Sara Isakovič, naša srebrna olimpijka, je bila za novo leto prvič po šestih mesecih spet doma. Za novo leto so se Isakovičevi spet zbrali v domači hiši na Bledu.
S Saro sva komunicirali prek elektronske pošte, a me je po tem prosila, naj jo pokličem. Ni mi bilo žal, kajti ko sem slišala vso tisto energijo, mi je resnično polepšala večer. Sara je en velik sonček in zato res ni čudno, da se ji v življenju dogajajo lepe stvari. Njeno navdušenje nad študijem, kolegi, organiziranostjo in načinom treninga ter še čem ni poleglo, ampak celo raste. Dvajsetletna (tudi) astrološka dvojčica si sobo deli z dve leti mlajšo kolegico, plavalko, s katero sta se zelo dobro ujeli in je že ob Sarinem prihodu o njej, vsaj kar se športnih uspehov tiče, vedela prav vse.
Plavalci, zlasti nosilci olimpijskih odličij, so na Berkeleyju res zelo cenjeni in prvi mesec po začetku študija so se sprejemi zanje kar vrstili. “Tu se res zaveš, koliko je vredno, kar si dosegel.” No, tudi sicer so, ko je prišla, prav vsi, tako kolegi na faksu kot tudi profesorji, vedeli, kdo je. Berkeley je po Sarinih besedah kar nekakšno mestece v mestu, imajo pa tudi razgled na San Francisco. Od tam, kjer študenti bivajo, ima tri minute peš do bazena, deset minut hoje pa potrebuje, da pride do predavalnic. Za zdaj so na njenem urniku molekularna biologija, fizika, antropologija in predmet, pri katerem se učijo o globalnem zdravju. Poleg predavanj imajo še razne debatne ure, asistenti delajo z njimi, tako da so prisiljeni stalno in sproti delati.
“Vse je zelo zanimivo, vlada pozitivno vzdušje in vsi si med seboj pomagamo.” Domotožja nima, vsak dan pa se ji zgodi toliko novega, da se s staršema včasih sliši tudi dvakrat dnevno. Z bratom Galom, s katerim sta kot dvojčka zelo povezana, imata, ko najdeta čas, sploh prave debate.
V plavalni ekipi je 24 deklet, ki se super razumejo, tako da Sara na treninge hodi z velikim veseljem. Jutranji trening ima od 6. do 8. ure, nato gre na predavanja, na trening se vrne še popoldne. Trenerji se trudijo, da so vadbe pestre: “Prav vsak trening je drugačen. Ob ponedeljkih začnemo s kikboksom, ob petkih imamo spinning. To je pa tako naporno, da si po koncu vadbe moker, kot bi bil v vodi.” Po uri suhe vadbe sledi nato še ura in 45 minut plavanja, na polno.
Čeprav poleg zahtevnega študija res garajo, pa Sara pravi, da se prav nihče ne pritožuje, saj je za športnike vrhunsko poskrbljeno. Po treningu so na voljo masaže, najrazličnejše terapevte … “Družba je res super in prav nikoli ni dolgčas,” je navdušenje ne mine. Za njo je zabava za zahvalni dan, na predbožično zabavo pa je kolege domov povabil eden od vaterpolistov. “Vsi smo nosili božične kape in se res dobro zabavali.” Sicer se Sara največ druži s plavalcema Jernejem Godcem, ki - mimogrede - tudi dobro kuha, in Damirjem Dugonjičem. Prav tako so jo v svojo družbo z veseljem sprejeli srbski vaterpolisti, veslači in košarkarji.
Po nakupih v San Franciscu je bila doslej le dvakrat, a je bilo zelo luštno, mesto jo je navdušilo. No, na pravi mali ekskurziji je bila že drugi dan po prihodu, ko jih je v mesto peljala trenerka in so ga prekolesarili po dolgem in počez, del pa so si ga ogledali še s trajekta.
Trenutno je sicer poškodovana in mora med treningom zelo paziti na zlomljene koščice na levem stopalu. A je zdaj že precej bolje, komaj pa čaka prve velike tekme. Odkar trenira v Kaliforniji, je zelo napredovala, ima pa še kar nekaj rezerve. Kaj pa bi si zaželela, če bi pisala Božičku? “Joj, o tem imam pa že od lani zanimivo zgodbo. V prednovoletnem času smo bile namreč s prijateljicami v Ljubljani in so imeli v eni izmed trgovin Božička. Posadil si me je na kolena in vprašal, kaj si želim, jaz pa sem rekla: olimpijsko kolajno. Letos bi napisala, da si želim svetovni rekord na 200 metrov prosto. Zelo sem napredovala, na treningih punce puščam za sabo in se res veselim svetovnega prvenstva prihodnje leto v Rimu. Poleg plavanja pa imam tudi velike ambicije v šoli, tako da bi Božičku pisala tudi o tem.” Sara bo po uspešnem letu, ki je za njo, prav gotovo postala slovenska športnica leta. “Prav vesela sem, da sem povabljena na prireditev, letos sem namreč sploh prvič dobila vabilo.” Novo leto bo dočakala v Sloveniji, nato pa se že 1. januarja vrača, saj gredo z ekipo nato na priprave na Havaje “in tega se res že zelo veselim, saj bo spet zelo zanimivo.”
Napisala Polona Pirc
Fotografije Grega Gulin in arhiv Sare Isakovič
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
