Pred kratkim se je spisala nova slovenska pravljica, katere junak je bil tudi rokometaš Darko Cingesar, sicer Škofjeločan, ki trenutno brani barve zagrebškega prvoligaša. Nekaj dni po prihodu s prvenstva je strnil svoje vtise in misli, ki so ga zaposlovale po zmagi, zaupal pa nam je tudi, kaj ga je ves ta čas še posebej gnalo.
Slovenska rokometna reprezentanca je z izjemnimi predstavami na svetovnem prvenstvu v Franciji poskrbela za neizmerno veselje po Sloveniji. Predvsem v zadnjih minutah tekme 'malega finala' za tretje mesto so z razburljivim preobratom, o katerem se bo govorilo še leta, skrajšali življenje sebi in vsem Slovencem pred malimi ekrani. "Ne znam opisati, kaj se nam je takrat dogajalo. Zadnjih deset minut sem upal, da se ponovi čudež s tekme proti Tuniziji, in res se je, no, bilo je še bolje, saj nismo le izenačili, temveč zmagali. Kar nisem mogel verjeti. Na koncu je vstala vsa dvorana, ki je navijala za nas, vključno s Francozi," se spominja Darko, ki je bil prvih nekaj minut po koncu tekme poln adrenalina. Prevzela ga je neizmerna sreča in od srca se mu je odvalil velik kamen. Fantje so namreč trenirali že vse od decembrskih praznikov ter pripravam na prvenstvo posvečali vso pozornost. V to so vložili ogromno truda, pa vendar se je na koncu izplačalo, domov so se vrnili z bronastim odličjem.
"Sprva sem bil v šoku, kar počepnil sem. Po obrazu so mi stekle solze sreče, po nekaj minutah pa sem bil tako utrujen, da sem se v garderobi le sesedel. Bil sem popolnoma izmozgan, nisem želel, da me slikajo. Le težko sem se veselil, saj sem bil izčrpan," svoj odziv po zmagi opisuje rokometaš hrvaškega prvoligaša Zagreb, ki se je na parketu srečal s številnimi soigralci iz kluba. Ti so mu po tekmi čestitali, nekaj pa jih je po koncu prišlo tudi v slovensko slačilnico, kjer so priznali, da so naši fantje zmago v nasprotju z njimi resnično zaslužili, saj so se borili do konca. Hrvatom se je proti koncu dvoboja že poznala utrujenost, ki je v kombinaciji s psihično pripravljenostjo povzročila velik upad forme.
"To je eden izmed dejavnikov, po drugi strani pa smo bolj stisnili tudi mi. Ko pogledam prvih 40 minut tekme, me je kar malo sram," z nasmehom prizna Škofjeločan, ki je že pred začetkom prvenstva po tihem pričakoval medaljo, čeprav tega ni želel razkriti. Želel je ugodnega nasprotnika v četrtfinalu in napredovanje v polfinale, danes pa mu je žal za tekmo s Francozi, saj meni, da bi jih lahko premagali. Darko je imel odličen motiv, ki ga je gnal naprej: "Želel sem se dokazati vsem dvomljivcem in negativcem. Gonilo pa je bilo tudi to, da sem mami že pred olimpijskimi obljubil medaljo. No, avgusta ni bilo nič, zato sem si želel vsaj lovorike s svetovnega prvenstva. Doma so glasno navijali zame, še posebej me je motiviralo, ko sem se po telefonu slišal z bratom. Vsi so zelo ponosni name, in ko smo se po vseh teh dneh spet videli, so bile na naših obrazih vidne solze sreče. Brat je pome prišel že v Zagreb, saj so vse moje stvari tam. Navijači so ga prepoznali, sam pa nisem vedel, da bo prišel. Takoj, ko sem ga videl, sem zajokal kot otrok." Po prihodu domov si je še nekajkrat ogledal prenos, vendar ni bil pozoren na napake, temveč le na zmagoslavje. Celotno zmago je tako podoživljal v vlogi navijača.
"Dobro sem se vživel v vlogo, verjetno se nikoli ne bom naveličal tega posnetka," je odkrit. Fantje so bron seveda primerno proslavili, najprej z nekaterimi navijači v hotelu, še isti večer pa so se odpravili v pariški klub, kjer so se zabavali vso noč. Zjutraj so morali sicer vstati, saj jih je čakal zgodnji let domov. S seboj so seveda prinesli tudi medalje, ki pa jo bo Darko shranil kar doma, saj ne želi, da bi mu jo v zagrebškem stanovanju ukradel kakšen nepridiprav. Vse od 19. leta namreč ne živi doma, zaradi česar ga je na začetku mučilo domotožje, sčasoma pa se je le navadil. Sprijaznil se je s tem, se zavedal, da bo menjal klube in se kar dolgo časa selil.
"Nekateri zaradi tega hodijo domov vsak konec tedna, vendar pri meni to ne bi šlo. Živim dobro uro in pol stran od doma, zato je to precej lažje, medtem ko se morajo nekateri za vrnitev usesti na letalo. Pa vendar nimam časa, da bi vedno hodil domov, saj imam med vikendom tekme. Prosti čas raje izkoristim za naravo in počitek. Veliko se ukvarjam s psom, ob slabem vremenu sem na računalniku ... Lepo vreme najraje izkoristim za sprehod ali obisk hribov. Rad sem v naravi," razkrije ponosni lastnik ameriškega stafforda, s katerim se rad sprehaja po Jarunu. Med svetovnim prvenstvom je nadvse pogrešal kosmatinca, saj se je nanj zelo navezal, "morda še celo malo preveč," z nasmehom prizna. Za zdaj je tako najboljša družba pasja družba. Ne bi pa se branil tudi česarkoli drugega. Seveda se je v razmerju s športniki treba veliko prilagajati.
"Z družino je seveda težje. Najbolje je, če se selijo s tabo, saj tako lahko čim več časa preživiš skupaj. Je pa to dodaten izziv, še posebej, ko dobiš otroka," prizna Darko, ki sicer za zdaj uživa v svojem zagrebškem življenju, saj se počuti kot doma. Tudi z jezikom ni imel nikakršnih težav, saj starši prihajajo iz Hrvaške. Doma sicer niso govorili hrvaško, le ko so obiskali sorodnike, kjer se je tudi bolje naučil jezika. "Marsikdo zato misli, da sem Hrvat. Včasih koga vlečem za nos, ker poznam nekaj naglasov," pove smehljaje rokometaš, ki se je že vrnil v Zagreb, kjer je začel treninge. Tako časa za počitek ni bilo, čeprav bi našim fantom po napornem prvenstvu prišel še kako prav.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley, Profimedia
