Sabina Kogovšek si ne predstavlja življenja brez hčerk

Sabina Kogovšek si ne predstavlja življenja brez hčerk (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
18. 2. 2016

Igralka in mati dveh prikupnih deklic Sabina Kogovšek usklajuje svoje igralske obveznosti z družinskim življenjem. Vendar brez enega ali drugega ne bi zmogla, saj si ne predstavlja življenja brez hčerk, prav tako pa brez trenutkov na odru. Mi smo jo ujeli na kavi nekaj dni pred premiero predstave Kralj Ubu, ko je njen urnik še posebej poln.

Story: Vam je tematika igre o pohlepu in grabežljivosti blizu?

Mislim, da je želja po imeti, uspeti, biti boljši nekaj povsem človeškega. Ambicija je nekaj, kar te žene naprej, problem nastane, ko prerase meje razumnega in postane uničujoča. Kako vladajoče ženeta pohlep in grabežljivost, nam pa vsakodnevno sporočajo po televiziji. Zavožena podjetja, pokradene banke, dodatek za stalno pripravljenost ... kaj pa je to drugega kot pohlep. Kralj Ubu je prispodoba za ljudi na oblasti, ki pijani od moči izgubijo razum.

Story: Torej vzporednice z današnjim časom vsekakor so.

Seveda! Predstava je zelo jasna odslikava trenutnega stanja duha. Tekst nam je zgolj iztočnica za teme, ki smo jih skozi improvizacije vsebinsko ustvarili sami. To pomeni, da ni klasičnih karakterjev, dialogov in prizorov, ampak zelo odprta forma. Režiserja zanimajo predvsem naša stališča do glavnih Ubujevih tem, recimo pohlepa, nestrpnosti, družbenih tabujev. Vprašanj, ki so tukaj in zdaj. Tako lahko nastavimo ogledalo ljudem. Kar je tudi smisel gledališča!

Story: Ste si želeli postati del te igre?

Osebno sem bila zelo vznemirjena, ko sem izvedela, da sem v zasedbi, zaradi več razlogov. Eden ključnih je Lorencijeva ekipa, ki jo izjemno cenim in prvič delam z njimi. Pa seveda moji igralski kolegi. Študij je zelo zahteven, kar me dodatno motivira. Zelo uživam.

Story: Predstava je ob prvi uprizoritvi leta 1896 povzročila pravi škandal in razdelila občinstvo ter napovedala prihod avantgardne umetnosti.

Ja, v času salonske igre se je na odru prvič izrekla beseda drek oziroma ždrek, kot jo je iz francoščine odlično prevedel Primož Vitez. Takrat je bil to škandal! Danes pa na odru vidimo marsikaj, kar to želi biti. Ustvarjamo predstavo v Žarijevem duhu, in to je največja dragocenost tega študija. Igralci imamo v tem primeru odlično možnost, da pokažemo svoj odnos do trenutnih perečih tem v družbi. To je velikanska danost!

Story: Torej tradicionalne oblike ali nekonvencionalna umetnost?

Vsaka predstava, ki me nagovori in intimno zadane, je prava, ne glede na žanr ali besedilo. Vedno je bistvena izvedba, pomembno je sporočilo, in ne čas! To je to. Zato verjamem, da bo gledališče preživelo.

Story: To pa ni edina igra, v kateri se na odru pojavite ob boku Nine Valič in Klemna Slakonje.

Res je. Z njima igram tudi v predstavi Inventura. Gre za sodoben tekst zelo mlade avtorice, ki obravnava problematiko prekarcev, izkoriščanje mladih, predvsem pa, kaj vse so ljudje pripravljeni storiti, da obdržijo službo in ustvarijo kariero. Nekateri nam očitajo, da smo v predstavi še premalo radikalni, saj so pogoji mladih, ki so trenutno na trgu dela, še bolj nečloveški. Skozi Inventuro sem spoznala generacijo, ki ji ne pripadam, je ne poznam in posledično ne razumem. Ko sem sama iskala zaposlitev,  razmere niso bile idealne, vseeno pa mnogo boljše. Danes pa, verjamem, je zelo težko in bo čedalje težje.

Story: Kakšne pa so vzporednice med vami in likom, ki ga uprizarjate - Živo?

Za vlogo Žive sem se morala poglobiti v različen material, tudi resničnostne šove, da sem lažje razumela, kako hitro so ljudje pripravljeni žrtvovati, kar jim največ pomeni, da bi dobili ali obdržali službo, naredili kariero. Tudi svoje dostojanstvo. Stične točke med nama ... uf. Priznati moram, da je lik resnično oddaljen od mene. Živa je izredno radikalna, ko gre za njeno kariero. Brez pomisleka se odloči za sterilizacijo. Zame je to nepredstavljivo, saj sem mati dveh otrok v svetu, ki ni najbolj prijazen za ustvarjanje družine.

Story: Ko smo že pri tematiki zaposlovanja. Imate radi svojo službo?

Zelo, vedno bolj. (smeh) Z leti gledam drugače na možnost, ki mi je bila dana. Imam zmožnost, da izrazim svoj pogled skozi besede lika.

Story: Kaj vse pa bi bili pripravljeni narediti, da bi obdržali službo?

Uf, ne vem ... Delati! Mislim, da je to vse, kar ti ostane, ko postaviš stvari na tehtnico. Družini se nisem odrekla.

Story: In če bi morali izbrati med družino ter poklicem?

Ne, ne morem! (smeh) Ponosna sem, da sem si ustvarila družino in ohranila radovednost v poklicu, ki ga opravljam. Seveda niham, vendar poskušam obe strani čim bolj usklajevati. Vem, da ne bi bila preveč srečna, če bi morala igrati le vlogo matere. Nesrečna mati?! To pa ne gre! Sama zato poskušam najprej definirati sebe in poskrbeti za svoj mir ter zadovoljstvo, nato lahko to širim naprej na svoje bližnje.

Story: Ste mati sedemletne Leni in štiriletne Lole. Kako pa je ob tako pestri igralski karieri vzgajati dekleti?

Pestro, zabavno in na trenutke tudi naporno, saj so to otroci, ki jih neizmerno ljubiš, vendar ob določenih trenutkih tudi neizmerno ne razumeš.

Story: Ste kdaj razmišljali, kako bi bilo vzgajati fanta?

Uf, ne. Iz pripovedovanja prijateljic vem, da gre za čisto drugačen svet. In naša potreba, da bi spreminjale moške, je že v osnovi brezplodna. Mislim, da mora vsak ostati na svojem bregu!

Story: Sta vam deklici podobni?

Punci sta tako radoživi in radovedni, poleg tega pa imata ogromno domišljije. Vendar ne vem, ali moj in Jurijev (Jurij Zrnec, njen nekdanji partner, op. a.) igralski poklic vpliva na to, zagotovo pa igra vlogo najin pogled na svet. Poskušava jima namreč širiti obzorje in podpirati ustvarjalnost. Sama imam rada tudi zimske športe, vendar v tem obdobju v igralskem poklicu ni veliko časa, zato z njima več plešemo in ustvarjamo.

Story: Pa bi želeli, da se dekleti podata v igralske vode?

Ne vem, prezgodaj je še. Ta poklic je čudovit, ampak za ženske veliko težji. Želela bi, da se najdeta v nečem, kar bi ju osrečevalo in izpolnilo.

Story: V zadnjih letih ste na življenjski poti doživeli številne spremembe. So te dobrodošle?

Seveda, spremembe morajo biti. Včasih malo zaspiš in se ne začutiš več, ne veš več, kdo ali kaj si. Spremembe pa te vnovič nekam postavijo, in če delaš v pravo smer, te postavijo naprej. Stremim, da iz vsake izkušnje, predvsem negativne, izvlečem čim več.

Story: Živimo za prihodnost, ne za sedanjost. Kaj menite o tem?

Tokac poje:  Pusti, naj te nosi voda! Zelo mi je všeč ta misel in ja, življenje je kot voda ... Življenje je kot voda in ta se pojavlja v veliko različnih agregatnih stanjih, zato stvari vnaprej ne moreš predvidevati. Vzameš to, kar ti ponuja! Seveda to ne pomeni, da živim tja v tri dni, imam red, vendar je naša pot nepredvidljiva, zato probleme rešujem sproti. Le tako lahko živiš polno in začutiš življenje!

Story: Torej so vam bližje vzhodnjaške filozofije, ki živijo iz dneva v dan.

Je že v fino, da imaš v življenju fokus, brez tega ne gre. Samo ne smeš postati neobčutljiv za ljudi, ki jih srečaš, in dogodke na tej poti, po kateri greš. Uf, zdaj pa že modrujeva. (smeh)

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Helena Kermelj

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story07/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 07/2016

Story 07/2016, od 11. 02. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri