Bil je meglen in oblačen petek, eden izmed tistih, ki napovedujejo prihajajoče zimske mesece. S fotografinjo sva v družbi nizkih temperatur v središču prestolnice pogledovali na uro. Zamujal je. Po nekaj minutah pa se je za najinim hrbtom le pojavila postava z modrimi sončnimi očali na nosu in značilno čepico. Kdo drug kot Saša Lošić - Loša, obraz skupine Plavi orkestar.
Vljudno se je opravičil za zamudo in se na vsak način želel oddolžiti. Ni bilo treba, že intervju z njim je bil za naju pravi balzam za dušo, poln iskrenega smeha in zgodbic iz zakladnice enega od najbolj legendarnih pevcev na Balkanu.
Story: V Slovenijo se vračate po sedmih letih, in sicer s turnejo Everblue, ki ste jo pred meseci začeli v Sarajevu, kjer vas je pozdravilo 50 tisoč ljudi. Pogrešali smo vas. Zakaj ste naredili tolikšen premor?
V Plavem orkestru vedno potrebujemo t. i. reason to cry, razlog, da se pojavimo. Odločili smo se, da naredimo prvi 'live' album - kar težko verjamemo, da ga še nimamo. S tem albumom smo želeli nekako zaključiti cikel, ki vključuje tudi dokumentarec, ki ga snemamo tu v Sloveniji. Ta se bo imenoval Everblue, kar je razlog več za novo regionalno turnejo. Sem omenil, da snemamo tudi nov singel Za ona prijateljstva, ki govori o večnem problemu moško-ženskih odnosov? Saj veš, tistih, ko eden misli, da sta zgolj prijatelja, drugi pa čuti nekaj več. Menimo, da v takšnem odnosu vedno kdo trpi. Mislim, da to ne obstaja.
Story: Zaključiti cikel? Ob tem seveda ne mislite skleniti glasbene poti?
Ne želim se ujeti v zanko, češ, to bo naša zadnja turneja. To je patetično. Tako kot marketinški trik z gostom presenečenja. Mi ne bomo imeli gostov! (smeh) Ne bom rekel, da bomo zdaj nastopili zadnjič. Kljub temu smo v Ljubljani nazadnje nastopili pred desetimi leti, in kdo ve, kdaj bomo spet prihodnjič skupaj na odru. Mogoče imamo prav zato v Sloveniji posebni status, saj poslušalcev ne maltretiramo vsako leto z novim materialom ...
Story: Morda pa res.
Opažamo tudi, da nas pred koncerti pogosto predvajajo na radiih, po koncertu pa nas nikjer več ni. Ko sem živel v Ljubljani, so nas predvajali na vseh maturantskih paradah, danes pa me mladi sploh ne prepoznajo več. Niti ne vedo, da pojem vse te pesmi, ki jih na vse grlo kričijo na zabavah. Šele ob koncertih, ko se pojavijo plakati, povežejo mojo podobo z glasbo, ki jo ustvarjamo.
Story: Čeprav nisem najbolje seznanjena z glasbeniki z območja nekdanje Jugoslavije, pa bi vas brez težav prepoznala.
Zagotovo zaradi kape! Zagotovo je to to! Če bi v naše kraje prišli ustvarjalci serije Simpsonovi in bi iskali kandidate, ki bi jih narisali, bi bil zagotovo na vrhu seznama. Mene je najlažje narisati. (smeh) Čepica, kitara in del las, ki padajo čez oči. Morda bi bil Magnifico prav tako zanimiv - očala, brki in zlata verižica.
Story: In ko sva že pri Magnificu. Na zadnjem intervjuju mi je zaupal, da na svojem decembrskem koncertu ne želi imeti nikakršnih gostov. Če se ne motim, sta dobra prijatelja?
Skupaj sva pogosto zahajala v bar, ki na zemljevidu ne obstaja. Tam pogosto izmenjujemo izkušnje, igramo pikado. Ravno včeraj sva se pogovarjala o naših nadaljnjih nastopih. A ti igraš v Stožicah? Ja, pa ti? Tudi. Vprašal me je, koga bomo gostili mi, pa sem mu povedal, da nikogar. Rekel je, da tudi njemu to ne pride na misel. Pa sem ga za hec vprašal, ali bi bil moj gost.
Story: In kaj je odgovoril?
Niti slučajno. (smeh)
Story: Ljudje bodo namreč v stožensko areno prišli zaradi vas.
Res je, iz tega je nastala prava norišnica. Vsi me sprašujejo, kdo bo naš gost v Stožicah, kot da mi sploh nismo pomembni. (smeh) To je velika blamaža. Tisto, ko se glasbeniki na odru objemajo kot najboljši prijatelji, a so se malo prej videli v garderobi. Pa še tonsko vajo so imeli skupaj ...
Story: No, če se vrneva na vaš koncert v Ljubljani. Kakšno mesto ima v vašem srcu slovenska prestolnica?
Ko se je začela vojna v Sarajevu, sem prišel v Ljubljano, najprej kot gost na koncertu, kjer so nabirali sredstva za Sarajevčane, potem pa sem kar ostal. Več kot 20 let. V življenju je vedno tako. V teh letih človek vsrka lastnosti mesta, ljudi, ob katerih živi, in jih vzljubi. Pred leti sem se preselil v Sarajevo, vendar se zaradi posla še vedno vračam v Ljubljano. Ko se pripeljem čez hrvaško mejo v Slovenijo, se počutim kot doma. Kar toplo mi postane v prsih, prevzame me občutek, ki je presenetil tudi mene. Ne vem, ali razlog tiči v tem, da sem dolgo odsoten, mislim, da je stvar v tem, da sem poosebil red, navade, način življenja, kot ga imate tu, v Sloveniji.
Story: Imate pri tem kaj prav posebnega v mislih?
Spominjam se, ko smo se z Janijem iz skupine Laibach peljali na smučanje v Kranjsko Goro. Takrat sem še kadil in med vožnjo sem skozi okno na cesto vrgel cigaretni ogorek. Jani je to videl in me opomnil, no, prosil, da naj tega ne počnem več. Bilo mi je čudno, saj smo mi to vedno počeli. Z leti pa sem jaz postal tisti, ki ljudi opominja, naj tega ne počno več. Prijatelji se tako šalijo, da sem v Sloveniji postal fin. (smeh)
Story: Ste imeli v prestolnici svoj ljubi kotiček? Kateri predel ste najraje obiskovali?
Ta, v katerem smo trenutno. Če bi moral narisati črto, kateri del mi energijsko najbolj prija, bi narisal črto od Komenskega do Ilirske; no, na polovici Ilirske me počasi začne spet nekaj stiskati. Prav tako vse do polovice Rožnate doline.
Story: Kje pa vas je bilo najpogosteje mogoče videvati?
Z leti se je vse skupaj menjalo, sprva je bil to bar Nostalgija v starem mestnem jedru, potem sem se preselil v Reformator na Trubarjevi. Na koncu smo pristali v tem baru, o katerem sem ti prej govoril. Ne smem povedati imena, na željo lastnika. Rad sem imel tudi Prule, ki so nekaj povsem posebnega. Vsakič se mi zdi, kot da sem v povsem drugem mestu. V Ljubljani mi je bilo vedno čudno, da ob koncih tedna nikogar ni bilo nikjer. V Sarajevu lahko v nedeljo ob petih popoldan kolega povabiš na kavo, pri vas pa ... Takoj začutiš v glasu prijatelja: "Joj, oprosti, z družino sem na vikendu." Z leti sem se naučil, da v nedeljo ne kličem nikogar več. Tako sem bil ob koncih tedna pogosto osamljen, še huje je bilo, če je deževalo. Sedel sem na Petkovškovem nabrežju, skupaj s pijanci, in žalostno zrl na ulico.
Story: Seveda, Slovenci vikende preživljamo v hribih, v naravi.
No, sčasoma sem tudi sam vzljubil naravo. Nisem ravno njen ljubitelj, saj sem sicer 'klasični ležač'. Moja partnerica je Slovenka, in takoj ko sva se preselila v Sarajevo, jo je zanimalo, kje bi tam lahko tekla. Kaj? V Sarajevu tega ni, tam nihče ne teče. (smeh) Bilo me je kar malo sram. Na srečo se je tudi v Sarajevu marsikaj spremenilo in uspelo nama je najti kraj, kjer zdaj teče. Ali pa recimo vaš tradicionalni šport, hribolazenje. Tudi ona rada obiskuje gore, tako da se odpravimo tudi na 20-kilometrske pohode. To me spravlja ob živce, saj se ideološko ne morem pripraviti do tega, da tako dolgo hodim. Ko pa se enkrat znajdeš v hribih, je zanimivo, kako se med seboj pozdravljate. To mi je bilo tako neobičajno. Pozdravljaš neznane ljudi. Sem 'klasični ležač', ki rad gleda serije in je čevapčiče, ki mu jih pripeljejo domov. Podpisal bi karkoli, samo da se mi nikoli več ne bi bilo treba naprezati. Moja služba je ležanje in turneja je le kratek odmor v tem obdobju. Morda sem bil v preteklosti stari Rimljan ... Saj veš, ti so se tudi hranili leže. Mislim, da človeška bitja nismo ustvarjena za nikakršne napore, težko delo. To so nam vsilili mediji. Kaj delaš? Ali kaj delaš? Tako je tudi v Sarajevu, kjer me prijatelji nenehno sprašujejo, kaj sploh počnem. Všeč mi je misel: Ljudje, ki resno dojemajo delo, imajo manjši zlom. To je problem, morda kompenzacija za nekaj iz preteklosti.
Story: Veste, da Slovenci veljamo za zelo delaven narod?
Mislim, da ste zelo pridni. (smeh) Prav zato imate v nasprotju z drugimi jugoslovanskimi narodi zelo urejene hiše, naravo. Kamorkoli se obrneš, lahko narediš razglednico. Tako je bilo že pred vojno. Pa kdo je vrtnar, ki ureja vse to?! Slovenija nam je bila že takrat to, kar je otrokom Disneyland. Oboževali smo jo! Saj veš, na jugu je drugače. Če se mu ne da, bo smeti namesto v koš rajši vrgel kar v reko, na ulico. To je vaša velika prednost, zato pa imate šibkosti tam, kjer smo morda mi močni.
Story: Res je, težko si priznamo, vendar se morda prav zaradi vse te pridnosti ne znamo ustaviti, spočiti.
Vem. V Sarajevu se čez dan vidijo množice ljudi, ki v miru pijejo kavo. Pri vas pa je skorajda nemogoče iti na kavo sam, ne da bi kdo pomislil: "Poglej ga, reveža, nima dela." (smeh) Videl sem v pogledih ljudi, ki so hodili mimo mene, češ, nekoč je polnil dvorane, danes pa nima več dela. Tako mi je bilo nerodno, če sem pil kavo sam. Zato sem vedno poklical kakšnega prijatelja. Tako meni kot tudi Đuru in drugim, ki so prišli z juga, so kolegi veliko pomagali. Ljubljana nam je pomagala. Vsi so nam dali toplino, občutek, da nismo meščani druge vrste. Večno jim bom hvaležen za to. Tako pa smo tudi mi uvedli neko novo tradicijo, če ne vsaj tega, da lahko v miru spiješ kavo in rečeš besedo ali dve, ne da bi te kdo grdo gledal. Morda smo prinesli neko novo življenje, poleg tega pa je Ljubljana v tem času postala zbirališče kulture.
Story: Kaj pa ob tem menite o slovenski publiki? Kako sami vidite svojo vlogo tudi v slovenskem glasbenem prostoru?
Morda ne veste, ker ste mlajši, vendar smo vedno imeli neki poseben status. V sedemdesetih ni bilo veliko skupin z nekdanjega Balkana, ki bi se zanimale za Slovenijo. Verjetno zaradi drugačnega jezika, tako kot Makedonija. To je velika zmota starega sistema, ki ni spodbujal povezave.
Story: Se vam zdi, da se je publika v tem času spremenila?
Seveda, z vsako novo ploščo dobimo novo publiko. Največ oboževalcev je starih med 24 in 34 let, starejših skorajda ni. Na koncertih prevladujejo pametni telefoni. Ko jih prosiš, naj dvignejo roke, ploskajo s telefonom v eni izmed njih. Kaj pa, če bi ga morda pospravili v žep? Mi na odru smo v najboljši ločljivosti. Pa mi je nekdo v publiki rekel, da ima na telefonu dosti boljšo grafiko. (smeh) Zdaj vem, zakaj mladi ves čas preživijo na telefonih, za računalniki ... Ker je v živo grafika dosti slabša.
Story: Vas to moti?
Ne, mislim, da sem sam daleč najslabši. Sem pravi 'cyber freak'. Leta 1992 sem dobil prvi računalnik, ki je imel 30 MG spomina. Od takrat sem med največjimi uporabniki spleta v regiji. Lahko bi brez težav popravil tvoj računalnik. Žal mi je, da ne živim tisoč let, da bi videl, kaj se bo zgodilo pozneje. Žalostno je, da živimo tako kratko.
Story: Ne predstavljam si, kako bomo živeli čez nekaj desetletij, saj čas kar polzi mimo nas. Marsikaj se je spremenilo.
Žal mi je, da zaradi sodobne tehnologije vse postaja znano. Čarobnost se skriva prav v neznanju. V svetu spleta je vse tako razdelano, da skrivnosti skorajda ni. Iluzija medčloveških odnosov se je izgubila. Vaša generacija z všečki na spletu zdravi bolečino, v resnici pa je treba čustvom in tegobam pustiti prosto pot. Bolečina je poetična, saj se v tem času se ustvarijo protitelesa sreče. Če si ves čas dobre volje in se izogibaš slabemu razpoloženju, ne občutiš sreče. Prav zato vlada apatija, zato je dolgčas. Zgoditi se mora neka katarza, saj se spreminjamo v robote. Morda pa niti to ni slabo. Čez nekaj let bodo namesto mene igrali moji kloni, jaz pa bom na domačem kavču v halji gledal televizijo.
Story: No, v Ljubljani še ne bo tako. Kaj menite o tem, da boste nastopili le dan za valentinovim?
Uh, to nima povezave. To bi bilo že preveč kičasto. Veseli smo, da ne igramo štirinajstega, saj je to že naravnost sluzasto. Temu se želimo izogniti.
Story: Kakšen fant pa bo vendarle v luči valentinovega odpeljal svoje dekle na Plavi orkestar.
Mi smo ujetniki lastnega cinizma, izšli smo iz vala panka in bilo bi grozno, če bi igrali na valentinovo, dan žena ... Ko igraš za te praznike, je to začetek konca. Skupina, ki igra že 30 let in nastopi za valentinovo. Bolje, da moja zvezda potemni, kot pa da bi se to res kdaj zgodilo. (smeh)
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj
