Sandra Vidmar se je po psihoterapiji posvetila fotografiranju nosečnic in utrinkov materinstva

Sandra Vidmar se je po psihoterapiji posvetila fotografiranju nosečnic in utrinkov materinstva (foto: Diana Moschitz) Diana Moschitz
28. 10. 2018

“Prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj,” se glasi brezčasni citat slovite Eleanor Roosevelt. 

Kljub širnim možnostim, ki nam jih ponuja življenje, pa številni še vedno ne zberejo poguma, da bi sledili svojim sanjam. To namreč ni enostavno. Tega se dobro zaveda tudi Sandra Vidmar, žena nogometnega vratarja Olimpije Nejca Vidmarja, fotografinja, lastnica studia Moja galerija, ki ji je spoznavanje same sebe pri uresničevanju sanj prišlo še kako prav.

Story: Kdaj se je v vas začela prebujati želja po fotografiranju?

Po tihem sem o tem razmišljala že po Zalinem rojstvu. Tako kot vsaka mama sem svojo prvorojenko pogosto fotografirala, saj otrok postane središče tvojega sveta. Potem pa je slike videl moj oče, ki je dejal, da imam izjemen talent za fotografijo. Zaradi tega sem začela razmišljati o nakupu dobrega fotoaparata. Potem sem se izučila fotografiranja, a česa dosti več v tej smeri nisem naredila. Po rojstvu Žive pa sem se začela aktivno posvečati sebi, hodila sem na psihoterapijo in na novo odkrivala sebe.

Takrat sta ustvarjalnost in želja po fotografiranju spet prišli na plan in zgrabila sem ju z obema rokama. Na začetku sem imela studio urejen kar v domači sobici, kmalu pa je vse skupaj preraslo te okvire. Dobro se spominjam, ko sva se z Nejcem peljala iz Dolenjske, kjer je imel enega izmed pregledov. Povedala sem mu, da razmišljam o svojem studiu. “Zakaj pa ne?” me je vprašal in po tistem sem začela iskati pravi prostor.



Story: A še pred materinstvom ste se spogledovali s fotoaparatom?

Res je, med študijem sem imela sošolko, ki se je ukvarjala s fotografijo. Tako sem jo pogosto spraševala o tem. A nakup fotoaparata le ni mala malica. Tako je vse skupaj zamrlo v meni. Danes se spominjam dražljajev, ki so me spominjali na to, a sem jih potlačila.

Story: Torej se je vaša zgodba s fotografijo začela povsem spontano?

Res je, predvsem po tem, ko sem začela odkrivati sebe. Psihoterapija mi je v dveh letih obrnila življenje na glavo, v pozitivnem smislu.

Story: Brez podpore moža, vratarja Olimpije Nejca Vidmarja, in domačih ta korak ne bi bil mogoč?

Seveda, Nejc me je podpiral že pri odločitvi, da se začnem posvečati sebi. Prišla sva do točke, ko sva imela dve hčeri, nisem pa vedela, kaj bom ob tem še delala. Kaj me zanima? Me kaj zanima? Bom poiskala službo? To so bila vprašanja, ki so se porajala v moji glavi. Nejc mi je želel pomagati najti nekaj, kar me veseli. Diplomirala sem iz socialnega dela, a sem želela početi nekaj povsem drugega. Nejc me podpira na vsej poti, za kar sem mu hvaležna. A brez mojega motorja, motivacije mi vseeno ne bi uspelo spisati te zgodbe.

Story: Se vam sicer zdi, da psihoterapija v Sloveniji še vedno velja za nekakšno tabu temo?

Ja, zato rada odprto govorim o tem. Z veseljem. Marsikdo ne naredi ničesar, pa je zato tam, kjer je, jaz pa sem nekaj naredila in sem prišla vse do sem. Menim, da je to odličen primer.

Story: Kakšni pa so bili začetki?

Včasih, preden sem skozi proces psihoterapije pridobila samozavest, bi bilo to skoraj neizvedljivo. Tako pa sem že od samega začetka verjela vase. Sploh nisem imela pomislekov o tem, da mi ne bo šlo, ali da bi se obremenjevala z neuspehom. Vem, da mnogo talentiranih ljudi pogori prav na tej točki. Ko se nekaj odločim, to želim imeti takoj. Takoj, zdaj. Ne cincam. (smeh)

Bom že reševala težave, ko bo prišlo do tega. Sama sebi sem največja ovira. Z disciplino. Ko si sam za vse, se prepogosto zgodi, da temu posvetiš več časa kot sebi, bližnjim. Že dvakrat me je povozilo. Ko padem v delo, se ne morem ustaviti. Tako pozabim nase, na svoje zdravje, gibanje … Na neki točki tako moje telo odpove. Zavedam se, da to ni prav, in še vedno iščem ravnovesje med delom, ustaljenim urnikom in zasebnim življenjem.



Story: Kaj vam je na poti predstavljalo največji izziv?

Morda prav ta organizacija. Ne razvoj ali napredek, največ težav imam z urnikom. Poleg tega je povpraševanje veliko in ob kopici dela je težje usklajevati urnik. Sem samouk, največ znanja mi prinesejo izkušnje. Vztrajam, dokler ne pridem do želenega rezultata, čeprav to na začetku poti vzame veliko časa.

Story: Posvetili ste se predvsem fotografiranju nosečnic, utrinkov materinstva.

Že od malih nog sem čutila, da se bom ukvarjala z otroki. Po gimnaziji za vpis na predšolsko vzgojo nisem imela dovolj točk, tako sem izbrala fakulteto za socialno delo. A želja v meni je še vedno tlela. Otroci so zelo senzibilni, čutijo stvari, ki jih odrasli ne, zato se mi zdi, da se na tej ravni res lahko povežem z njimi. Fotograf ni le fotograf, ampak ima ob tem še veliko vlog. Razumeti moraš, v kakšnem obdobju je otrok.

Do enega leta nimajo zadržkov pred tujimi ljudmi, tako se lahko povsem brezskrbno smejejo, ko začnejo preizkušati svoje meje, pa postanejo bolj previdni. Seveda se tudi otroci pri tem razlikujejo, a nekateri potrebujejo več časa, da se sprostijo in me začutijo. Z otroki ne moreš na silo. Treba jim je dati čas. Velikokrat izrecno povem, da naj se starši kar usedejo na kavč, saj druge ljudi otroci pogosto bolj ubogajo kot pa mamo in očeta, s katerima preživijo večino časa.

Za moje delo se mi zdi izredno pomembna tudi lastna izkušnja z materinstvom. Če imaš doma otroke, stvari drugače doživljaš in čutiš. Izhajaš iz lastnih izkušenj. Po rojstvu se mame pogosto srečamo s povsem novim izzivom. Zato jim moraš dati vedeti, da bosta skupaj prebrodili situacijo, če se bo otrok jokal in mu bo hudo.



Story: Letos je vaš studio upihnil prvo svečko, kje pa sami vidite priložnosti za nadaljnji razvoj? Kje se vidite ob drugem rojstnem dnevu?

Želim si, da bi šla moja pot še naprej tako navzgor, kot je šla do zdaj, in to, katera znanja uporabljam pri svojem delu. Vsak je za nekaj zelo talentiran. A včasih se zaradi neprepričanosti o sebi to izgubi. Že nekaj časa želim iz svojih blogov napisati knjigo, a je želja v poplavi dela malo potihnila. Prepričana sem, da mi bo nekoč uspelo. Morda bom prav skozi knjigo zapeljala svoj pristop in ga delila z drugimi. Že danes me veliko ljudi kontaktira in sprašuje o psihoterapiji. Ne upajo si izpostavljati se, a prek mailov dobim kar nekaj vprašanj o tem.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Diana Moschitz family as Art

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story22/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 22/2018

Story 22/2018, od 11. 10. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri