Rudi Bučar: Istrska pesem mi je bila položena v zibelko

Rudi Bučar: Istrska pesem mi je bila položena v zibelko (foto: Klemen Batagelj) Klemen Batagelj
Vir: Jana
15. 12. 2017

Folk rock glasbenik in poustvarjalec istrske glasbene kulturne dediščine, ki že skoraj dve desetletji bogati slovenski glasbeni prostor, je pred kratkim izdal svoj novi album Šentiment.

Pred kratkim ste izdali peti studijski album Šentiment. Koliko časa je nastajal?

Nastal je v obdobju leta dni. Veliko različnih izvajalcev je sodelovalo pri njem in glavni problem je bil logističen, ker smo se morali časovno uskladiti, da smo se zbrali vsi v studiu. To je bila največja težava, sicer pa je delo potekalo zelo hitro.

Na albumu sodelujejo odlični gostujoči glasbeniki Janez Dovč, Boštjan Gombač, Nino Mureškič, Marko Črnčec in drugi. So pri izbiri gostujočih glasbenikov poleg talenta pomembni tudi dobri odnosi?

To je zagotovo zelo pomembno. Z leti dajem prednost odnosom, sinergiji, ljudem, ki so osebnostno zelo kvalitetni. Seveda upoštevam tudi glasbeno kvaliteto in vse tisto, kar pripomore k temu, da naredimo stvari hitro in da se medsebojno razumemo. In ljudje, s katerimi sem sodeloval pri novem albumu, so zagotovo takšni.

Med skladbami na albumu je čudovita akustična folk balada Ostala bova tu, ki ste jo posneli s pevko Leo Sirk. Zakaj ste se odločili, da posnamete duet z njo?

Z Leo se poznava že več let, še bolje sva se spoznala, odkar je soproga mojega dolgoletnega prijatelja Gabra Radojeviča, pri katerem smo tudi posneli ta projekt. Skladbo Ostala bova tu sem pred šestimi leti napisal za Ylenio, ki jo je odlično odpela, vendar je demoposnetek skladbe odpela Lea in začutil sem, da ji zelo leži. Ko sem zbiral material za novo ploščo, sem se spomnil na to in sem si zamislil duet z Leo. Počaščen in zadovoljen sem, ker je skladbo odpela vrhunsko, tako, kot sem si zamislil.

Kako nastajajo vaše pesmi? Hitro ali počasi?

Zelo različno, ne silim se pisati in nisem eden od tistih avtorjev, ki ima skladbe v zalogi za druge izvajalce. Ne sledim logiki, če en izvajalec ne bo vzel skladbe, jo bom dal drugemu. Poskušam namreč napisati skladbo, ki je pisana na kožo izvajalcu. Če bi jo izvajalec zavrnil, kar se sicer še ni zgodilo, bi to skladbo obdržal zase.

Leta 2009 ste na Emi nastopili v duetu z Alyo s skladbo Zadnji dan, ki jo je napisal Jan Plestenjak. Kako se je zgodilo to sodelovanje?

Jan je bil takrat povabljen na Emo kot avtor in imel je možnost izbrati izvajalce, ki bodo izvedli njegovo skladbo. Za to priložnost je poklical Alyo in mene. Takrat sem v njegovi zasedbi pel spremljevalne vokale in igral kitaro, zato smo se hitro dogovorili za sodelovanje. Skladba mi je zelo všeč.

Končali ste Akademijo za glasbo v Trstu. Vam izobrazba koristi pri ustvarjanju glasbe?

Zanimivo je, da tistega, kar sem usvojil na akademiji, ne uporabljam pri svojem delu, vendar mi določeno znanje koristi pri aranžiranju. Za petje sem imel zelo dobro profesorico, ki mi je kot pedagoginja in kot človek veliko dala, vendar ne uporabljam tehnike petja, ki sem se je naučil, ampak poslušam sebe.

Kdaj ste se odločili, da se boste posvetili poustvarjanju istrske ljudske glasbe?

Istrska pesem mi je bila položena v zibelko. Stari starši po mamini strani so iz Istre, moj oče pa se je preselil s svojo družino pri petih letih v Izolo, tako da imam to v DNK. Istrska glasba mi je zelo všeč, rad jo odkrivam in skladam avtorske skladbe v tem slogu.

Vam je pomembno, da mladim predstavite istrsko ljudsko glasbo?

To je najbolj pomembno. Mislim, da je treba istrsko ljudsko glasbo predrugačiti tako, da jo lahko mlajša generacija sprejme. Če jo sprejme, je velika možnost, da ljudska glasba ostane živa. Že nekaj let se ukvarjam z istrsko kulturno dediščino in z delom na tem področju sem odkril, da je promoviranje istrske kulturne dediščine postalo moje poslanstvo.

Menda ste za ploščo Kapot, ki je izšla leta 2004, gradivo zbirali tako, da ste se z diktafonom podali na podeželje v Istri.

Res je, zabavno je bilo, vendar mi je marsikdo zaprl vrata pred nosom, ker me takrat še niso poznali. Ko sem posnel drugo ploščo, je bilo precej lažje, ker so me ljudje poklicali, da imajo skladbe, za katere bi bilo dobro, da jih obudimo.

Ste bili deležni kritik, ko ste se začeli ukvarjati z istrsko ljudsko glasbo?

Seveda, predvsem pri drugi plošči, ki je nekoliko eksperimentalna, saj smo preizkušali različne glasbene zvrsti. Takrat so nekateri muzikologi pripomnili, da nekoč niso peli tako, kot prepevam jaz, vendar sem enemu izmed njih na neki zabavi poskušal prijazno pojasniti, da je tudi on nekoč vozil fičo, danes pa vozi drug avto.

Kako sprejemate kritike?

Danes je na spletu lahko vsak kritik, kar ni vedno najboljše. Veliko ljudi lahko namreč sledi nekomu, ki nima neke osnove, ni podkovan, ampak samo nekaj komentira. Kritiko absolutno sprejemam, četudi ni pozitivna. Tudi po zaslugi negativnih kritik sem se razvijal, ker mi pomagajo pri odkrivanju novih smeri.

Pred kratkim ste imeli koncert v ljubljanski Drami, ki je bil zelo hitro razprodan. Vas je to presenetilo?

Zelo. Pričakoval sem, da bo koncert deležen odziva, ampak nisem pričakoval, da bo razprodan skoraj mesec prej. To mi veliko pomeni.

Je težko pripraviti repertoar za koncert?

Z užitkom pripravim repertoar zaradi kombinacije ljudskih in avtorskih skladb. Morda je zaradi tega naš nastop bolj zanimiv.

Koliko koncertov imate na leto?

Ne vodim statistike, zato ne vem. Lahko pa rečem, da jih je dovolj.

Rudi Bučar: Od Pearl Jama do istrske glasbe

Ste ljubitelj manjših dvoran, ki vam omogočajo bolj intimen stik z občinstvom?

Da. Ko sem v otroštvu spremljal italijanske kantavtorje, sem rad gledal nastope v kulturnih domovih. Všeč so mi prostori, kot sta SNG Drama Ljubljana in Cankarjev dom, in že v otroštvu sem sanjal, da bom nekega dne nastopal na takšnih odrih. Vse to se v zadnjih letih uresničuje, kar me zelo osrečuje.

Kateri glasbeni ustvarjalci so najbolj vplivali na vas?

Prva plošča je bila posneta s skupino Spirits v devetdesetih letih, pod velikim vplivom grunge glasbe, torej Pearl Jam, Nirvane, Soundgarden, Alice in Chains. Po razpadu skupine, takrat sem bil star 22 let, je nastopilo obdobje, ko sem se iskal. Takrat sem spoznal žal že preminulega prijatelja, ljudskega godca in akademskega slikarja Luciana Klevo, ki me je povlekel v folk sceno. V tistem obdobju sem poslušal tudi italijanske kantavtorje, kot sta Francesco De Gregori in Lucio Dalla, in želel sem narediti ploščo v tem stilu, torej kantavtorsko z ljudskimi elementi. In pri tem sem še danes.

Glasba je velik del vašega življenja. Čemu najraje namenite svoj čas, ko ne ustvarjate glasbe?

Letos sem začel hoditi v hribe. Ne vem, ali je to pogojeno z leti. (smeh) Zelo rad hodim in imam čudovito psičko, ki mi dela družbo na sprehodih. Zagotovo pa je družina na prvem mestu, saj brez sina in soproge vsega tega najbrž ne bi dosegel. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // fotografije: Klemen Batagelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri