Roman Končar: ‘Princ’, ki je padel s konja

27. 11. 2016 | Vir: Story
Deli
Roman Končar: ‘Princ’, ki je padel s konja (foto: Igor Zaplatil)
Igor Zaplatil

Priljubljenega igralca Romana Končarja je med branjem ene izmed knjig Ivana Sivca preprosto zadelo kot strela z jasnega. Tako se je odločil, da literarne mojstrovine prenese tudi na male ekrane in filmska platna, kar je vodilo v kar nekaj uspešnih projektov in poželo odlične odzive občinstva.

“Trenutno vnovič berem Finžgarjevo delo Pod svobodnim soncem. Predvsem zato, ker trdno verjamem, da bo napočil čas, ko bomo tudi Slovenke in Slovenci znali ter zmogli ustvariti mednarodni TV- ali pa filmski presežek, ki bo plemenitil našo skupno podobo v obliki avdio-vizualizacije naše zgodovine.”
V nepopisno veselje in ustvarjalno radost mi je bilo delati z obema otrokoma, ki sta zdaj, po teh filmih, tudi malo ‘moja’, pa z Barbaro Medvešček, ki je perfektno vskočila v vlogo mame Maše, in seveda preostalo igralsko ekipo, ki jo iz srca občudujem.

Med njimi je tudi zadnji, nadaljevanka v treh delih 'Princ na belem konju', ki nas vnovič seznani z zabavnimi prigodami družine Erjavec, scenarij pa nas odnese v prečudovito Lipico.

Story: Za vami je že nekaj projektov, v katerih ste na malih ekranih udejanjili dela Ivana Sivca. Kaj vas je tako močno prepričalo?

Odločitev za prvi film je prišla popolnoma spontano. S Tugom Štiglicem sva skupaj sodelovala pri celovečernem igranem filmu in nadaljevanki Pozabljeni zaklad. Ta naš skupni produkt je naletel pri kino publiki na za nas resnično nepričakovan odziv, po zaslugi katerega smo si prislužili zlato rolo. Pri tem projektu sva se s pisateljem Sivcem tudi spoznala, zaradi česar mi je v branje ponudil svojo knjigo Vlomilci delajo poleti, ki sem jo, seveda, na dušek prebral, zaradi navdušenosti pa sem se javil celo, da bom prevzel režisersko taktirko. Takrat sem zelo verjetno naredil eno najusodnejših potez svojega življenja. To odločitev sem zaupal Milanu Deklevi, takratnemu uredniku Otroškega in mladinskega programa na RTV Slovenija. Nekaj časa sva se gledala pa gledala pa še malo gledala ... no, potem mi je pa le zaupal tudi režijo. (smeh) Po tem nadvse uspešnem projektu sem vnovič poklical zdaj že prijatelja Ivana Sivca, da sva pri meni staknila glavi in se odločila, da bi bilo smiselno nadaljevati z zgodbami in prigodami družine Erjavec.

Story: Kljub uspehu pa vse skupaj vendarle ni potekalo povsem gladko, saj so vas po zobeh vlačili številni zlobni jeziki. Pa vendar so se ušteli, saj televizijske adaptacije nizajo same uspehe.

Seveda, pred snemanjem avtorskega filmskega drugorojenca Zakleta bajta sem se naposlušal mini privoščljivih, v celofan skrbno zavitih in škodoželjnih napovedi, da bom z drugim filmom, za katerega sem prav tako spisal scenarij in ga tudi zrežiral ter odigral, povsem pogorel. Pa so se zlonamerneži dodobra ušteli, saj je Zakleta bajta po meritvah gledanosti celo presegla prvo avtorsko delo. Tako smo šli še naprej. Pot do Princa na belem konju je bila nadvse posrečena. Izrazil sem željo, da bi pisatelj naslednjo zgodbo umestil v Lipico, v ta naš kraški in svetovni biser, in - glej ga, zlomka - Ivan je imel ravno v glavi prekrasno zgodbo o konjih in Princ se je - 'rodil'. Upam, da si boste kdaj lahko ogledali tudi istoimenski celovečerni film, saj so se na nacionalki odločili, da najprej prikažejo prve tri dele. Kdaj bo na sporede prišel film, vam pa, žal, ne znam povedati, ker preprosto ne vem, nič mi niso povedali. (smeh)

Story: Se še spomnite, kdaj ste v roke prvič prijeli katero od Sivčevih knjig? Kakšni občutki so vas obdali?

Med adaptacijo zgodbe Pozabljeni zaklad je bil režiser tako prijazen, da mi je pustil sanjati in je tudi nekaj mojih konkretiziranih sanjarij upošteval pri režiji. Že takrat mi je Sivec počasi lezel pod kožo, saj zna in zmore pisati jasno, zanimivo ter na trenutke celo napeto razburljivo, predvsem pa srčno in vsesplošno priljudno. Njegova dela so me enostavno posrkala vase. Veste, če vsega tega ne začutiš z vsemi svojimi čutili, predvsem pa s srcem, je nemogoče, da narediš nekaj človeškega, priljudnega in srčnega. Ne gre! Marsikdo poskuša, pa žal neuspešno.

Story: Se vam je ideja za snemanje nadaljevanke rodila že ob prvem branju?

Za Vlomilce absolutno! Takoj me je 'zadelo' in v trenutku sem sedel za računalnik, odprl knjigo in začel počasi snovati scenaristično podobo za film. Kar vsulo se je iz mene, besede so kar same drvele prek računalniških tipk na ekran in potem v tisk. Pisal sem noč in dan, sploh nisem mogel nehati. Dialogi so se rojevali, liki so se izoblikovali, smešnice so vrle iz mene, besedne in tudi situacijske, predvsem pa sem neskončno užival v vsem tem magičnem početju. Kot bi bil v nekem čudovitem ustvarjalnem transu. Ma, ni za povedati, res ne. (smeh)

Story: Kaj pa vam je pri snemanju Princa na belem konju predstavljalo največji izziv?

Ustvariti preprosto, srčno govorico filmskih likov in situacij, v katere te filmske like vedno znova vodijo njihova življenja. Povedati preprosto zgodbo na popolnoma preprost način. Ustvariti filmske like, s katerimi se bodo ljudje z lahkoto poistovetili. Spregovoriti povsem običajno zgodbo neke povsem običajne družine v nekih povsem običajnih situacijah. In vse skupaj povedati na način, ki bo zabaven ter tu pa tam tudi smešen. Si privoščiti šale tudi na svoj račun. Narediti vse skupaj preprosto - gledljivo!

Story: Med snemanjem ste bili ves čas v kontaktu s konji. Kako pogosto pa sami sedete v sedlo? Vas je bilo sprva kaj strah?

Sam sem se z jahanjem in prav z lipicanci srečal že davno tega, ko sem se učil jahanja za potrebe vloge v filmu Čisto pravi gusar. Lagal bi, če bi rekel, da me ni bilo res malce strah, ko sem prvič sedel na hrbet enega izmed lipicancev. Prav tako bi se zlagal, če bi trdil, da me nobeden izmed njih ni vrgel iz sedla. O, ja, me je, en sam ... pa ta dvakrat. (smeh) Pa vendar sva potem, sčasoma, postala prava prijatelja. Poleg tega sem se tudi zgledno naučil jahati, za kar pa gre seveda najosnovnejša zahvala prijatelju Marcelu Buhu, magu slovenskega filma, ki nam je omogočil učenje jahanja takrat v Lipici.

Story: Katera izmed vlog je bila najbolj zahtevna: igralec, režiser ali scenarist? Na katerem področju ste po vašem mnenju najmanj izkušeni in zato potrebujete več časa?

Ja, kot režiser in scenarist, seveda. Kot igralec sem na Slovenskem doživel resnično široko paleto vlog, od odra do filma, radia in televizije do javnih nastopov. A ravno delo pri vseh treh filmih mi je dalo neskončno veliko. Že od samih začetkov sem imel dobro osnovo, saj sem zelo rad in precej intenzivno gledal režiserje pri njihovem delu. Medtem ko sem jih opazoval, sem se pridno in tiho učil.

Story: Luč sveta naj bi ugledal tudi celovečerni film. S čim ste se poigravali pri snemanju tega, glede na to, da je prav tako posnet po literarni predlogi Ivana Sivca?

Tako film kot nadaljevanka sta nastajala v snemalnem sočasju, tako so nekoliko drugačne le nekatere sekvence. Ves čas sem se resnično poigraval, in to s konkretnostmi posameznih snemalnih situacij, ki so jih pred mojimi očmi oživljali kolegice in kolegi, igralke ter igralci. V nepopisno veselje in ustvarjalno radost mi je bilo delati z obema otrokoma, ki sta zdaj, po teh filmih, tudi malo 'moja', pa z Barbaro Medvešček, ki je perfektno vskočila v vlogo mame Maše, in seveda preostalo igralsko ekipo, ki jo iz srca občudujem.

Story: Ali lahko v prihodnje pričakujemo kakšen nov projekt? Je snovi za nove nadaljevanke in filme še dovolj?

Je, pa ne samo dovolj, ampak resnično zelo veliko. Z Ivanom imava pripravljen že naslednji film in nadaljevanko, ki nosi naslov Dolenjska naveza. Dogajanje je tokrat postavljeno v čas trgatve, med prelepe gričke cvičkove Gadove peči. Le še odgovorni na TV Slovenija se morajo strinjati s predloženim, pa se že jutri lahko lotimo snemanja. No, Ivan je zasnoval tudi že naslednji film o Srečni in smešni družini Erjavec. Izdam lahko samo to, da se ta dogaja tudi na Češkem, ne le v Sloveniji, 'glavno vlogo' v zgodbi pa ima najznamenitejši Slovenec vseh časov. Več pa ne povem. (smeh)

Story: V zadnjem času nas ob pritisku na televizijski daljinec preplavijo resničnostni šovi in tuje oddaje. Menite, da slovenski televizijski programi ponujajo premalo kvalitetnih domačih vsebin?

Ja, ma normalno! Katastrofalno premalo! Tu smo sami sebi največji sovražnik in najbolj butasto pleme daleč naokoli! No, resnici na ljubo seveda ne vsi, samo tisti, ki imajo programske 'škarje in platna' v svojih rokah.

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju

Nova Story že v prodaji

Story 47/2016

Story 47/2016, od 17. 11. 2016