravna, zabavna in kljub temu fatalna.

Story: In ko smo že pri nepozabnih figurah komedij in burlesk, ne moremo mimo Charlieja Chaplina. Kaj pa menite o legendi nemega filma?

Chaplin je genialen in ustvarjalci v gledališču in pri filmu se radi zgledujejo po njem. Izjemen je tudi zaradi poguma v Velikem diktatorju, z njim je napovedal prihajajočo katastrofo. Upal si je smešiti Hitlerja in s humorjem ter resnostjo opozoriti na svetovni problem. Na žalost se svet nad tem ni zamislil, temveč je šel s svojo neumnostjo in agresijo naravnost v katastrofo.

Story: Od Chaplina pa do ameriških komedij, ki se trenutno predvajajo v kinematografih. Kako bi lahko komentirali preskok?

Chaplin je postavil visok nivo, ki so mu kos le redki, a tu gre za nemi film, razvoj je šel naprej. V vseh teh letih so se zvrstili komiki, ki so bili odlični. V mislih imam tudi našega F. Milčinskega Ježka zaradi pikrega in ljudskega humorja. Danes se je nivo humorja znižal. Rada si ogledam dobro romantično komedijo, kjer so čustva združena s humorjem. Tudi ko igram, uživam, ko se ljudje smejejo, a tudi, ko spustijo kakšno solzo. Včasih se to zgodi, vsaj tako pravijo, v predstavi Eduarda de Fillippa: Filumena Marturano.

Story: Kateri medij pa vas najhitreje nasmeji? Knjiga, film ali gledališka predstava?

Medij pri tem ni bistven. Zelo uživam ob branju Butalcev Frana Milčinskega. Vrhunska, družbenokritična literatura. Z njo z veliko srčnostjo opozarja tudi na drugo plat Slovencev. Ne glede na vrsto humorja moraš ohraniti spoštovanje oz. ljubezen do človeka, iz katerega se norčuješ.

Napisala: Nika Arsovski

Fotografije: Goran Antley

Značke: Saša Pavček
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story20/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 20/2016

Story 20/2016, od 12. 05. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri