Rok Kunaver o maminem boju z multiplo sklerozo

Prav je imela, igralec, ki je pred tedni obul plesne čevlje, živi z velikim občutkom, čutenjem. Nekaj je k temu brez dvoma prispeval poklic, delež pa tudi odraščanje v zelo povezani družini, ki je ni oddaljila niti bolezen, ravno nasprotno, še bolj jih je zbližala.

Story: Ste kdaj pomislili, da boste na plesnem parketu tako hitro postali domači? Da boste vzpostavili čudovit odnos s soplesalko?

Po pravici povedano, sem. Nikoli nisem imel kaj dosti težav z ujemanjem, saj sem zelo pozoren, rad prisluhnem. Zaradi najrazličnejših življenjskih situacij so se mi odprli določeni čuti. Imam občutek za sočloveka. To sem uvidel tudi pri plesu. Prav zato uživam v plesu s parom, tudi v gledališču uživam v delu z ljudmi. Monopredstave me ne zanimajo, rad imam družbo, ljudi. Tako me ni bilo strah, da se s soplesalko ne bi ujel. Niti pomislil nisem na to.

Story: Ste si predstavljali, da se boste tako dobro znašli v plesnih čevljih?

Ne bi si upal trditi tega. Odzivi so bili seveda odlični, pa vendar tudi v svoji primarni biti, gledališču, prejemam veliko pohval in pozitivnih odzivov. Tako sem tega malce vajen. Upam, da ne bo kdo mislil, da se hvalim, ali da ne bom zvenel važen. Nasprotno, uživam v svojem delu, opravljam ga s srcem in dušo, celotnim telesom, to ljudje opazijo in pohvalijo. V oddajo nisem vstopil z velikimi pričakovanji. Zavedam se, da imam telo, ki večino časa ni pod nadzorom. To mi je namreč všeč. Moje telo je pametno, kadar mu pustim, da dela, kar dela, odreagira pravilno. Pred dnevi sem se s kolesom pošteno zaletel v steber. V zraku sem se dobro zavedal, da če padem desno, si bom razbil glavo, levo bo poškodbe utrpela roka. Telo se je obrnilo na stran in končalo se je brez posledic. Zdaj se spomnim le trenutka v zraku, ko sem pomislil, kaj vse se lahko zgodi. Nisem odreagiral na silo, telesu sem pustil, da je to storilo samo. Res ga imam rad! Super je!

Story: Kdaj ste se tega zavedali?

Postopoma, nikoli se nisem zlomil, čeprav sem doživel že vse mogoče, od padcev z velikih višin do skokov v plitvo vodo. Edina previdnost, ki me drži nazaj, je limit, torej to, do kam lahko grem. Tega ne želim odkriti, bojim se, da se bom zlomil, ko pridem do te točke. Tako mu puščam prosto pot, ne obremenjujem se s tem, kje je tista meja. S plesom bom zadovoljen, ko ne bom razmišljal o korakih, ko bom poslušal telo svoje soplesalke in glasbo. Med tangom sem z zabodenim pogledom pogledal eno izmed gledalk, ki se je povsem zmedla in pogledala stran. Globoko v sebi sem se začel smejati, a je moje telo plesalo naprej. Ko sem to po nastopu povedal Martini, mi ni verjela. A sem igralec, moja materija je na odru. Znam se premikati, tako se sprostim. Zato pa so vaje, da se motimo. Tako te napake postanejo del naravnega procesa. Tudi v življenju nismo popolni. Motimo se in iz tega se učimo. Pomemben je tvoj odziv na napako.

Story: Tega ste se naučili v življenju in to preslikali v ples. Kaj pa obratno? Česa ste se naučili s plesom?

Uh, dobro vprašanje! To bom lahko povedal šele čez kakšno leto. Ne vem, kako me je spremenilo, vidim le, da mi organsko premikanje v plesu ni tuje. Vidim, da pušča na meni velik pečat. Tudi na odru moje telo v gibanju ni več tako razpuščeno, temveč so gibi bolj nadzorovani, jasnejši, bolj izrazni. To mi je res dobro!

Story: Ples in igralstvo vendarle nimata veliko skupnega?

S tem se niti ne bi strinjal. Umetnost se dogaja v človeku, tako ples kot igra sta umetnost. Umetnost pa nastane, ko v sebi občutiš čustvo, ki ga potem izraziš. Pri igri skozi govor in gib, pri plesu pa skozi telo in ples. Izraz je morda drugačen, same korenine procesa pa so si podobne.

Story: Torej mislite, da bi se tudi vaša soplesalka Martina Plohl dobro znašla na odrskih deskah?

Tudi njej sem že omenil, da bi bila odlična igralka. Ima nekaj, česar se ne da naučiti. Prezenco. Marsikdo se mora pošteno potruditi, trenirati, da ga gledalec na odru opazi. Ona ima to v naravi. Ona ne sme narediti nič, saj je v središču pozornosti, ko pride na plesišče. Ima to karmo. Na odru bi bila genialna.

Story: Igralci morajo zaradi predstave kopati globoko v sebi, na dan privrejo številna čustva ... V eni izmed oddaj ste razkrili mamin boj z multiplo sklerozo. Je bilo zaradi igralstva lažje nadzirati žalost, solze?

Naloga igralca ni, da čustvo samo doživi. Naloga igralca je, da čustva spusti skozi sebe in jih usmeri tako, da jih doživijo tudi gledalci. Ko sem predstavljal zgodbo svoje mame, nisem jokal, nisem bil niti žalosten. Še posebej, ker je to zame vesela zgodba, vse je stvar zornega kota, s katerega gledaš na katerokoli stvar, dogodek. Sem pa profesionalec. Na odru sem bil igralec, performer. Ne Rok Kunaver. Z Martino sva zgodbo skozi sebe predala gledalcem. Imela pa je visok potencial, tako se je dotaknila velikega števila občinstva. Vse se je izšlo perfektno, in to ne po naključju. Temu se reče dobro opravljeno delo.

Story: Ni bilo niti kančka dvoma, da bi se zlomili?

No, to pa ni povsem res. Ves teden sem v sebi nosil zelo velik dvom. To je bil zame velik preizkus, saj je bila zgodba resnično osebna. O tem nikoli nisem govoril v javnosti, tako je bila meja, po kateri sem hodil v nedeljo, zelo tanka. Z Martino sva se o tem veliko pogovarjala. Ko sem se postavil na oder, sem se izklopil in se osredotočil na vlogo, nalogo, ki sem jo moral v tistem trenutku opraviti. Na plesišču mi je bilo lepo, bil sem srečen. To je nadzor nad telesom, umom. Tudi v vlogi Austina Powersa sem se odločno znašel. Na koncu me je tako Andrej Škufca vprašal, ali je težko držati zobe v tem položaju ves čas. Je, če držiš samo zobe oziroma obrazno mimiko, ampak jaz nisem držal obrazne mimike, Powers je bil v meni, ta lik se je zgodil znotraj mene in tako je bila pozicija zob samo posledica. Bil je vrhunski plesalec, tako me razume. Morda ne ve, da sem tudi jaz tako vrhunski igralec, da je to edini način dela, ki ga poznam. Vse se zgodi v meni, vsi vzroki, gibanje, pozicije udov, zob in ostalih reči so samo posledica.

Story: Ali ste takoj vedeli, kateri življenjski dogodek boste izbrali?

Ja, želel sem govoriti o svojem vpisu na igralsko Akademijo (AGRFT). Po globokem premisleku, po posvetu z vsemi vpletenimi, tukaj mislim na mamo in očeta, predvsem pa po zagotovilu producentov, da bomo zgodbo peljali tako, kot si to želim jaz, sem si premislil. Res bi se na tem mestu rad zahvalil vsem vpletenim na Pop TV-ju, pokazali so neverjetno mero sočutja in profesionalnosti. Sicer o tej temi nikoli nisem želel pretirano govoriti, saj nisem želel biti deležen simpatij na račun mamine bolezni ali privilegijev, česarkoli. To je del mene. Zgodba zame nikoli ni bila žalostna. Nasprotno, celo zelo pozitivna je. Vedno sem rekel, da bi lahko odrastel v totalnega kretena, brez občutka za soljudi in okolico, ampak nisem. Če mami ne bi imela multiple skleroze, če jaz že kot otrok ne bi bil v družbi nekoga s to boleznijo, in to celo osebe, ki ti pomeni vse na svetu, sem prepričan, da bi bil drugačen. Ampak sem, kar sem, tudi zaradi te izkušnje, tako da sem na neki način hvaležen. Ob tem, ko vidiš, da ne more uporabljati svojega telesa za povsem vsakdanja opravila, te prevzame nemoč, frustracija. To mi je šlo blazno na živce. Sprva sem želel govoriti o odločitvi, da postanem igralec, vpisu na akademijo. Pojasnil sem, da sem želel izraziti bolečino, ki je prav tako prisotna ob vsem veselju. Morda zaradi mame. Nisem želel, da bi delovalo patetično. Veseli me, da je bilo izpeljano tako, kot je bilo. Komentar Nike Ambrožič je to odlično povzel. Bil sem na meji, tanki meji. Rad hodim po meji. Biti pred mejo je dolgočasno, nekaj manjka, če jo prečkaš, pa stvar hitro postane patetična. V zadovoljstvo mi je, da je Nika to opazila. To je meja, na kateri želimo biti vsi umetniki. Mislim, da je to najbližja prispodoba Aristotelove katarze.

Story: Kako pa ste se počutili, ko ste soplesalki, ki jo poznate le nekaj tednov, razkrili nekaj tako intimnega?

Martina je zelo čustveno inteligentna, globoka oseba. Iskrena. Povedal sem ji vse, kar mi je ležalo na duši. Skrivnosti ni bilo. Marsikaj sem ji razložil precej brutalno, saj sem želel, da ve, s kakšnim materialom lahko ustvarja. Skozi ples in koreografijo sva se ozdravila oba. Postala sva vedno bolj sproščena, vesela. V nedeljo pa je to doživelo vrhunec. Svojo nalogo sva opravila z odliko. Vseeno je namreč, kaj se ti je zgodilo v življenju. Vsi imamo svoje zgodbe, svojo prtljago. Ampak vedno pravim, ni pomembno, kaj se je zgodilo, pomembno je, kaj s tem človek naredi.

Story: Je vaša mama spremljala nastop? Kakšen je bil njen odziv?

Seveda. Zahvalila se mi je, povedala, da so jo ob gledanju prevzela številna, močna čustva. Povedala je, da je ponosna name, kar mi zelo veliko pomeni. Verjetno kar največ. Mislim, da naju je to na neki način še bolj zbližalo. Vesel sem, da sem se ji lahko tudi tako zahvalil in ji povedal, da jo imam neskončno rad.

Story: Imate z mamo zelo tesen odnos? Ste si blizu?

Seveda, sem namreč edinec, saj starša zaradi bolezni nista mogla imeti več otrok. Med nami tremi se je tako že od začetka spletla zelo močna vez. Radi smo se šalili, tudi na račun številnih internih šal, ki so še danes aktualne. Ravno zato, ker se nam ni dalo ukvarjati s patetiko te bolezni. Sprejeli smo jo. Zakaj bi se potem morali s tem ukvarjati, če smo živi in dihamo. Izkoristimo dan! Vsakega posebej. Včeraj je že mimo, jutri pa še daleč. Danes je tisto, kar šteje.

Story: Ali danes drugače gledate na svoje odraščanje kot nekoč?

Predvsem sem danes odrasel in seveda vedno drugače gledamo na dogodke iz preteklosti, ko jih sprejemamo z določeno mero distance, ko že imamo informacijo, kakšne posledice so dogodki pustili. Tega se je treba zavedati, ne glede na to, kaj se ti ta trenutek dogaja, in tudi če misliš, da je to najbolj grozna stvar na svetu. Ni! Ko bo preteklo dovolj časa, boš še vedno živ in boš brcal, tako da bodi hvaležen. Če pa konkretno povzamem svojo situacijo, lahko povem primer. Kolega iz osnovne šole mi je ravno zadnjič povedal, da sem moral prekiniti igranje nogometa na igrišču, ker sem stekel domov pomagat mami, čez uro pa sem se vrnil nazaj. "Mi pri desetih letih nismo imeli te odgovornosti, ti pa si jo imel," me je presenetil. Verjetno sem zato postal odgovoren človek. Na to res nikoli nisem pomislil. Prav zaradi te bolezni v družini sem postal takšen, kot sem, ker sem s tem naredil to, kar sem želel. Prav lahko bi tudi zabluzil ali pa pustil, da me vsi pomilujejo. Nisem! Zakaj? V tej zgodbi je najbolj nastradala moja mama. Vse na svetu bi dal, da ne bi bila bolna. Je inteligentna, močna ženska, ki spreminja svet. Ne jaz. Sam sem se zaradi nje začel zavedati, da ga lahko spremenim. Po oddaji sem bil deležen številnih zahval, odzivov, ki so me zelo pozitivno presenetili. Tako da sem znova ugotovil, da je treba govoriti, iskreno govoriti o svojih čustvih in prisluhniti drugim ljudem, tako lahko naredimo ta svet res lep za vse, ki si to želijo. Že to, da sem omenil bolezen, kot je multipla skleroza. To je namreč bolezen tisočerih obrazov. Nekateri čutijo bolečine, drugim odpove glava, tretjim telo ... Veseli me, da sem lahko prispeval k ozaveščanju ljudi. Multipla skleroza je namreč v velikem porastu, saj je najverjetneje v veliki meri povezana s stresom in modernim načinom življenja. Prav zato je tako značilna za razviti svet.

Story: Namen oddaje je sicer zabava, s tem nastopom pa ste ji dodali še drugo komponento. Verjamete, da ste pustili pečat?

Upam. Očitno sem se zato odločil, da obujem plesne čevlje. To je ena izmed stvari, o katerih ne želim preveč razmišljati. Raje jih občutim, začutim. Intuicija. Ljudje imamo v sebi tudi intuicijo, ki je značilna za živali na tem planetu. Vendar menim, da bi morali več poslušati intuicijo kot pa čustva. Izgubili smo stik s prvenstvenostjo, intuicijo. Treba ji je prisluhniti. Jaz sem ji in zdaj vidim, zakaj.

Story: Vam intuicija pomaga tudi pri zvezah? Nekoč ste namreč dejali, da ste samski, ker se tako lahko ukvarjate sami s seboj.

To je res. V zadnjih dveh, treh letih sem se naučil prisluhniti svoji intuiciji, vedno bolje mi gre. To, da sem samski, je moja odločitev. Ne želim ponavljati napak, ki sem jih naredil v prejšnjih zvezah. Jaz sem namreč uničil razmerja. Razdajal sem se na vse strani, partnerka pa mora imeti ob sebi nekoga, ne pa nič. Jaz sem bil nič. Vse sem namreč dal. Zdaj mi je pomembno to, kdo sem, kaj mi paše, komu namenjam svoj čas ... Rad imam svobodo in krila, vendar imam to lahko tudi v dobri zvezi. Ne zanimajo me več površinske zveze, kratke. Želim najti partnerko, ki bo z mano delila vse in me sprejela takšnega, kot sem. Želim se družiti z ljudmi, ki iz mene izvabljajo moje dobre lastnosti, ne slabih.

Story: Je življenje prekratko?

V povprečju živimo 80 let, kaj je to proti evoluciji? Vendar se moramo zavedati, da smo vsi kamenček v mozaiku, in za to moramo izkoristiti svoj čas. Žal mi je, da ne morem živeti še tisoč let, da bi videl, kaj sem pridal človeštvu, a živim z zavedanjem, da pridajam in da bo tudi zaradi mene, tako kot zaradi vsakega izmed vas, čez tisoč let svet drugačen! Stvari se spreminjajo z nami, tukaj in danes. Vsak izmed nas prispeva svoj kamenček v mozaik. Spoštujem ljudi, ki stojijo za svojimi odločitvami. Vsak se mora sprejeti takšnega, kot je. Potem ne bo partnerskih odnosov, ki se končajo, ko mine zaljubljenost. Zato želimo partnerja spremeniti, čeprav v resnici ni takšen. Tako trpiš. Desetletja. Tudi sam sem počel to. Priznati sem si moral in se na žalost ločiti.

Story: Kaj pa bi radi nekoč predali svojim otrokom? Kakšno znanje? Dognanja?

Otrok še nimam, si pa jih želim. Upam, da jih bom nekoč imel. S tem pa se še ne ukvarjam. Želim si, da bi bili zadovoljni sami s sabo, da bi se izražali in se zavedali, da lahko pridajo svoj kamenček v mozaiku življenja.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Primož Predalič, POP TV, Igor Zaplatil, Goran Antley

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ