Robert Kranjc svoj čas najraje nameni Piki

“Žena me včasih v smehu opomni: Ista je kot ti.” (foto: Foto: Igor Zaplatil) Foto: Igor Zaplatil
Vir: Story
26. 4. 2019

Na dan najinega srečanja v kranjski knjižnici je minilo natanko deset dni od njegovega zadnjega spusta po planiški letalnici. 

Ob izteku ga je pričakala truma prijateljev, množica pa je z glasnimi vzkliki pozdravila zadnji skok velikega skakalnega junaka, s katerim je dihala vsa ta leta. Spomini na sončni dan v dolini pod Poncami se bodo za vse večne čase zapisali v spomin Roberta Kranjca, skakalca, ki je smučke postavil v kot, več časa pa bo v naslednjih tednih namenil svoji razigrani in nadvse simpatični hčerki Piki. Na dan intervjuja je minilo ravno deset dni od zadnjega spusta po planiški letalnici.

Že nekaj tednov je, odkar ste oznanili svoje slovo od smučarskih skokov. So se misli v tem času uredile? Se je glava sprostila?

Ne kaj dosti, saj skačem z intervjuja na intervju. Od slikanja do slikanja. Kolikor mi vmes ostane časa, sedem na kolo. Vzel sem si tudi čas in obiskal svoje osebne sponzorje ter se jim zahvalil za vsa ta leta podpore. V resnici do zdaj še nisem bil prost niti dneva. Nisem si kaj dosti oddahnil, kaj šele, da bi zaživel.

Kaj pa ste najprej pomislili ob prihodu v iztek planiške velikanke?

“Končno!” Že od januarja, ko sem sprejel odločitev, sem čakal ta trenutek. Odleglo mi je.

Le dva dni zatem pa ste že skočili na kolo, če se ne motim? Lahko na kolesu odmislite vse dogajanje ali to ni povsem mogoče?

Ja, res je. Že v nedeljo sem se zapeljal s kolesom, v ponedeljek pa sem že odpeljal daljšo turo. Na kolesu se lahko res odklopim. Ne gre za turistično vožnjo, temveč poskušam preseči sebe. Kot bi spet treniral. Povsem sem osredotočen nase. Za kolesarjenje med mojo športno potjo ni bilo časa, poleg tega ni bilo preveč priporočljivo, saj izbija eksplozivnost. Ko sem skakal, sem pogrešal hobije, ki se jim zaradi skokov nisem smel posvetiti. Od vožnje z motorjem do in-line hokeja.

Družbo vam je pri kolesarjenju delal tudi Primož Roglič.

Res je. Dvakrat sem jaz delal družbo njemu. (smeh) Vzel me je namreč seboj na kolo. Enkrat sva se podala na turo v Alpe, drugič pa v bližnje hribovje. Kar se tiče kondicije, se ne moreva primerjati. Po ravnini sem se vozil v zavetrju, kar pa se vzponov tiče, pa ni primerjave.

Skakalni šport zahteva levji delež časa, predvsem pozimi. Je bilo zato težko tudi za družino? Ste pogrešali čas z najbližjimi v intenzivnem delu sezone?

Ne, ob tekmah si povsem osredotočen le na tekmo. Drugo potisneš na kraj. Seveda se slišiš po telefonu, navadno zvečer, včasih tudi čez dan. Vprašaš kako so, poklepetaš, a fokus ostaja pri športu. Vsaj jaz sem tako to občutil, ne vem, kako je pri drugih.

Verjetno tako delujete na vseh področjih življenja. Osredotočeno.

Seveda, no, upam, da bom. Da ne bom polovičarski. Do zdaj nikdar nisem delal stvari le na pol.

Je bila tudi družina dejavnik za slovo od skokov?

Ne, gre za mojo osebno odločitev. Zasitil sem se s skoki. Imel sem dovolj. Uvidel sem, da ne hodim več na tekme. Nove sezone brez tekmovanj res ne potrebujem.

Kaj pa so o tem rekli doma?

Nič, Špela me je podpirala, a mislim, da vse do zadnjih dni ni verjela, da bom res storil ta korak. Bila je vesela, da bom lahko več časa doma. No, konec koncev sem bil že vse od januarja precej pogosteje doma, vendar tudi treningi vzamejo velik del časa. Odkar sem zaključil skoke, je življenje bolj sproščeno, ne 'tenstam' se, kot sem se do zdaj.

Ob sklenitvi športne poti na plan privrejo številni spomini. Je bilo tudi iz tega naslova težko?

Ne. Z veseljem sem se poslovil. Bilo je dovolj. Seveda so mi na misel prišli številni lepi spomini, tudi slabi. Iz vsega sem se nekaj naučil. Če bi imel možnost, bi vnovič prehodil to pot. Do zadnjega dne. Nič mi ni bilo težko, a na koncu mi je odleglo.

Šele po koncu sezone je postalo bolj jasno vidno, kaj vse vam je šport dal.

Res je. Mislim, da ni stvari, ki bi mi dala več kot šport. Od druženja, potovanj do ozaveščanja o skrbi zase, skrbi za svoje zdravje. Biti strikten, sploh kar se treningov in prehrane tiče. Pa tudi vrednote. Vztrajnost, spoštovanje do sotekmovalcev …

Če se ne motim, Pika trenira atletiko.

Ja, res je. Z menoj je hodila na stadion, ko sem obiskoval kondicijske treninge. Že takrat so zraven trenirali otroci. Ko je torej prišla iz plenic in postala bolj samostojna, so nam svetovali, da jo vpišemo v atletiko in vidimo, kako se bo ujela. Od takrat trenira atletiko. Je odlična za koordinacijo, poleg tega veliko časa preživi na zraku in uživa. Zagotovo bo zaplavala še v kakšen drug šport. S septembrom bo začela obiskovati prvi razred in izrazila je željo, da bi se preizkusila v gimnastiki.

Bi si glede na svojo športno pot, na vse vzpone in padce, želeli, da tudi sama izkusi vse to?

Vzponi in padci so sestavni del vsakega športa. Če se bo resno odločila za šport, bo pač morala iti tudi čez vse to. Ne bom pa je silil. Rad bi le, da se vsaj v osnovni in srednji šoli ukvarja s športom. Da ji šport nekaj da. Danes je preveč otrok priklopljenih na elektronske naprave. Meni je šport super, zato bi rad, da se v tem dobro znajde tudi Pika. Če pa bo na koncu igrala flavto ... Zakaj pa ne?! (smeh)

Zagotovo je vaša športna izkušnja zanjo le dobrodošla, saj tako dobro razumete vse plati športa?

Morda. Lahko pa tudi ne. Veliko je ambicioznih staršev, ki svoje ambicije prenašajo na otroke. Moji starši se niso kaj dosti zanimali za šport, kar mi je ustrezalo. Veliko je odvisno od vzgoje staršev.

Ste kdaj mislili, da bo nekdo vaše življenje tako močno spremenil, kot je to storila Pika?

Ne. Ko postaneš starš, se ti življenje povsem spremeni. Ne le obveznosti, temveč tudi pogled na življenje. Nekatere prej tako pomembne stvari postanejo povsem nepomembne. Moj odnos do skokov se ni spremenil, morda sem bil zaradi Pike le še bolj osredotočen na skoke. Sem pa zaradi nje precej manj premleval o tem, vsak prost trenutek sem izkoristil za družino. Prej sem se vsaj dvakrat na teden usedel na motor, ko je prišla Pika, sem ga postavil v kot. Veliko raje čas namenim njej.

S čim se skupaj najraje zamotita?

Pri tem se pa kar prepustim njej. Navadno ustrežem njenim željam. Vsak mesec jo zanima kaj drugega. En mesec je rolanje, drug mesec že kolo. (smeh)

V čem pa sta si najbolj podobna?

Ne vem, o tem bi morali povprašati mojo ženo. Včasih rada reče: “Saj je ista kot ti.” Težko bi rekel …

Bo letošnji april kako drugačen kot do zdaj?

Zagotovo. Po navadi smo se aprila vrnili z dopusta, letos pa se s koncem aprila šele odpravljamo tja. Za kratek čas se tudi letos odpravljamo v Indonezijo. Smo v procesu selitve, zato nas bo doma čakala kopica dela. Predvsem pa bodo drugačni poletni meseci. Končno bomo lahko načrtovali počitnice, morje, vikend izlete. Do zdaj poleti nismo hodili na morje, prav tako pozimi nisem imel možnosti iti na smučanje.

Pred nekaj tedni so bile vaše misli na prihodnost še dokaj nejasne. Je danes že kaj bolj jasno, kaj boste počeli v prihodnje?

Ni še nič definiranega, sem pa že v dogovorih. Zdajle si bom naprej vzel mesec časa, da dobro razmislim, potem pa se bom prepustil. Kamor me bo pot odpeljala. Morda bi se podal v trenerske vode, še čakam, da se stvari zbistrijo.

V frizerske vode ste odločno zagotovili, da ne.

Preprosto sem iz prakse, tako bi potreboval spet veliko časa, da bi se vključil. Že v času, ko sem bil frizer, je bilo veliko odvisno od strank. Če so bile stranke mlajše, sproščene, je bilo lahko prav zabavno, pri starejših pa igraš bolj vlogo psihologa kot kaj drugega.

Morda bi bilo zdaj kako drugače? Sploh glede na to, da bi vas vsak prepoznal.

Že res, lahko bi bilo super, lahko pa tudi ne.

Mislite, da ste športniki dobro pripravljeni na konec športne poti?

Predvsem te poskušajo usmeriti, ni pa ravno pomoč, da bi bilo za nekdanje športnike kakorkoli poskrbljeno. Znajti se moraš sam, tako je tudi v življenju. Pri tem se bom zanesel na svojega dobrega prijatelja Kamenka Kesarja, predvsem pa moram urediti misli. Bomo videli. Veliko je odprtih možnosti, izbral pa bom tisto, ki mi bo najbolj pisana na kožo. Ne želim početi nečesa le zato, da bom oddelal svojih osem ur.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil, Goran Antley

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story8/2019

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 8/2019

Story 8/2019, od 11. 04. 2019

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri