Kapljice dežja so objele dvorišče kranjskega gradu Khislstein, a slabega vremena pod streho ni bilo čutiti. Moja sogovornica, glasbenica Romana Krajnčan, je namreč kar prekipevala od energije, ki jo izžareva že od začetka glasbene kariere.
Pred časom je vstopila v novo obdobje, potem ko sta sinova zapustila domače gnezdo, več časa posveča sebi in partnerskemu odnosu, še naprej pa pluje v umetniških vodah, kjer z Glasbenimi večeri Kranjčanom lepša četrtkove večere.
Story: V zadnji pesmi poslušalce vabite na pot s čarobnim taksijem. Kam pa bi se sami želeli zapeljati z njim?
Čarobni taksi je kot nekakšen notranji 'garmin', ki te odpelje, kamorkoli želiš. Ljudje smo edinstveni, vsak posameznik ima svoje želje. Če ti uspe najti notranji mir in prisluhneš svojim željam, te notranji 'garmin' popelje do želenih ciljev. Ljubezen in srce poganjata čarobni taksi. Zame je najpomembnejše, da sem pomirjena s seboj. Bistveni so mi lepi odnosi z najbližjimi, ljudmi, s katerimi sodelujem ... To mi je najpomembnejše! Sčasoma sem se naučila umiriti, tudi v stresnih obdobjih. Krmariti skozi življenje in ostati zvesta sebi. Tega sem se naučila z leti, življenjem. Ženske se na poti pošteno spremenimo, in ko otroci odletijo iz gnezda, se za nas začne novo obdobje. Kar naenkrat ostaneš sam s partnerjem, zato je tudi ta odnos zelo pomemben za mirno življenje.
Story: Bi lahko torej dejali, da je pesem nastala na podlagi notranjih občutenj, hrepenenj?
Seveda. Zamislila sem si vsebino ter pesem sestavila sama. Gojim poseben odnos do svojega dela, saj želim, da moje ustvarjanje izpili še skladatelj ali pesnik, v tem primeru Gašper Tič in Lojze Krajnčan. Vse življenje že pojem avtorske pesmi, v katere sem vključena povsem neposredno. Peti moraš nekaj, kar ti je blizu, saj le tako lahko prepričaš tudi publiko. Če sama sebi nisem prepričljiva, pesem ne bo prišla do src poslušalcev. Zaželela sem si novo skladbo, veliko mojih melodij pa lahko slišite tudi na albumih. Na radijskih postajah jim lahko le redko prisluhnemo, medtem ko so odlično sprejete med poslušalci na koncertih.
Story: Pri projektu je sodelovala celotna družina, tako sinova Kristjan in Žigan, kot tudi mož Lojze.
Jah, kako pa drugače, če si je mama nekaj zamislila. (smeh) Najprej se je rodila ideja, ta pa se počasi medi, tako sem jo delila s svojimi fanti, ki so vsak na svojem področju izjemni mojstri. Obožujem njihovo delo, zato sem jih povabila k sodelovanju. Kristijan je odličen bobnar, ki ga cenijo po svetu, s svojim znanjem pa je kot režiser še poskrbel za dodano vrednost mojega videospota. Skupaj sva poskrbela za scenarij in pregledala lokacije. Posneli smo ga v mojem rojstnem Tržiču. Zabičal mi je, naj ne gledam v kamero, in prepustila sem se njegovim nasvetom. (smeh) Mlajši Žigan, ki je sicer priznan plesalec, pa je s svojim plesom popestril dogajanje v spotu. Z možem sodelujeva že od samih začetkov, letos bova praznovala 32-letnico poroke. Lojze bedi nad mojim delom in skrbi za celostno glasbeno podobo.
Story: Številni si ne želijo v posle vpletati družinskih članov, medtem ko je pri vas zgodba povsem drugačna. Ljubezen do glasbe je v vaši družini globoko zakoreninjena, kajne?
Že odkar pomnim, je umetnost v naši družini. Oba sta nadvse nadarjena in že kot otroka sta začela igrati inštrumente. Kristijan je že v osnovni šoli posnel profesionalno glasbene spremljave za moje CD-je za otroke, s tem pa je izkusil različne plati dela že v rosni mladosti. Zahteval je zgolj kepico sladoleda ali pa odličen puranji zrezek, ki ga še danes obožuje. O njuni profesionalnosti ne dvomim niti danes, zato ju z veseljem povabim k sodelovanju, če le najdeta čas. Kljub temu sodelujem tudi s številnimi drugimi glasbeniki, s katerimi nismo v sorodu. No, z izjemo moževega brata, ki sicer v Big Bandu RTV Slovenije igra trobento, sicer pa uživa tudi v bobnanju. Prav on je navdušil mojega sina za bobne in jih igra tudi v mojem kvartetu. Sicer pa imam okrog sebe resnično prave glasbene mojstre!
Story: No, pa vendar je sodelovanje z možem in sinovoma prav posebna čast.
Res je! Morda se ti to zdi nekaj posebnega, vendar mi sodelujemo že od nekdaj. Kristijan je snemal bobne za moje šansone, violončelo in bobne za več zgoščenk pesmi za otroke, Žigan je pel v zboru, ker ima izjemen posluh, tudi fantje med sabo sodelujejo, npr. pri Big Bandu RTV Slovenije, kjer Lojze dirigira in piše kompozicije, Kristijana zelo radi povabijo k sodelovanju, Žigan je že plesal pri mnogo projektih brata Kristijana in očeta Lojzeta.
Story: Oba otroka sta sledila vašim stopinjam in zaplula v umetniške vode. Bi vas presenetilo, če se ne bi odločila za umetnost?
O tem nikoli nisem razmišljala, saj se je vse skupaj zgodilo povsem naravno. Glasba je bila tako meni kot Lojzetu položena v zibelko, zato je prevzela tudi otroka. Čutim, da me imajo radi, ko jih pritegnem k svojim projektom, saj so vpeti vsak v svoje področje, kljub temu pa najdejo čas, da mi priskočijo na pomoč. Veseli jih, ko me vidijo srečno. O tem sem prepričana. In ko delam z mladimi, s tem ohranjam svojo inovativnost ter ostajam v stiku s časom. Življenje je dosti lepše in polnejše, ko si kreativen.
Story: K temu je gotovo prispevalo tudi to, da ste že zelo mladi postali mama, zaradi česar ste sina z velikim žarom vpletli v glasbeno področje?
Verjetno res, saj me je pogosto spremljal tudi na nastopih. Glasba nas je spremljala tako doma kot tudi v avtu. Prepričana sem, da sta veliko povzela po naših umetniških prizadevanjih, saj sva jih z Lojzetom pogosto vodila tudi v gledališče. Žigan je tako razvil veliko ljubezen do odra. V osnovnošolskih letih smo se vpisali v abonma, in čeprav so se nam nekatere predstave zdele zapletene, zato sva ga včasih povprašala, ali bi želel prej domov, vendar se ni dal. Navduševali so ga kostumi in dogajanje na odru, mimika, igra, igralci. V najstniških letih imajo mladostniki le malo časa za starše, a sem ga s povabilom v gledališče vedno pridobila na svojo stran. (smeh)
Story: Kako pa ste se počutili, ko sta sinova zapustila domače gnezdo?
Sčasoma sem se navadila, čeprav me še vedno stisne. Mama je vendar mama. Svojega otroka čutiš, zato mi je v olajšanje, da mi sporočata, ali sta v redu. Ko je Kristijan odšel študirat na Nizozemsko, sem bila zelo občutljiva, čeprav sem se zavedala, da je to zanj dobra izbira. Ob Žiganu mi je bilo malce lažje, saj naju je Kristijan na to pripravil. Po drugi plati pa sva po njuni zaslugi videla tudi lep del sveta, saj nama sinova vsakič z veseljem razkažeta nova mesta, povabljena pa sva tudi na njune premiere.
Story: Otroci seveda odrastejo, odidejo od doma in pustijo praznino, po drugi strani pa staršem ob tem ostane več časa za uresničevanje lastnih želja in ciljev.
Res je, in to je treba izkoristiti. Čudim se, česa vse je mlada ženska sposobna ob karieri, otrocih, partnerstvu ... Potem pa še šola, ki povzroča številne zadrege v družini. Starši smo močno vpleteni v to, poleg tega pa slovenski šolski sistem ne podpira izjemnosti posameznikov. V naši družini smo se z Žiganom največkrat sprli, kadar je bila na sporedu šola. Tudi sama sem se zaradi družine morala marsičemu odreči, zato sem se lahko ob odhodu otrok bolj posvetila sebi.
Story: Kako ste v tem času zaposleni? Po vašem urniku sodeč zelo, saj je ta poln najrazličnejših koncertov, predstav in nastopov.
Zdaj imam več časa zase, več trenutkov namenim športu, knjigam, kuhariji in vrtu. Zaposluje me več projektov, ki so povezani z mojim glasbenim ustvarjanjem, pa tudi glasbeni večeri v Tržiču in Kranju, ki so padli na plodna tla. Navdušena sem nad odzivom ljudi, ki se vsaj enkrat na teden odtrgajo od vsakodnevnih skrbi in se pustijo zapeljati melodijam slovenskih izvajalcev. Na enem izmed večerov bova nastopila tudi z Juretom Ivanušičem, s katerim že dolgo sodelujeva. Združila naju je ljubezen do šansona, gledališča in žlahtnega humorja.
Story: Vaša prednost je zagotovo bogata glasbena kariera, saj ste jo sprva ugledali skozi oči glasbenice, zdaj pa vidite še drugo plat, kot umetniška vodja glasbenih večerov ...
Seveda, za menoj je 37-letna kariera glasbenice, skozi projekte pa vidim glasbo tudi z drugega vidika. Uvidela sem, kaj glasbenik potrebuje, začutila pa sem tudi, kaj je poslušalcem všeč. Mislim, da umetnost ne sme biti zgolj sama sebi namen, temveč se mora dotakniti tudi publike.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
